Občina Škocjan je ob 200. obletnici rojstva velikega rojaka, misijonarja in raziskovalca dr. Ignacija Knobleharja za leto 2019 izklicala jubilejno Knobleharjevo leto. Praznovanju obletnice se priključujeta tudi Župnija Škocjan in Škofija Novo mesto, ki bosta po svojih močeh sodelovali pri organizaciji dogodkov.
Za predstavitev tematskega leta so v Občini Škocjan 7. decembra pripravili novinarsko konferenco, na kateri so sodelovali župan Jože Kapler, arheolog Slovenskega etnografskega muzeja dr. Marko Frelih, Zala Štamcar iz krajevne knjižnice, Mateja Robek Zaletelj iz občinske uprave in ravnateljica Osnovne šole Škocjan Irena Čengija Peterlin. Namen Knobleharjevega leta je povečati prepoznavnost Knobleharja kot velikega rojaka, ki je premikal meje misijonskega in raziskovalnega dela na jugu Sudana, posebej ob reki Nil.
V Škocjanu pripravljajo skupaj 38 prireditev od fotografskega natečaja, prireditev ob kulturnem in občinskem prazniku, izdaje slikanice in zbornika ter Knobleharjevih šmarnic do različnih razstav, simpozija, likovne kolonije, pohoda po Knobleharjevi poti, kolesarske dirke, romanja v Neapelj in velikega romarskega shoda na Stopnem. Na velikem platnu bodo predvajali gledališko igro Naš Knoblehar iz leta 2007, izpod peresa duhovnika Janeza Žaklja, ki za prihodnje jubilejno leto pripravlja tudi lutkovno predstavo o tem še enem našem velikem misijonarju.
Ignacij Knoblehar je pomemben predstavnik geografskega in etnološkega raziskovanja. Zato se v priprave dogodkov vključuje tudi Slovenski etnografski muzej, ki hrani del njegove bogate zapuščine.
Kratek življenjepis dr. Ignacija Knobleharja
Ignacij Knoblehar se je rodil 6. julija 1819 v Škocjanu na Dolenjskem. Obiskoval je osnovno šolo in gimnazijo v Kostanjevici, Celju in Novem mestu. Za pot v misijone se je odločil, ko je prebiral Baragova misijonska pisma in leta 1837 v Novem mestu poslušal njegovo pridigo. Po dveh letih študija na ljubljanskem liceju se je leta 1839 vpisal na ljubljansko bogoslovje, leta 1841 pa je odpotoval v Rim. Med letoma 1843 in 1845 je bil gojenec takratne Propagande fide– današnje Kongregacije za evangelizacijo narodov. Hodil pa je tudi k predavanjem iz naravoslovja, zvezdoslovja in medicine, z namenom, da bi pridobljeno znanje lahko uporabil pri misijonskem delu.
Knobleharjeva misijonska dejavnost
9. marca 1845 je prejel duhovniško posvečenje in bil po nekaterih preizkušnjah glede misijonskega delovanja določen za sodelavca novega srednjeafriškega apostolskega vikariata. Knoblehar je zapustil Rim 3. julija 1846. Cilji njegovega misijonskega delovanja v Sudanu so bili: spreobrnjenje domačinov, pastoralna skrb zanje in prizadevanje za odpravo suženjstva. Leta 1847 je prispel v Afriko in naslednje leto v središče misijona - Kartum, kjer je nastala prva misijonska postaja. Leta 1848 je Knoblehar postal apostolski vikar. Leta 1850 je odpotoval v Slovenijo, obiskal pa je tudi Avstrijo in Italijo. Pokroviteljstvo misijona je prevzela Avstrija ter ustanovila Marijino društvo za pospeševanje katoliškega misijona v Afriki in odprla konzulat v Kartumu. Ustanovil je še dve drugi misijonski postaji: Gondokoro in Beli Križ. Leta 1857 je zopet odpotoval v Evropo, vendar se je zaradi oslabelosti ustavil v Neaplju, kjer je 13. aprila 1858 pri bosonogih avguštincih umrl zaradi malarije.
Arabci in sudanski črnici so mu zaradi izredne modrosti rekli Abuna Soliman, kar pomeni »naš oče Salomon«.
Knobleharjeva raziskovalna dejavnost
Med svojim bivanjem v Sudanu je Knoblehar opravil šest potovanj po Nilu. Vse, kar je videl, slišal in doživel, je skrbno zapisoval. Sistematično je beležil tudi podatke o meteoroloških razmerah in o vodostaju Belega Nila. Bil je prvi beli človek, ki je prišel skoraj do tretje stopinje severne širine (maja 1854). Dolga leta je ostal Knoblehar edini, ki mu je uspelo priti tako daleč na jug Sudana. Njegovo rokopisno gradivo je deloma na Dunaju, deloma v Rimu.
Med svojim delovanjem v misijonih je napisal številne zapiske o etnografskih značilnostih dežele, ki jih je objavljal v slovenskih časopisih, saj je bil ves čas v stiku z domovino. Izdal je tudi knjigo Potovanje po Beli reki. Zbiral je tudi etnološke predmete, ki jih je pridobil med različnimi nilotskimi ljudstvi v južnem Sudanu (Bari, Šiluk, Čir). Njegova raznolika in vsebinsko zelo bogata zbirka predmetov je danes shranjena v Slovenskemu etnografskem muzeju v Ljubljani. Zbirka šteje 230 predmetov, 65 predmetov pa hrani etnografski muzej na Dunaju (Weltmuseum Wien). Knobleharjeva afriška zbirka sodi med najstarejše evropske etnografske zbirke predmetov iz južnega Sudana.
Njegovo učenost so občudovali mnogi raziskovalci, ki so se srečali z njim. Zelo dobro je poznal naravno okolje Belega Nila in njegovo hidrografsko zbirko je visoko cenil francoski inženir Ferdinand Lesseps, kasnejši graditelj Sueškega prekopa; nemški naravoslovec Alfred Brehm je posebej poudarjal, da ima Knoblehar izvrstne znanstvene zapiske; ameriški popotnik in pisatelj Bayard Taylor pa je leta 1854 v New Yorku predaval o Knobleharjevih raziskavah Belega Nila. Dunajsko zemljepisno društvo ga je l. 1857 zaradi njegovih zaslug za zemljepisno in naravoslovno znanost imenovalo za častnega člana. S pomočjo Dunajskega geografskega društva (Geographische Gesellschaft Wien), katerega častni član je postal leta 1857, je naredil več prvenstvenih odprav po Nilu. Leta 1857 se je zaradi slabih razmer v misijonu vrnil po pomoč v Evropo, kjer pa je zaradi izčrpanosti umrl (13. 4. 1858, Neapelj, Italija).
