Pri glavni mašni prošnji današnjega slovesnega praznika smo slišali: »Danes slavimo vnebovzetje Marije, deviške Božje matere, ki je začetek in podoba poveličane Cerkve, trdno upanje in tolažba, (življenjska spodbuda) potujočemu Božjemu ljudstvu.«

I. Ta praznik s svojim sporočilom nosi pečat vsega Marijinega življenja, njene milostne izbranosti za Božjo Mater, izpolnjevanja Božje volje, ki se je izrazila v besedah: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk 1,38). Njeno vnebovzetje je tudi odsev poveličanja njenega Sina Jezusa in podoba poveličanja, ki čaka nas, njene otroke.

Ne vemo za datum, kdaj se je začelo Marijino poveličanje v nebesih, ker pač ne vemo, kdaj je Marija umrla. Splošno mnenje Cerkve pa je, da je Marija gotovo umrla (zaspala, kot pravijo cerkveni očetje). Bogoslovni pisatelji so mnenja, da ni umrla zaradi bolezni, temveč zaradi koprnenja po združenju s Sinom. Tako prepolna je bila Božje ljubezni, da tega v nekem trenutku njeno srce ni več preneslo in je prenehalo utripati. To je pač pobožno mnenje. Verska resnica pa je – ki jo je Cerkev verovala od pradavnih časov, ne šele od slovesne razglasitve 1. 11. 1950 – da je bila Marija s telesom in dušo vzeta v nebo. Iz tega sledi, da njeno telo ni strohnelo, kar je tudi logična posledica, saj je bila brez madeža izvirnega greha spočeta. Verujemo, da je bila povišana za kraljico vesoljstva.

Morda smo preveč radovedni, če premišljujemo, kakšna je zdaj naša Mati. Ni nujno, da se zanašamo samo na tisto, kar so nam povedali razni vidci, ki jim je bilo dano videti le odtenek Marijine poveličane lepote (Bernardka, fatimski vidci, Katarina Laburé, vidci v Međugorju…). Dovolj pove Sveto pismo: »Kar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človeško srce ni prišlo, kar je Bog pripravil njim, ki ga ljubijo.«

Papeži nas neprestano vabijo na tako imenovano kraljevsko pot prave pobožnosti do Marije. Sv. Janez Pavel II. je začetke svojega papeževanja zaupal Mariji in v svoj grb zapisal Totus tuus – Ves tvoj. Marija je bila zvezda na njegovih potih in romanjih. Papež Frančišek po vsaki sv. maši pride h kipu Matere Božje, ki je ob daritvenem oltarju, pred njo pomoli in se kipa dotakne. Pred vsakim pastoralnim potovanjem – obiskom obišče najstarejšo Marijino cerkev v Rimu in ji priporoči svojo pot – svoj obisk po svetu.

Zakaj pravi papež, da je pot prave marijanske pobožnosti kraljevska pot? Najbrž zato, ker je življenjska povezanost z Marijo veliko sredstvo, ki pomaga k popolni službi Bogu, v kateri ni omahovanja in odstopanja. Poznamo stavek: Bogu služiti pomeni kraljevati. Tisti, ki se Marije oklene, lažje služi Bogu, lažje ohranja zvestobo, lažje gospoduje nad vsem, kar bi ga sicer vleklo stran od prave poti. Marija je tudi sama v svojem slavospevu zapela, da je bila povišana kot ponižna služabnica. Povedala je, v čem je njena veličina. »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveličarju… mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke« (Lk 1,47-52). Marija se čuti povišano, ker lahko služi tako imenitnemu Vladarju – Bogu. Kako težko sprejmemo danes to misel. Nihče ne bi rad služil, vsi bi radi gospodovali. Nihče si ne želi biti služabnik, vsi nosimo

v sebi željo po nadvladi. Marijina mogočnost pa je v tem, da se služenja veseli. Biti služabnica vsem ne doživlja kot krivico, ampak kot izredno čast. V tem se razodeva Božja veličina, o kateri govori Jezus svojim učencem, ki so se prerivali za prva mesta: »Veste, da vladarji tega sveta gospodujejo nad narodi in da jim velikaši vladajo. Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati med vami velik, naj bo vaš strežnik in kdor hoče biti med vami prvi, naj bo vaš služabnik« (Mt 20, 25-27).

