V torek, 11. julija 2017 je izšlo apostolsko pismo papeža Frančiška v obliki motu proprio Maiorem hac dilectionem o darovanju življenja.
Dokument se nanaša na postopke za beatifikacijo Kongregacije za zadeve svetnikov. Sveti oče tako odpira pot za beatifikacijo za tiste vernike, ki so spodbujeni z ljubeznijo junaško darovali svoje življenje za bližnjega, s tem ko so svobodno ali prostovoljno sprejeli gotovo in prezgodnjo smrt, da bi sledili Jezusu, kot je za L'Osservatore Romano pojasnil tajnik Kongregacije za zadeve svetnikov Marcello Bertolucci.
Tri dosedanje kategorije postopkov za beatifikacijo
Postopki za beatifikacijo so do sedaj predvidevali tri poti, z novim papeževim motu proprio pa je odprta še četrta možnost. Prva pot je pot mučeništva, ki je najvišja oblika posnemanja Kristusa in največje pričevanje ljubezni. Klasičen pojem mučeništva obsega prostovoljno sprejetje nasilne smrti iz ljubezni do Kristusa s strani žrtve in sovraštvo do vere ali do katere od krščanskih kreposti s strani preganjalca.
V drugo skupino spadajo postopki o junaških krepostih, ki jih je Božji služabnik živel brez odlašanja in z veseljem ter nad običajnim načinom delovanja zaradi višjega cilja, tako da je skozi čas to postal njegov običajen način življenja in delovanja v skladu z evangelijem. Gre za teološke kreposti (vera, upanje, ljubezen), kardinalne kreposti (razumnost, pravičnost, srčnost in zmernost) in evangeljske svete (uboštvo, pokorščina, čistost, ponižnost).
Tretjo pot predstavljajo 'posebni primeri'. Gre za postopke, ki slonijo na priznanju starodavnega bogočastja, torej po pontifikatu Aleksandra III., ki je umrl leta 1181, ter pred letom 1534. Potrditev starodavnega bogočastja Božjega služabnika se imenuje 'beatifikacija equipollente'.
Četrta pot: darovanje življenja
Te tri poti so še vedno odprte, a kot zatrjuje Bertolucci, se ne zdijo zadostne za razlago vseh možnih primerov svetosti. Kongregacija za zadeve svetnikov je namreč zastavila vprašanje, ali si ne bi beatifikacije zaslužili tudi tisti Božji služabniki, ki so po Kristusovem zgledu svobodno in prostovoljno darovali in žrtvovali svoje življenje za brate in sestre v najvišjem dejanju ljubezni, ki je bilo neposredno vzrok smrti. Tako so v prakso postavili Gospodove besede: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13).
Z motu proprio Maiorem hac dilectionem je vpeljana še četrta pot, ki jo po Bertoluccijevih besedah lahko imenujemo darovanje življenja. Čeprav ima nekatere elemente, ki so na eni strani podobni mučeništvu na drugi pa junaškim krepostim, predstavlja novo pot, ki želi ovrednotiti krščansko junaško pričevanje, ki do sedaj ni imelo posebne vrste postopka, ker ni popolnoma ustrezalo primerom mučeništva in ne primerom junaških kreposti.
