V soboto, 16. marca 2019, je minilo 74 let od smrti Božjega služabnika Danijela Halasa.
»… te povzdigne v hvalo, čast in slavo.« Tako je obljubil Gospod izraelskemu ljudstvu, kakor poroča 5. Mojzesova knjiga. Resnično, Gospod je rešil ljudstvo iz egiptovske sužnosti, dal jim je deželo izobilja, varoval jih je in branil, in končno je iz tega ljudstva izšel Odrešenik, Jezus Kristus.
Gospod znova in znova sklepa zavezo z nami, nas želi rešiti, nas želi povzdigniti »v hvalo, čast in slavo.«
To je storil tudi v primeru polanskega župnika Božjega služabnika Danijela Halasa. Njega, ki je bil »zavzet voditelj svojega ljudstva in junaški pričevalec vere do smrti«, je povzdignil v Božjega služabnika, ki je živo navzoč med nami, ki je naš vzornik in priprošnjik. Želimo in prosimo, da ga povzdigne tudi v blaženega in svetega Katoliške cerkve.
74. obletnica njegove mučeniške smrti (umrl 16. marca 1945) vabi k hoji po Halasovih stopinjah k Jezusu. In kakšen so te Halasove stopinje?
So najprej stopinje vere. Božji služabnik je trdno veroval v Boga, kar se je pokazalo pri njegovem dušnopastirskem delu v Ljutomeru, nato v Lendavi in predvsem v Veliki Polani. »Vera je velik dar, ki nam ga je dal Bog,« je zapisal in se za ta dar zahvaljeval z molitvijo in s prizadevanjem, da bi tudi ljudje v Veliki Polani ohranili vero, saj so bili takrat tam najbolj ogroženi s strani komunistične ideologije.
Halasove so tudi stopinje zaupanja. Trdno je zaupal, da Bog vodi svet, da je Bog pravičen, da »tisti narodi, ki se borijo proti Bogu, ki preganjajo sveto Cerkev in njene duhovnike, ne bodo dosegli končne zmage.« S tem zaupanjem je vztrajno opravljal svoje poslanstvo, čeprav je dobival grožnje z ene in druge strani.
Halasove so tudi stopinje trpljenja. Ni bežal pred trpljenjem, ker je vedel, da je »Bog dober oče, ki svojega otroka neizmerno ljubi.« Včasih dopusti tudi trpljenje. Trpljenje namreč lahko prinese velike sadove. »Ko gre za kašne večje stvari, takrat Bog navadno izbere pravične za žrtev. Najlepši primer je Kristus.« Kakor je Jezus daroval svoje življenje na križu, tako je Božji služabnik daroval svoje življenje pri Muri na Hotizi, o čemer nam govori križev pot, ki je tam postavljen.
Halasove so tudi stopinje ljubezni. »Družina je nekaj svetega,« je zapisal in z vso močjo delal za blagor družin. Še posebno ljubezen je izkazoval mladim. »Mladi sadiki je potrebna opora, da je veter ne upogne ali ne zlomi in da raste ravno.« Te sadike so imele oporo v Marijini družbi in polanska mladina ima poseben privilegij, da Marijina družba tam obstaja ves čas vse do danes, medtem ko je po vseh drugih župnijah zaradi prepovedi povojne oblasti ugasnila. Danijel Halas je z veliko ljubeznijo živel za svoje vernike, zanje je daroval svoje zemeljsko življenje.
Lahko odkrivamo še druge Halasove stopinje. Predvsem pa je pomembno, da po teh stopinjah hodimo in se bližamo Kristusu, ki tudi vsakega od nas želi povzdigniti »v hvalo, čast in slavo.«
Stopinje k Bogu
Stopinje svoje k Bogu je
zavzeto delal župnik naš,
zdaj Božji je služabnik ves,
Halas, naš vzornik, čisto res.
Stopinje vere gledamo,
iz del njegovih sijejo
in svetijo na našo pot,
da bi potekala brez zmot.
Stopinje so zaupanja
res trdne, trajne in svetlé.
Jih Božji je služabnik dal
v oporo in spodbudo nam.
Stopinje, ki ob Muri so
zapisane bile s krvjo,
povejo, da vsak sad živi,
ki ga trpljenje obrodi.
Stopinje najbolj svete so,
ki vzklile so z ljubeznijo,
krepost ta vodi naj ljudi,
da k Bogu v raj bomo prišli.
Lojze Kozar ml.
Povezave:
