Sredi poletja nas Cerkev vabi k praznovanju najbolj priljubljenega vseh praznikov v čast Device Marije – njenega vnebovzetja, njenega prehoda iz tega sveta v nebeško slavo.

Od prvih stoletij dalje so kristjani videli v Jezusovi Materi podobo, uresničenje tistega končnega cilja, h kateremu potuje človeštvo: odrešenje človeka v Bogu, njegovo poveličanje in neminljivo življenje na novi zemlji in pod novim nebom. Marija je prvi sad odrešenja v Kristusu, prvo človeško bitje, ki je s telesom in dušo stopilo v nedostopno svetlobo, kjer biva Bog.

Marija je najčistejša podoba izraelskega ljudstva, iz katerega izhaja Mesija, je pa tudi podoba Cerkve, mati učencev, ki jih je Jezus zaupal ženi, ki je stala pod križem. Prav zato jo Razodetje sv. Janeza vidi kot »veliko znamenje na nebu: ženo, ogrnjeno s soncem, in luno pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd« (Raz 12,1).

Marija je prvo bitje, ki je stopilo v prostor in čas Stvarnika. Ona, ki je privolila, da je Božje vdrlo v človeško, življenjski prostor, ki ga je zemlja podarila nebesom, Devica Mati, ki jo je blagrovala Elizabeta kot seme in prvenec prenovljenega stvarstva.

Že prvi krščanski rodovi so verovali, da je Marija onkraj smrti z dušo in telesom pri Bogu v nebesih. To starodavno verovanje je sredi 20. stoletja razglasil kot versko resnico papež Pij XII.: »Ko je brezmadežna Devica ... dovršila tek zemeljskega življenja, je bila končno s telesom in dušo vzeta v nebeško slavo. In Gospod jo je povišal za Kraljico vesoljstva, da bi bila v popolnejši meri upodobljena po svojem Sinu, Vladarju vladarjev in zmagovalcu nad grehom in smrtjo.«

Ko je bila Marija vzeta v nebesa, se ni oddaljila od nas, ostane nam blizu. Pozorna na človeško trpljenje, spremlja verne v njihovem zemeljskem potovanju. Kot pravi bogoslužno besedilo: »Povišana v nebeško slavo z materinsko ljubeznijo spremlja potujočo Cerkev in dobrotno varuje njene korake na poti v domovino, dokler ne pride Gospod v slavi« (Hvalospev pri Marijini maši).

Marijino vnebovzetje je znamenje poslednjih reči, eshatološko znamenje tega, kar se bo zgodilo ob koncu zgodovine, znamenje polnosti in dopolnitve, ki jo pričakuje ne samo človek, ampak vse stvarstvo. »Kajti stvarstvo nestrpno hrepeni po razodetju Božjih sinov, ... v upanju, da se bo iz suženjstva minljivosti rešilo v svobodo slave Božjih otrok. Celotno stvarstvo vse do sedaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine. Pa ne samo ono: tudi mi, ki imamo prvine Duha, zdihujemo sami v sebi, ker željno pričakujemo posinovljenje, odrešenje svojega telesa« (Rm 8,19-23).

Marija vnebovzeta je znamenje dopolnitve, po kateri hrepeni človeštvo in vse stvarstvo. V njej vidimo poveličanje, ki čaka vesolje, ko bo končno Bog »vse v vsem« (1 Kor 15,28). Marija je prvenec odrešenega stvarstva, podoba obljubljene dežele, kamor potujemo, kos zemlje, prestavljen v nebesa. Srbsko pravoslavno bogoslužje vidi v Mariji »nebeško zemljo«: prst, iz katere smo narejeni, toda odrešena, spremenjena v zlato, večno pri Bogu.

Današnji praznik Marijinega vnebovzetja, ob zadnjem nalivu svetlobe pred jesenjo, ima globok pomen za človeka. Je praznik upanja. Upanja česa? Zadnje dopolnitve, ki jo nosimo v globinah srca. Kajti to, kar vidimo, to, kar doživimo na tem svetu, to, kar dosežemo s svojimi napori, ima vse okus po nedokončanem, po nepopolnem. Zemeljsko nas nikoli v celoti ne poteši. Ljubimo to zemljo in njene prelesti, pa se v njej vendar čutimo utesnjeni. Mladi francoski pesnik iz 19. stoletja Arthur Rimbaud jo imenuje »raj žalosti« (»un paradis de tristesse«). Ljubimo in negujemo svoje telo, a ni v naši moči, da bi zaustavili proces staranja in bližajoče se smrti. Uživamo prijateljstvo in ljubezen, a vemo, da sta pogosto negotova in vedno minljiva. Baudelaire je pri 17 letih zapisal: »Vsa ljubljena bitja so posode žolča (»vases de fiel«), ki ga pijemo mižé.« Kruto, a nekaj resnice je v tem. Preseganje tega neminljivega in nezadostnega nam zagotavlja ponižna žena iz Nazareta, Gospodova mati. Da, Marijino poveličano telo napoveduje dokočno usodo stvarstva in človeka v Božji slavi.

