Le Tendre Amour: Los Elementos

7.9.2013 ob 20:30 Turjak, grad Turjak Glasba
Le Tendre Amour Le Tendre Amour

Na gradu Turjak bodo v soboto, 7. septembra 2013, ob 20.30, izvedli komorno opero Antonia Literesa, enega najpomembnejših skladateljev gledališke glasbe v Španiji v 18. stoletju.

Antonio de Literes (ca. 1713): Los Elementos

Prizorišče ni nič posebnega, nikakor pa tega ne moremo reči za goste. Štirje vpadljivi soprani, vsi oblečeni v tipične kostume za flamenko iz 50-ih let prejšnjega stoletja, gredo zvečer ven. Vsak pooseblja enega od elementov – Vodo, Zrak, Zemljo in Ogenj. Njihov mali ženski večer pa zmoti bariton, ki igra vlogo Časa in jih ves večer poskuša osvojiti, a je pri tem neuspešen. Točaj, ki je vedno zaposlen z urejanjem točilnega pulta, čiščenjem, pospravljanjem stolov in strežbo pijače, si vseeno vzame čas za ubogega baritona in mu postreže z moškim nasvetom, vendar zaman.

Le Tendre Amour (ES): 

Luanda Siqueira da Silva (sopran – Zrak),
Lidia Vinyes Curtis (sopran – Zemlja),
Sara Rosique (sopran – Voda in Aurora),
Marina Pardo (sopran – Ogenj), 
Donato di Gioia (bariton – Čas), 
Adriana Alcaide (violina), 
María Gomis (violina), 
Katy Elkin (oboa, režija), 
Lixsania Fernández (viola da gamba), Rafael Bonavita (teorba, kitara), 
Adrián Van der Spoel (kitara), 
Esteban Mazer (čembalo, režija), 
Sergey Saprychev (tolkala), 
Adrián Schvarzstein (igra, odrska postavitev)

Literes in špansko gledališče 18. stoletja

Antonio Literes, ki izhaja iz skromnega okolja, je postal morda najbolj pomemben skladatelj gledališke glasbe v Španiji v 18. stoletju. Rojeni Majorčan je svoj otok zapustil okrog 15. leta starosti in se odpravil v Madrid na glasbeno urjenje na Real Colegio de Niños Cantoricos (»kraljevi kolidž za zborovske dečke«). Tam je bil aktiven tudi kot igralec na violón (violončelo) in vihuela de arco (viola da gamba). Nedolgo po tem je Literes sklenil pogodbo za delo 'violón principal de la Real Capilla' (prvi violončelo Capille Real), potem pa še za delo dirigenta orkestra in direktorja za glasbo na dvornih plesih. (V Los Elementos lahko zlahka opazimo, kako so Literesu pomembni zvoki gambe, kar morda pomeni, da je bil to njegov najljubši inštrument).

Veliki benediktinski učenjak Feijoo, Literesov tri leta starejši sodobnik, ga je opisal takole: »Antonio Literes [je] vrhunski skladatelj in verjetno edini, ki mu je uspelo združiti celotno veličanstvo in sladkost stare glasbe z vrvežem moderne; ko se ukvarja z nepredvidljivimi deli, pa je enkraten – kadar koli jih uporabi, ta prinesejo v glasbo presunljivo energijo, ki se natanko ujema s pomenom besedila. Za to sta potrebna znanost in navdih, pa vendar mora biti navdiha veliko več.«

A življenje je bilo takrat za glasbenike težko. V času ko je bil Literes zadolžen za glasbo na dvornih plesih, je umrl kralj Karl II. Novi kralj, Philip V, je orkester privedel do krize, saj jim je vsilil mnogo italijanskih glasbenikov in želel, da igrajo italijanski repertoar. Pa ne samo to, glasbenikom je celo tako drastično znižal plače, da so si morali delo poiskati drugje. Odzvali so se tako, da so izvajali koncerte za aristokracijo in druge vplivne družine, pri čemer so dela prilagajali njihovemu okusu. Pod temi neugodnimi okoliščinami je Literes ustvaril svoja največja dela za oder. Aristokracija pa je bila, nasprotno od ljudi na dvoru, precej dojemljiva za glasbene novosti!

