V torek, 9. 12. 2014, ob 19.30 se bo v Atriju ZRC odvijal 8. pogovorni večer pod naslovom Kaj hoče današnja umetnost?

Sogovornika bosta Jiѓi Kočica in dr. Jože Muhovič, moderator pa Pavle Rak. Dogodek organizira Forum za dialog med vero in kulturo.

Zgodovina umetnosti, ki jo predavajo na naših univerzah, obravnava zelo različne zgodovinske pojave in prakse, umetnostni muzeji po vsem svetu so polni najrazličnejših objektov, ki so bili izdelani za vsakodnevno uporabo: ali kot dekoracija ali kot predmeti kulta ali kot kvintesenca človeških poskusov, da razume in osmisli sebe in svoj svet, pa tudi širšo ali transcendentno realnost. Skozi tisočletja so tisti, ki jih imamo danes za umetnike, zelo različno pojmovali svoje cilje ter namen tega, kar so izdelovali. Vendar bi se lahko reklo, da se je že zelo zgodaj izoblikovalo pojmovanje, da gre za nekaj posebnega, vzvišenega, vrednejšega, kot so mnoge druge »običajne« dejavnosti. Skupaj z besedo umetnost so se skoraj samoumevno uporabljale besede vzvišeno, lepo, smisel, duh. »Navadni« človek je od umetnika pričakoval globlje in višje uvide, vrhunske momente v svojem življenju. In ta pričakovanja so bila največkrat izpolnjena. Vladal je nek, sicer ne za vedno zacementirani konsenz, znotraj katerega so se ves čas dogajali premiki, a neke stalnice so bile nevprašljive. Umetnost je bila nekakšen vrh človeške dejavnosti: to se je od nje pričakovalo in to je tudi ponujala.

Danes je v človeškem življenju veliko več neznank, kot jih je bilo še pred nekaj desetletji. Vrednosti, ki smo jih imeli za večne, to niso več. Kar je bil nekoč eksces, postaja norma. Etika je iztirjena. Njeno mesto je zavzela ekonomska propaganda ali aplicirana psihologija, ki nas učita »kako biti uspešen«. Težko je prepoznati to, kar odlikuje (naj bi odlikovalo) današnje intelektualne, kulturne, družbene elite. Kaj današnje elite hočejo? Kaj so njihove vrednote? Kakšen je njihov univerzalni smisel? Kje je v vsem tem mesto sodobne umetnosti? 

Kaj o vsem tem mislijo današnji umetniki in teoretiki umetnosti? Kako sami sebe definirajo, kako opredeljujejo smotre lastnih dejanj? Ali še iščejo pogovor s svojo publiko? In kdo naj bi bila ta publika? »Navadni« ljudje se v vsem tem več ne znajdemo. Največkrat imamo vtis, da je nekaj hudo narobe. In čeprav smo samo navadni ljudje, stojimo pred heideggerjevskim vprašanjem: »Čemu pesniki« v časih, kot so naši?