Tako vera v Marijino vnebovzetje spreminja našo prihodnost. Namesto temne perspektive trohnjenja, kjer človeka čaka »strašna noč v črne zemlje krili«, nam odpira neskočna obzorja večnosti, neminljivo srečo pri Bogu. Tako osvobaja našo prihodnost.

Spreminja tudi našo sedanjost, naše dojemanje časa, naš pristop k stvarnosti in k človeku. Kristjan, ki veruje v življenje po smrti, se ne boji, da bi v letih, ki so mu odmerjena, kaj zamudil, saj ve, da ima pred seboj večnost. Je Gospodar časa, ne njegov ujetnik. Ne lovi bežnega trenutka, ker je ves čas pred njim. Je suveren nad dogajanjem v svetu, svoboden pred zgodovino. Uspehi ga ne omamijo, mu ne omračijo uma, spodoben je krotiti evforijo zmage kot tudi obvladati poraze, ki ga nikoli do kraja ne potrejo. Je odprt Bogu in bližnjemu, sposoben skrbeti zanj, se postaviti na njegovo mesto, razumeti njegovo bolečino, mu lajšati trpljenje, mu prinašati upanje in veselje do življenja.

Zakaj je danes toliko tesnobe v ljudeh? Zakaj ta neučakanost, ta notranji nemir, to hlastanje za bežnim trenutkom? Ker se bojijo, da bi kaj zamudili, da bi šla kakšna priložnost mimo njih. Kristjan, ki veruje v večno življenje, je svoboden pred časom, obvlada čas, prinaša mir, ki ga daje vera. Danes potrebujemo predvsem upanje, ki razširi obzorja življenja in osvobaja iz oklepa časa, gotovost, da je naša prihodnost odprta. Imenuje se večnost, neminljivo življenje pri Bogu.

Pred nekako sto leti (natančnega datuma nisem mogel ugotoviti), je mladi pesnik Oton Župančič napisal pesem, ki je prošnja k Mariji na Bledu:

»Z romarskim čolnom / pesem plava, / poletava / nad jezerom.

Zvonček Marijin plaka in prosi, / molitve nosi / pred božji tron.

Kaj so prinesla ta srca s seboj?

Plaho, zaupno pred teboj, / o Marija,

so razgrnila / vso domovino: (...) / vse težave, / ves svoj znoj,

plaho, zaupno so razgrnili, / vse razkrili / pred teboj.«

Kaj so prinesla danes naša srca pred Božji tron? S kakšnimi prošnjami prihajamo pred Marijin oltar? Da bi se v Sloveniji končno nekaj premaknilo, ker je skrajni čas; da bi se naša domovina osvobodila posledic totalitarne preteklosti, zacelila stare rane in stopila v Evropo. Da bi postala dežela, kjer se spoštuje človekovo dostojanstvo kot bistveno dediščino krščanstva, da bi bila prostor prave demokracije, kjer za vse brez izjeme veljajo etične in pravne norme. Da bi v sebi in okrog sebe premagovali sovraštvo in bi se končno nehala tragična razdeljenost slovenskega naroda. Da bi nehali zastrupljati ozračje z neobjektivnim in pristranskim predstavljanjem zgodovine, z zlobnimi namigovanji in nesramnimi obrekovanji, skratka, da bi v javnosti ne dali mesta sovražnemu govoru. Da bi imeli toliko narodnega ponosa, da ne bi nenehno napadali in blatili katoliške Cerkve, ki je bila od 8. stoletja naprej mati in vzgojiteljica vseh slovenskih rodov in je še danes duhovna domovina večine Slovencev.

Ko bi se uresničile te in druge želje, bi se v Sloveniji marsikaj spremenilo, življenje bi dobilo novo kvaliteto, postalo bi bolj prijetno, narod bi zadihal bolj veselo in sproščeno. In postal bi bolj ustvarjalen in uspešen na vseh področjih.

Naj nas Jezusova mati, poveličana v nebeški slavi, podpira na poti vere in v naših naporih za dobro našega naroda, dokler ne pride Gospodov dan. Amen.