Uvod: Pozdravljeni duhovniki, diakon, bogoslovci, spoštovani romarji od blizu in daleč, zlasti iz trebanjske dekanije. Naš pozdrav velja zlasti Mariji.

Pozdravljena Marija, Kraljica, Mati usmiljena, veselje in upanje naše, pozdravljena. Tako smo jo v duhu pozdravili, ko smo sprejeli milostni kip, danes na predvečer njenega največjega praznika, njenega Vnebovzetja. Ko nosimo Marijin kip ali podobo v procesiji, je to znamenje njene stalne bližine na naši življenjski poti proti cilju – nebesom, ki ga je ona že dosegla. Glavna ovira na tej poti je greh, zato priznajmo in obžalujmo svoje grehe.

Homilija: Na predvečer praznika Cerkev vedno bere starozavezni odlomek prenosa skrinje zaveze. V njej so imeli Izraelci shranjeno postavo, table Božjih zapovedi. Verovali so in ta vera je bila nič kolikokrat potrjena z izkustvom, da jim je Bog po tej skrinji blizu, da jih varuje. Ob njeni navzočnosti so v bojih z zunanjimi sovražniki, ki so jih ogrožali, zmagovali. To skrinjo so končno slovesno prenesli v božji šotor, ki so ga pripravili za njeno stalno bivališče. Cerkev to skrinjo zaveze vedno primerja z Marijo, ki je bila živi tabernakelj, svetišče samega Božjega Sina, ki ga je devet mesecev nosila. Marija je za nas mnogo več kot skrinja iz cedrovega lesa, čeprav je bilo znamenje Božje prisotnosti. Marija je bila skrinja, ki je božjo postavo ohranila v svojem srcu, jo premišljevala in po njej živela. Zato jo kličemo v litanijah Skrinja zaveze. Kot žena, ki je nosila pod srcem Božjega Sina, kot sveti šotor, je bila po smrti povišana nad angelske zbore in postala Kraljica angelov v nebesih, kjer svoje materinske vloge ni odložila. V svoji materinski ljubezni se zavzema za nas, brate in sestre svojega sina, ki še potujemo po poti vere in zato tudi v nevarnostih in stiskah.

Dragi bratje in sestre!

Ob Mariji je Jezus rastel, se učil govoriti, moliti, saj se je moral kot pravi človek vsega naučiti. Ni se rodil z odraslo vero. Ob Mariji je Jezus rastel za poslanstvo.

V evangeliju smo slišali, kako je Marija z materinsko skrbjo poskrbela na svatbi v Kani Galilejski. Evangelist pravi: »Jezusova mati je bila tam.« Ne vemo, ali je bila svatba sorodnikov, ali je bila povabljena kot gost, ali da bi pomagala.

Na svatbi je zmanjkalo vina. Le Marija je to opazila. Ni šlo za zelo pomembno stvar, za rešitev duš. Šlo je za odstranitev sramote mladega para, če bi se svatba morala predčasno končati, kot je bilo v navadi. Marija je v svoji človeški pozornosti poskrbela tudi za to. S tem nam je dala zgled, da mora naša ljubezen biti pozorna tudi na vsakdanje potrebe ljudi. Kaj je storila? Šla je povedat Jezusu in njemu prepustila odločitev, čeprav Jezus do tedaj ni storil še nobenega čudeža. Lahko bi strežniku naročila, naj povedo pri mizah, naj malo manj pijejo. Lahko bi organizirala, da si poiščejo dodatno vino pri sosedih ali znancih. Nič od tega. Opozorila je Jezusa. Zaupala je, da bo našel pravo rešitev. Služabnike pa je opozorila: »Karkoli vam reče, storite.« - Tudi mi se moramo naučiti izročati težko rešljive in zlasti nerešljive probleme Bogu. To ne pomeni, da smo nedejavni, pasivni. Verovati moramo, da Jezus pozna za nas prave odločitve. Marija je najlepši zgled neomajne vere in zaupanja v Božjo previdnost.

Marija je vztrajala ob Jezusu tudi pod križem. Ni mogla nič pomagati. Njena naloga je bila, da je bila ob sinu. Ni mogla zmanjšati bolečine svojega sina, še manj preprečiti kakšno žalitev ali zmerjanje.

Prisotnost Marije v našem življenju je pomembna, kot je pomembna mati v zemeljskem življenju svojih otrok. Človek, ki v otroški dobi ni doživel prave materine ljubezni, še zlasti, če mu je ni nihče nadomestil, lahko vse življenje kaže duhovno okrnjenost in nosi posledice. To velja tudi za kristjana. Kdor hoče k Bogu mimo Marije, ki nam jo je njen sin na križu izročil za mater, bo dalj časa in težje hodil v veri in ne bo doživel tistega toplega vzdušja v odnosu do Boga, ki mora biti na prvem mestu v našem verskem življenju, če hočemo, da bo vera za nas nekaj osrečujočega. Marija je bližnjica, varna, najbolj gotova. Zato je 75 % božjih poti v svetu Marijinih.

Nocoj, tako kot vsako leto že od leta 1992, bomo obnovili tudi posvetitev in izročitev našega naroda Mariji.

Izročili bomo najprej sebe. Začeti moramo pri sebi. Svet okrog nas bo boljši, če bomo mi boljši. V svetu bo več poštenosti, ljubezni in solidarnosti, če bo več tega v nas samih. Bog bo bolj viden, če ga bomo mi postavili v središče našega osebnega življenja, na prvo mesto.

Izročili bomo naše družine, da bi bile resnične zibelke življenja in središče zdrave vzgoje.

Izročili bomo našo mladino, da si bo postavila prave plemenite cilje in prave kažipote.

Izročili bomo tudi Cerkev na Slovenskem, še posebej našo škofijo, ki v doglednem času pričakuje novega pastirja.

Dragi bratje in sestre! Izročimo se Mariji in potrjujmo to izročitev v vsakdanjem življenju, osebnem, družinskem in narodnem življenju, da bomo tako prispevali k lepši podobi sveta in naše Slovenije in bomo vredni Marijini otroci in dobri državljani.

Amen.

Msgr. Andrej Glavan, novomeški škof