Kaj pomeni slovenstvo in Slovenija, je trajno ovekovečil naš rojak Lambert Ehrlich, rojen pred 140 leti na Koroškem in umorjen leta 1942 v Ljubljani. On in drugi Slovenci na robu naših meja so živo čutili pomen in nujnost gojitve narodne zavesti in delovanja za uveljavitev Slovenije. Leta 1916 je Janez Ev. Krek za večjo prepoznavnost Slovencev napisal knjižico Slowenen, da bi Evropejce opozoril na narod, ki terja tudi zase svoje narodne pravice. V istem času je Cankar v Kurentu zapel slavospev slovenski zemlji, raju pod Triglavom, ki ga je Bog obdaril s tako bogatimi darovi. Brez dvoma je krščanska vera oblikovala narodovo kulturo ter 12 stoletij utrjevala pripadnost slovenstvu, tudi v zamejstvu in izseljenstvu.
Od Brižinskih spomenikov od 10. stoletja dalje imamo domačo besedo tudi zapisano, s čemer se je krepila vera in potrjevala slovenska narodna in kulturna samobitnost. Trubar in Dalmatin sta nam podarila krščanske knjige, Vodnik je razsvetljeval in bodril rojake, Slomšek pa je vzgajal narod in utrjeval njegove meje. Matija Majar Ziljski je v Celovcu dvignil glas za samostojno Slovenijo. Omenjeni Ehrlich je že pred sto leti kot član jugoslovanske delegacije na Versajski konferenci kot razgledani, delavni in zavzeti koroški Slovenec povzdignil narodno-obrambni glas in vso svojo spretnost porabil za uveljavitev Slovencev v evropski in svetovni politiki. Leta 1933 je na Višarjah slovesno zatrdil: »Božja volja nam tukaj, na Svetih Višarjah, razodeva, kaj je naloga Slovencev na zemlji, kjer živimo … A naši očetje so (bili) modrejši od vojskovodij in politikov. Namesto mejnika so postavili na otok med tremi narodi cerkev. To je edini mejnik v Evropi, ki narodov ne loči, marveč jih združuje. Danes je tak mejnik vsa naša domovina. Slovenija mora biti mejnik, ki druži in veže jug s severom in vzhod z zahodom …«
Na začetku druge svetovne vojne je Ehrlich v izjavi Slovenski problemspet poudaril pomen samostojne slovenske države v povezavi z drugimi državami Evrope, da bi se otresli pruskega nacističnega pritiska. Njegove temelje slovenske državnosti so poglabljali rojaki po svetu. Kot piše Ciril Žebot, so na tem gradili slovenski politiki v zamejstvu in svoje izkušnje in mednarodne povezave posredovali slovenskim pomladnim strankam, ki so nas popeljale v samostojno državo Slovenijo.
S hvaležnostjo se spominjamo vseh, ki so nas skupaj z Jožetom Pučnikom vodili k samostojni Sloveniji. Kje je navdušenje, ki nas je prevevalo pred tridesetimi leti, ko smo se borili za človekove pravice zaprtih Borštnerja, Janša, Tasiča in Zavrla ter pozdravljali nastanek Kmečke zveze Ivana Omana ter prizadevanj Franceta Tomšiča za samostojnost delavcev. Ali se zavedamo svojih dolžnosti do države Slovenije? Recimo tako, da gremo vsaj ponosno na volitve. Pa da se odzivamo na pristranskosti medijev in samovoljnosti politikov ter odpravljamo nepoštenosti v naših odnosih ter sooblikujemo zdravo in pokončno državo. Prav tako ne pozabimo zgledov velikih mož in žena naše preteklosti. Delujmo za odpravo krivic, za rehabilitacijo žrtev bivšega režima in za poštene in odkrite odnose med nami! Tako bomo najbolje izkazali dostojno spoštovanje do vseh padlih v vojni za Slovenijo ter vseh drugih, ki so na različnih straneh v vojnah in po njih zaradi domovinskega in krščanskega prepričanja dali življenje za to domovino. Ne pozabimo! Zaradi njih živimo v svobodni in samostojni državi Sloveniji!
Zato smo se torej v slovenskem in krščanskem duhu zbrali na tej poti h kapelici, kjer bomo opravili Kristusovo daritev za vse žive in pokojne Slovenke in Slovence, državljanke in državljane naše države. Krepimo med nami sodelovanje, vzajemnost in čut za pravičnost! Ponosni na svojo državo opravljamo svoje državljanske dolžnosti, izobesimo ob prazniku zastave ter nazdravimo domovini z željo, naj Bog živi vse Slovenke in Slovence. Pokažimo pripravljenost za skupno graditev te naše države, za poštene in odkrite medčloveške in sosedske odnose ter za mir in spravo med nami!
Prof. dr. Janez Juhant
