1. Nedelja Božjega usmiljenja

Današnja nedelja, nedelja Božjega usmiljenja ali bela nedelja, pred nas postavlja lik apostola Tomaža, dvomljivca, človeka, ki se umakne v samoto in se torej loči od apostolov, ko Jezus prvič pride mednje. Kdo ve, o čem vse je premišljeval v svoji osami, v noči dvomov, morda celo obupovanja in malodušja. Toda vsaj nekaj je jasno: ko je bil sam, ločen od svojih prijateljev, je bil šibak in nemočen, ko pa se vendarle vrne v krog prijateljev, še vedno dvomi, toda njegovo iskanje dobi nov smisel, saj ko je v občestvu je močnejši in pogumnejši.

Ni težko v Tomažu prepoznati človeka dvoma, nezaupanja in zaprtosti pred skrivnostjo. V tej reakciji je Tomaž predhodnik človeka moderne dobe, ki v središče postavlja področje empiričnega, tehniko, to kar je merljivo in čutno preverljivo. Resnično in stvarno naj bi bilo samo tisto, kar se da videti, otipati, meriti, analizirati in registrirati z moderno računalniško tehniko. Filozof Heidegger je zapisal, da se v takšnem načinu razmišljanja kaže človekova želja po obvladovanju, saj je vse tehnično določeno. Tukaj ni več prostora za presenečenja, za skrivnostno čudenje biti, za hvaležnost, za sprejemanje življenja kot največjega čudeža na tem svetu.

Ni lahko prepoznati znamenj božje navzočnosti v svetu. Posebno skeptikom in pesimistom ne. Toda Božja ljubezen nikoli ne obupa nad nobenim človekom. Iz prizorov, kako se vstali Gospod prikazuje učencem, vidimo, da se vsakemu na svoj način dobrotljivo razodeva: Petru, Janezu, Magdaleni, Tomažu, drugim apostolom... In ko Tomaž občuti Gospodovo skrb zanj, znotraj kroga svojih prijateljev, se poruši tudi fasada njegovega odpora in izpove vero: »Moj Gospod in moj Bog!« Verovati pomeni v Gospodovi prebodeni strani prepoznati delo njegove Ljubezni za ljudi: za mene, za tebe, prav za vsakega človeka na tem planetu. Verovati pomeni po razsvetljenju Svetega Duha, znotraj kroga prijateljev, na osebni ravni sprejeti Jezusa za osebnega prijatelja.

2. O pomenu glasbe kot molitve

Papež Benedikt XVI. je ob koncertu v čast svetemu očetu v Vatikanu navzoče nagovoril s temi besedami: »Poslušanje glasbenih mojstrovin nam pomaga premišljevati o našem življenju. Vsak dan je splet veselja in trpljenja, upov in razočaranj, pričakovanj in presenečenj... Glasba nam pomaga globlje zaznati vse te vzgibe našega duha. Podarja pa nam še več: glasba nas s svojimi zvoki tako rekoč popelje v drug svet in harmonizira (uskladi) našo notranjost. Če smo na ta način našli trenutek miru, moremo kakor z vzvišenega razgledišča videti skrivnostne stvarnosti, ki jih človek skuša razvozlati in katere nam luč vere pomaga bolje razumeti. V resnici si svetovno zgodovino lahko predstavljamo kakor čudovito simfonijo, ki jo je zložil veliki Skladatelj – Bog in ki jo tudi sam izvaja kot moder dirigent. Tudi če se nam partitura včasih dozdeva zelo zapletena in težka, jo On pozna od prve do zadnje note. Nismo poklicani, da bi sami vzeli v roko dirigentovo palico in še manj, da bi melodije spreminjali po svojem okusu. Toda vsak od nas je poklican, da bi na svojem mestu in s svojimi sposobnostmi sodeloval z velikim Umetnikom, da bi izvajal njegovo čudovito mojstrovino. Med samim izvajanjem pa nam tudi bo dano, da bomo postopoma razumevali veličasten načrt božje partiture.

Tako, dragi prijatelji, vidimo, kako nas more glasba pripeljati k molitvi: glasba nas vabi, da bi povzdignili duha k Bogu, da bi v njem našli razloge svojega upanja in oporo v težavah življenja. Zvesti njegovim zapovedim in spoštljivi do njegovega odrešenjskega načrta moremo skupaj graditi svet, v katerem zveni tolažljiva melodija vzvišene simfonije ljubezni. Še več, sam Božji Duh bo nas vse napravil za uglašena glasbila in odgovorne sodelavce čudovitega izvajanja, v katerem se prek stoletij izraža načrt vesoljnega odrešenja.[1]

V psalmu 150 so omenjeni rogovi in flavte, harfe in citre, cimbale in pavke. Vsi ti instrumenti naj zvenijo v hvalo in slavo troedinega Boga. V orglah, ki jih od nekdaj po pravici označujejo kot kraljico glasbil (instrumentov), morajo mnoge piščali in registri sestavljati enoto. Če se tu ali tam zatakne, če kaka piščal postane razglašena, potem to sprva zazna samo izostreno uho. Če pa več piščali ni več pravilno uglašenih, so disharmonije in postane neznosno. Piščali vsakih orgel so podvržene temperaturnim nihanjem in vplivom utrujenosti. To je podoba za našo družbo. Kakor mora izurjena roka vedno znova disharmonije zgladiti v pravilen zvok, tako moramo tudi mi v Cerkvi vedno znova v mnoštvu darov in karizem prek občestva vere najti soglasje v poveličevanju Boga in v bratski ljubezni. Kolikor bolj se prek bogoslužja pustimo spreminjati v Kristusa, toliko bolj bomo sposobni, spreminjati tudi svet in sicer tako, da izžarevamo dobroto, usmiljenje in Kristusovo ljudomilost.

Veliki skladatelji so vsak na svoj način s svojo glasbo naposled hoteli poveličevati Boga. Johann Sebastian Bach je na začetku mnogih svojih partitur zapisal črke: S. D. G., kar pomeni Soli Deo Gloria – Bogu edinemu čast! Anton Bruckner pa je napisal posvetilo: Posvečeno dragemu Bogu! [2]

Papež Benedikt XVI. je v nagovoru po koncertu, ki so ga priredili v Vatikanu ob njegovem 80. rojstnem dnevu, 16. aprila 2007, dejal: »Prepričan sem, da je glasba – in tu mislim predvsem na velikega Mozarta – v resnici vesoljna govorica lepote in more ljudi dobre volje po vsej zemlji zediniti med seboj in jih privesti k temu, da usmerijo pogled v višavo in se odprejo za absolutno dobro in lepo, ki imata svoj poslednji izvir v Bogu samem. Ko se oziram na svoje življenje, se zahvaljujem Bogu, da mi je dal glasbo kot nekakšno spremljevalko potovanja, ki mi je vedno podarjala tolažbo in veselje. Zahvaljujem se tudi ljudem, ki so mi od prvih let mojega otroštva približali izvir navdiha in notranjega veselja. Zahvaljujem se tistim, ki združujejo glasbo in molitev v blagoglasno hvalnico Boga in njegovih del. Pomagajo nam poveličevati Stvarnika in Odrešenika sveta – čudovito delo njegovih rok.«

msgr. dr. Anton Jamnik, ljubljanski pomožni škof