Uvod: Dragi duhovniki, diakon, bogoslovci, spoštovani romarji od blizu in daleč.
Veselimo se, ko obhajamo največji Marijin praznik. Marijinega vnebovzetja se radujejo angeli in slavijo Božjega Sina. S tem spevom začenja Cerkev slovesno praznovanje Velikega šmarna. Priznajmo in obžalujmo svoje grehe, da bomo vredni obhajati svete skrivnosti.
Homilija:
A) Dragi bratje in sestre! Kot otroci svoje nebeške matere se veselimo njenega poveličanja.
Njeno vnebovzetje je skrivnost ljubezni. Naša pamet je ne more doumeti. Samo vera nam lahko da slutiti, kako je bilo mogoče, da je človeško bitje, čeprav polno milosti, lahko povzdignjeno v toliko slavo, da je postalo središče ljubezni in naklonjenosti Svete Trojice.
Razlog za Marijino vnebovzetje in poveličanje je v posebni Božji izvolitvi in v njeni skriti tihi daritvi, v njenem zvestem sprejemanju Božje volje.
»Kar nam je Eva nesrečna zgubila, Roža Marija nam je zadobila«, poje naša najstarejša Marijina pesem. Kar nam je prvi človeški par v pradavnini v nepremagljivi sli po absolutni svobodi po zapeljevanju hudega duha zapravil, sta popravila Marija s popolno razpoložljivostjo Bogu in njen Sin, novi Adam, s popolno pokorščino Očetu do smrti na križu.
V prvem berilu smo na slikovit način slišali, kako zmaj – hudobni duh, razpleta mreže. Žena, o kateri govori Razodetje, pomeni Cerkev. Hudi duh seje uničenje življenja in seje smrt. Lovi nas na vsakem koraku, prišepetava, da smo bogovi, da smo sami sebi merilo, absolutni gospodarji življenja in smrti, nikomur več odgovorni ne zase ne za druge. Knez teme nas premišljeno vodi proti breznom niča in večne ujetosti v samoljubje jaza, večnega upora in obupa, zapletamo se v zlo samomorov, terorizma, kriminala, negotovosti, ko človeško življenje ni več sveto, ne varno, sploh pa ne absolutna vrednota.
B) Poseben papežev odposlanec, ki bedi nad romarskim utripom in nad pastoralnim dogajanjem v Međugorju, poljski upokojeni nadškof Henryk Hoser, je imel v Međugorju govor, v katerem je govoril o tem skrivnostnem delovanju hudobnega duha, o tem boju z zlom v svetu.
Primerjal ga je z bojem preprostega mladeniča Davida z mogočnim in na videz nepremagljivim Goljatom. David, ki se je zanašal le na Božjo pomoč, je vzel v boj s poganskim izzivalcem Goljatom le pet kamenčkov in pračo. Goljat pa ga je zasmehoval zaradi opreme in mu je grozil, da ga bo z močnim mečem premagal, razsekal in vrgel pticam. A David je šel v boj kot preprost pastir z vero v Božjo pomoč. Nameril je pračo in ga zadel s kamnom v čelo prav skozi špranjo na videz neprebojnega oklepa. Tako ga je premagal.
Nadškof je dejal: Zlo v svetu – hudi duh, ki želi uničiti vse, kar je lepega, svetega na svetu, zlasti pa vero v človeških srcih, še posebej vero v sveto Cerkev in v njeno poslanstvo, se prav tako šopiri kot Goljat. Hudi duh izrablja grešnost nekaterih članov Cerkve in skuša prepričati verne in neverne, da je Cerkev grešna in nevredna zaupanja. Preko vseh meja napihuje te grehe, da bi ljudje izgubili zaupanje vanjo. Preprečuje, da bi ljudje kaj slišali ali brali o tisočih svetniških zgledov duhovnikov, redovnikov in redovnic, misijonarjev in vernih laikov in dobili vtis, da Cerkev vodijo dobri in normalni ljudje. Teh pet kamenčkov, ki lahko pomagajo v tem duhovnem boju so:
1. Molitev rožnega venca, molitev, ki spodbuja premišljevanje Jezusovega življenja, ki lahko pomaga, da odkrivamo pravo življenje Cerkve.
2. Živo izkustvo srečanja z Jezusom v evharistiji, v češčenju in vrednem obhajilu.
3. Post
4. Življenje po evangeliju. Ko skušamo živeti po evangeliju, hkrati prejemamo novo spoznanje, ki nas vodi spet v polnejše evangeljsko življenje.
5. Spoved. Znano je, da postaja Međugorje spovednica sveta, medtem ko v nekaterih državah spoved zamira. Tudi pri nas je manj spovedi. Spoved je temelj mnogih spreobrnjenj. V Međugorju se dogajajo prava ozdravljenja od različnih strahov, depresij, ozdravljajo rane srca in mnogi najdejo srčni mir. Ob Mariji se čutijo ljubljeni in najdejo smisel življenja.
To se več ali manj dogaja ljudem po vseh Marijinih božjih poteh, če prihajajo s pravim in iskrenim namenom.
C) Dragi bratje in sestre! Današnji praznik je tudi dan, ko vsako leto obnovimo posvetitev in izročitev našega naroda Mariji. Najprej izročimo sebe, začnimo pri sebi. V svetu bo več poštenosti, ljubezni, solidarnosti in odpuščanja, če bo tega več v nas samih.
Izročimo naše družine, ki jih načenja sebičnost. Ko obravnavamo postopke za ničnost zakonov, vidimo, kako so nekateri zakoni ogroženi in podobni razvalinam bolj kot trdnemu domu.
Izročili bomo Mariji našo mladino. Nihče razen Kristusa ne more mladim osmisliti mladosti. Samo Kristus jim lahko v labirintih življenja postavi prave kažipote do polnosti življenja, po kateri hrepenijo, po zgledu in priprošnji zavetnika mladih, bl. A. Grozdeta.
Izročili bomo tudi Cerkev na Slovenskem, še posebej našo škofijo, ki pričakuje od svetega očeta v doglednem času imenovanje novega pastirja, ki bo sposoben s sodelavci popeljati škofijsko čredo na nove, bolj sočne pašnike duhovnega življenja.
Naj bo ta posvetitev izraz naše volje, da sprejemamo evangelij za vodilo svojega osebnega, družinskega in občestvenega življenja v zavetju materinskega plašča naše Zaplaške Marije.
Msgr. Andrej Glavan, novomeški škof