Marija je čudovita priprošnjica in vzornica v naših odnosih. Ob njej se ustavljamo, da bi zmogli z veseljem streči drug drugemu. Ker je letos Jožefovo leto in leto družine, naj omenim. V sveti družini so vsi vladali, ker so vsi služili. Jezus, Božji Sin, je bil pokoren Jožefu in Mariji. Jožef – glavar – najnižji po časti, a sta mu oba, Jezus in Marija, služila. Marija pa je služila obema. O kako nekaj lepega je žena, ki z veseljem postreže možu. Kako lepo je videti moža, ki ženi ne gospoduje, ampak je velik v tihi in skrbni strežbi ženi in otrokom. Koliko miru in veselja in bogastva odnosov je v domu, kjer služenje ni breme, ampak čast.

Ob 30-letnici naše svobodne in samostojne države lahko pomislimo, kako lepo bi bilo živeti v naši domovini, če bi te odnose spoštovanja in služenja prenesli tudi v družbeno in politično življenje.

II. Kot sem že v uvodu dejal, danes obnavljamo izročitev – posvetitev slovenskega naroda naši Kraljici in Materi. Z njo izražamo po Marijinem zgledu svojo pripravljenost, da sprejmemo evangelij za vodilo svojega osebnega in skupnega občestvenega življenja, da bi postali sol in luč slovenske zemlje. Če hočemo, da bo svet postal boljši, bolj pošten, bolj solidaren, manj krivičen, moramo postati mi boljši in ravnati bolj pravično, pošteno in solidarno. Med nami bo več ljubezni, če se vsak izmed nas bolj potrudi za resnično ljubezen in spoštovanje do bližnjega. Mariji bomo izročili najprej naše družine, zibelke življenja, varuhinje vere, krščanskih vrednot in naše pristne slovenske istovetnosti. Ves svet ugotavlja in z njim Cerkev, da so družinske in zakonske vrednote danes ogrožene. Vsi poznamo razbite družine, mnoge so na tem, da se razderejo. Molimo zanje in zlasti za otroke, ki najbolj trpijo.

Mariji bomo izročili našo mladino, da bi se oklenila Boga kot edinega najtrdnejšega temelja za življenje in božje postave kot najzanesljivejšega kažipota in temelja za smisel življenja.

Izročili pa bomo tudi našo domovino, da bi bila ne le po naravnih lepotah podoba raja, ampak tudi po medsebojnem sožitju, solidarnosti, da bi bila vsem, ne glede na prepričanje, prijazen dom. Zato prosimo Marijo, ki je premagala kačo – rdečega zmaja, naj obvaruje nesmiselnega uničujočega delovanja nasprotnikov urejenega delovanja zakonite vlade, naj da razsvetljenja vsem, ki gojijo slepo sovraštvo do vsega, kar ni levo – rdeče, ki želijo nered in anarhijo. Mariji ženi z vencem dvanajstih zvezd priporočimo tudi našo širšo evropsko domovino, ki se utaplja v poganstvu. Zaupajmo v njeno posredovanje. Evropa, čeprav se tega ne zaveda, nosi Marijino zastavo. Modra barva z dvanajstimi zvezdami sta marijina simbola. Zgodovina nastanka zastave jasno kaže, da je bila na delu božja previdnost. Dolgo se je o njej govorilo, zlasti glede števila zvezd. Prevladalo je mnenje, da je številka dvanajst popolno število, ki lahko predstavlja vse bodoče evropske države. Končno je bilo določeno, da bo zastava v parlamentu razglašena 9. decembra. Iz nepojasnjenih razlogov pa je bila razglašena 8. decembra, na praznik Marije Brezmadežne.

Dragi bratje in sestre, svojo ljubezen do Marije pokažimo s pripravljenostjo, da Marijo posnemamo. Če nekoga ljubimo, ga tudi posnemamo. Ni boljšega znamenja ljubezni, pravi sv. Avguštin, kot je posnemanje. Recimo Mariji: »Naj tvoja vera, tvoje upanje in tvoja ljubezen postanejo naše«. Prav tako tvoja ponižnost in preprostost. Naj posnemamo tvojo ljubezen do Boga. Sv. Ambrož je rekel: »Naj bo v vsakem od nas Marijina drža, ki je poveličevala Gospoda, naj bo v vsakem Marijino srce, ki se bo radovalo v Bogu.« Ob koncu recimo nebeški Materi: »Mi svoja srca ti damo, zaupno k tebi kličemo, Marija, varuj nas, vsakega posebej in celoten slovenski narod.« Amen.

msgr. Andrej Glavan,

novomeški škof