Glasba

Partitura Los Elementos, ki so jo našli v Narodni knjižnici v Madridu, nosi do čudovitosti izpopolnjeno naslovno stran, ki delo opisuje kot 'harmonično opero v italijanskem stilu', ima pa tudi posvetilo, ki je morda bilo namenjeno Maríi Ani Sinforosa, ženi Vojvode Medine, ob njenem rojstnem dnevu (A LOS AÑOS DE LA Excma. Sra. DVQUESA DE MEDINA DE LAS TORRES MI SEÑORA 'Letom Vaše Visokosti, Vojvodinje Medine de las Torres'). Kar naslovni strani na žalost manjka, je datum. Zaradi tradicionalnih elementov španske teatralne glasbe s konca 17. stoletja – kot je pogosta uporaba visokih glasov (pet sopranov in en bariton) in skromna tonska paleta (večinoma sta uporabljena le dva tonovska načina, skupaj z njunimi moli) – lahko delo umestimo v ta čas, po drugi strani pa italijanski vpliv (recitativi v štiričetrtinskem taktu) in da capo arije kažejo bolj na začetek 18. stoletja. Španska značilnost uporabe popolnoma ženske zasedbe je bila priljubljena le še na koncu 17. stoletja, in to še posebej v Madridu, Barceloni in Valencii. Pevkam so bile zaradi namernega učinka dodeljene očitne moške vloge, kot sta Voda in Ogenj. Kadar koli je že ustvaril Los Elementos, je Literes ustvarjal s spreminjanjem takta s svetlobno hitrostjo, njegovi poliritmi in hemiole pa dajejo tej glasbi ritmično živahnost, ki je nalezljiva še danes.

Omeniti je treba še, da je Literes pri pisanju svojih tipičnih sinkopiranih ritmov uporabljal drugačen notni zapis, kot se uporablja danes, in to tako, da je za sinkopirane tone note zapolnil s črno barvo, za nesinkopirane pa jih je pustil prazne. Približno pri vsakem drugem taktu je tudi spreminjal tempo, kar iz partiture ni razvidno in zaradi česar pride do zanimivih situacij, ko želimo natančno poustvariti sodobno različico njegovega dela.

Dvanajst arij v Los Elementos, vsaka s svojim recitativom, je razporejenih v tri večje dele po štiri arije. Med posameznimi deli je refren. Vsakemu od šestih likov (štirje elementi, jutranja zarja in čas) pripadata dve ariji. Poleg arij opera vsebuje še osem zborovskih delov, več ariosov, duetov in izjemen trio v obliki kanona za tri visoke glasove. Literes pogosto izkoristi priložnost za uporabo instrumentalnih glasov kot nekakšen ritornello ali odmev tega, kar so izvedli glasovi. Število refrenov (pravzaprav za 'ansambel' solistov) omogoča vse možne aranžmaje – od preprostih duetov do skupine s šestimi glasovi. Literes je očitno preizkušal vse možnosti in barvne kombinacije, ki so mu bile na voljo.

Literes je bil zelo natančen tudi pri glasbeni realizaciji različnih likov. Lepota in občutljivost dveh delov, posvečenih jutranji zarji, izstopata; najprej lepa žalostinka, '¡Ay amor!' ('Ah, ljubezen!'), potem pa še čudoviti villancico, 'Dormida fatiga' ('Speča utrujenost'), ob spremljavi dveh obbligatov. Opazi se tudi Literesova skrb za postavitev besedila – na primer, ko AYRE poje o ljubkem liščku, ki prepeva žalostne tone, se glasba kromatično premika navzdol, ali pa ko AYRE vpraša, zakaj ptice ne pojejo, in oponaša njihovo pesem s svojim žvrgolenjem. V ariji 'Iras fatales …' ('Usodni gnevi ...') se besedna zveza 'los torpes movimientos destemplados …' ('neskladni in nerodni gibi ...') uskladi z glasbo, saj je ritem nestabilen in pride do 'bolviendo va en bemoles …' ('vračajo se (pre)nizki toni ...'), z menjavami, ki nas vodijo v majavo in nepoznano področje baročne glasbe – ces in njegova dominanta.

Zgodba

Poleg datuma kompozicije ostaja skrivnost tudi libretist. Domnevno je bil član aristokratske družine, ki je bila pooblaščena za opero in za katero je Literes napisal več kompozicij. Gre za družino Vojvode in Vojvodinje Medine de las Torres.

Jezik je zelo baročen in poln okrasja, a se v vsem tem elegantnem besedilu skriva tudi zgodba: vsak od štirih elementov skozi svoji ariji pripoveduje čakanje na Jutranjo Zarjo sredi temne noči. V villancicu '¡Ay amor!' ('Ah, ljubezen!') se Jutranja Zarja pojavi, za njo pa Čas naznani začetek novega dne. Štirje elementi se prikažejo še enkrat, potem pa zaželena Jutranja Zarja zaključi krog dvanajstih arij z villancicem 'Dormida fatiga' ('Speča utrujenost'). Ko se opera razvija, lahko zelo jasno vidimo, da je ločena na dva dela: prvi je del, ko se predstavijo elementi in njihov gnev ob hrepenečem čakanju na prihod svetlobe in dneva, v drugem delu pa je že moč čutiti slutnjo, da prihaja čas, na katerega čakajo. Zaključni villancico opere daje vsakemu elementu – tudi Času – možnost, da svojo vlogo komentirajo. Ob zori skupaj pojejo o tem, kako 'svetloba prihajajoče zarje pomeni praznovanje dneva', in delo se konča z ognjevitim, ritmičnim zaključkom.

Rezervacija in prodaja vstopnic