V sredo, 27. februarja 2013, sem se skupaj s skoraj 200.000 verniki udeležil zadnje javne avdience svetega očeta Benedikta XVI. na Trgu sv. Petra. Vidno utrujeni papež je še zadnjič nagovoril vernike rimske škofije in predstavnike katoličanov s celega sveta. Vzklikanje in navdušeno ploskanje so pokazali, kako globoko se je ta ponižni služabnik Cerkve vtisnil v srce katoliških vernikov kljub svojemu zadržanemu nastopanju v javnosti.
Odstop papeža je v zgodovini Cerkve redkost in v zavesti vernikov predstavlja nepričakovano novost. Od tod tudi nekaj presenečenja in vprašanj, ki se zastavljajo, predvsem o posledicah tega koraka za življenje Katoliške Cerkve v prihodnosti. Nekateri se bojijo, da bi se v dojemanju vernikov v izvrševanje petrinske službe vrinila nekakšna dvojnost med aktivnim in zaslužnim papežem, saj bo Benedikt XVI. ohranil svoje papeško ime in naslov »papa emeritus«, zaslužni papež. Prav je, da se teh možnosti za nepravilno razumevanje položaja zavedamo in prisluhnemo besedam Benedikta XVI., ki je v katehezi zadnje avdience jasno poudaril: »Ne nosim več oblasti službe za vodenje Cerkve, ampak ostajam v služenju molitve.« S svojo odpovedjo službi, ki danes stopa v veljavo, Benedikt XVI. torej ni več rimski škof in papež.
Vnovič izražam svoje spoštovanje do te papeževe odločitve, ki je sad njegove osebne molitve in izpraševanja vesti, kot je sam dejal. Vesel in hvaležen sem za leta njegovega delovanja, predvsem za bogato teološko misel, ki nam jo zapušča v svojih besedilih. Na enem od napisov v množici sem prebral: »Sveti oče, tvoja beseda nam bo luč tudi v prihodnje.« S tem globoko soglašam.
Prav v trenutku, ko poteka novinarska konferenca, smo kardinali zbrani na zadnjem srečanju s papežem Benediktom XVI. ob njegovem slovesu. Zahvalil se mu bom za njegov trud za očiščenje Cerkve, za njegovo vlogo učitelja, ki jo je izvrstno opravil, za zaupanje, ki mi ga je kot prefektu vselej izkazoval, za čast, da sem služil Cerkvi pod njegovim pontifikatom. Izrekel mu bom tudi besedo hvaležnosti za ljubezen in naklonjenost, s katero je spremljal Cerkev na Slovenskem.
Pred kardinali je sedaj zahtevna in odgovorna naloga, da izberemo novega papeža. Izvolili bomo človeka, ki bo po naši vesti pred Bogom najboljši za opravljanje te službe v sedanjem trenutku. Vabim vse, da nas v dneh konklava vztrajno podpirate z molitvijo in skupaj z nami prosite Kristusa, nezrušljivi temelj Cerkve in njenega večnega pastirja, naj bedi nad Petrovo barko in ji podeli vrhovnega pastirja po Božji volji.
Franc kard. Rode
