Knjigo Jorga Maria Bergoglia, na novoizvoljenega papeža Frančiška z naslovom Odprt razum, verujoče srce je lani v Buenos Airesu v Argentini izdala založba Editorial Claretiana.

Msgr. José María Arancedo, nadškof v Santa Fe de la Vera Cruz v uvodu v knjigo zapiše naslednje besede.

Knjiga vsebuje dolgo pot premišljevanj, pridig in duhovnih vaj in se zdaj predstavlja kot sad vsega tega, da bi služilo v hoji za Jezusom Kristusom.

Knjiga ima močan pričevanjski značaj: izkušnja mnogih let življenja in delovanja duhovnika, vzgojitelja in pastirja, izkušnja mnogih duhovnih vaj; različni časi in okoliščine, ki knjigi ne jemljejo enotnosti – ta izhaja ne le iz samega avtorja, ampak predvsem iz Jezusa Kristusa, ki je središče, izvir življenja in krščanske duhovnosti.

Knjiga predstavi krščansko življenje kot resničnost, ki je usmerjena v vzpostavljanje vedno boljših odnosov z Bogom, z drugimi ljudmi in s stvarstvom; konkretnost, ki nam pomaga usmerjati naše delovanje in duhovne poti ter je temelj za spraševanje vesti.

Velika domačnost s svetopisemskimi besedili, trdna teološka osnova, pogled modrosti, ko Besedo prenaša v življenje; ne gre za eksegetsko študijo, Jezusovo učenje predstavlja kot človeku zelo blizu, kot nekaj, kar človeku pripada in na kar je morda celo čakal; knjiga predstavlja figuro Jezusa in njegove besede kot pot, ki je človeška in Božja: torej Božje ne oddaljuje od človeškega, ampak človeško predpostavlja, ga osvobaja in mu daje polnost; človeško potrebuje Božje za svoje polno uresničenje.

Knjiga nazorno pokaže, kako avtor obvlada rabo jezika in razodevajočo ter privlačno moč besede, verjetno zato, ker je bil v mladih letih profesor literature. (Ko sem ga nekoč vprašal, kaj dela med počitnicami, mi je odgovoril, da počiva tako, da moli in ponovno prebira klasike. Res, koliko smo kulturno izgubili, ko smo pretrgali s klasiko!) Zato torej tako dobro obvlada jezik, s katerim oblikuje lepoto proze – lepota, estetika je namreč del krščanske vere, saj ima svoj izvor in navdih v Bogu.

Gre za knjigo, ki jo moramo predelovati, torej brati počasi, meditativno (za vse pomembno, v čemer želimo napredovati, si moramo vzeti čas), in ki služi duhovni rasti; vsebuje veliko navedkov iz Svetega pisma in cerkvenega učiteljstva, pa veliko pesemskih liturgičnih besedil in veliko drugih pesmi iz verske tradicije Cerkve; to knjigi prinaša poseben ton in veliko lepoto in pomaga vzpostavljati molitveno vzdušje.

Pedagoško zelo dobro je tudi, da se vsaka tematika sklene s predlaganim trenutkom razmisleka Za molitev in poglobitev.

Globoka vsebina torej, ki je vedno sodobna, aktualna, pa vendar preprosta in prijetna za branje; bralca išče in ga skuša vplesti v duhovno razmišljanje, ki naj obogati njegovo življenje.
Pot duhovne prenove nas v knjigi ne zapira v igro ali dejavnost, ki bi nas osamila, ampak nas po sami veri v Boga, ki smo jo spoznali v Jezusu Kristusu, odpre za življenje ljubezni do bratov v naših odnosih in za misijonski dinamizem znotraj življenja Cerkve.

Prvi del knjige nam predstavlja srečanje z Jezusom preko različnih pogovorov, ki nam jih ponujajo evangeliji; v teh dialogih lahko spoznamo bogato »ignacijansko« tradicijo avtorja, s katero ponavzočuje okoliščine in kraje, v katerih se Jezus srečuje z različnimi osebami, prav tako pa tudi sposobnost, da nam pokaže vrednost in pomen besed, ki jih Gospod uporablja; iz tega srečanja z Jezusom se začnejo osvetljevati različne situacije življenja kristjana, ki so razpete od veselja ob srečanju, ki je značilno za poklicanost, do križa, vključno z bolečino in izkušnjo greha; vse to zaznamuje globok in osrečujoč občutek krščanskega upanja, ki ga ima v mrtvem in vstalem Kristusu življenje vsakega človeka; nič ne ostaja zunaj Jezusove prisotnosti in besede.

Drugi del knjige: življenje in beseda Jezusa nam v vsej svoji polnosti razkrivata zgodovino odrešenja kot sedanji okvir, v katerem se odvija naše življenje; tu nas knjiga vpelje v epifanijo razodetja Boga kot zgodovino ljubezni, življenja in poslanstva, na tej previdnostni poti proti dokončnemu razodetju. Jezus Kristus nam v tem okviru kaže prisotnost Cerkve kot »epifanijo žene, neveste«. V tem času Cerkve bo poseben poudarek na tematiki poslanstva kot razodetju odrešenjske ljubezni Očeta. Ta del knjige je močna spodbuda za življenje Cerkve: ponovno objeti evangelizatorski pomen vere, v okviru skupnosti Cerkve, je izziv, ki kliče k hitri apostolski zavezanosti in delovanju.

Tretji del knjige govori o Cerkvi v njenem konkretnem življenju, v njeni veličini, pa tudi šibkosti in majhnosti. Dobro je, da je to narejeno na podlagi Božje besede – razodetja (besedila, vredna študija in premišljevanja; prav nič lahka za interpretacijo, kakor vidimo iz besedil Romana Guardinija ali Hansa Ursa von Balthasarja). To dokazuje globino avtorjevega razmišljanja. Potrebno je počasno branje, ki omogoča najti sebe znotraj Cerkve in vzljubiti to Cerkev, kljub njeni včasih tako krhki preobleki, da nas zbega; pa vendar je edina in čudovita Jagnjetova nevesta.

Zadnji del je namenjen molitvi, na katero avtor gleda z vidika naše konkretne resničnosti tako, da se ne smemo čuditi, če je prva tematika: Naše meso v molitvi. Dotakne se različnih trenutkov, ki jih doživlja naša molitev (bližina, oddaljenost, zavrženost), in to z vidika različnih svetopisemskih besedil (srečali se bomo z Abrahamom, Mojzesom, Davidom, Jobom, Judit … in spremljali nas bodo s svojo versko izkušnjo). Tema, ki se bo tu ponovno pojavila in nas bo spomnila na tista prva srečanja z Jezusom, bo pustiti se voditi. Potrebna je določene vrste aktivna pasivnost, ki je znamenje prisotnosti Duha.

Knjiga se sklene z Jezusom Kristusom, velikim duhovnikom v njegovi molitvi k Očetu, ki je vir in model vsake krščanske molitve.

Navajeni smo brati hitro z namenom, da pridemo do novih informacij, ta knjiga pa ima drugačen namen …

Besedilo je iz španskega jezika prevedla Damjana Pintarič, povzeto pa je viru na povezavi (prim. Pontificia Comisión para América Latina).