Milanskega škofa in odličnega cerkvenega učitelja sv. Ambroža se spominjamo na dan njegovega škofovskega posvečenja, 7. decembra, ki je sledilo njegovi neobičajni izvolitvi za to odgovorno službo.
Ambrož je bil državni namestnik severnoitalijanskih pokrajin Ligurije in Emilije s sedežem v Milanu. Zaradi njegove pravičnosti so ga vsi spoštovali. Ko je proti koncu leta 374 umrl milanski škof Avksencij, so se duhovniki in verniki zbrali v cerkvi, da bi izvolili njegovega naslednika. Med množico so bili krivoverski arijanci in pravoverni kristjani skoraj izenačeni. Med seboj so se prepirali, tedaj pa je v škofijsko cerkev prišel namestnik Ambrož z oddelkom vojakov in zaukazal tišino. To tišino je nenadoma pretrgal otroški glas, ki je zaklical: »Ambrož naj bo škof!« Množica je to sprejela kot božji glas in Ambrož je bil res izvoljen za milanskega škofa, čeprav je bil tedaj šele katehumen-pripravnik na sveti krst. Po kratkih pripravah je bil krščen, 7. decembra 374 pa je bil posvečen v škofa. »Prejel si duhovniško poslanstvo in na krnu Cerkve sedeč krmariš ladjo proti valovom. Drži krmilo vere, de te ne bodo mogli zmesti viharji tega sveta!« Tako je v enem svojih številnih pisem zapisal milanski škof sveti Ambrož, ena najpomembnejših škofovskih osebnosti v Cerkvi.
Rodil se je leta 339 v Trieru (v današnji Nemčiji), kjer je bil njegov oče vodja pretorijanske prefekture za rimsko provinco Galijo. Mati je bila zgledna krščanska žena, ki se je po moževi zgodnji smrti s tremi otroki vrnila v Rim. Tam je Ambrož uspešno končal retorske in pravne nauke, nato pa se je posvetil državniški službi v Milanu, kjer ga je kot pripravnika na prejem svetega krsta doletelo 'plebiscitno' imenovanje za škofa. Ko je postal škof, je bilo njegovo prvo dejanje, da je svoje veliko premoženje razdelil ubogim, ki jim je ostal skrben oče do smrti. Njegova druga skrb je bila, da se je temeljito izobrazil v bogoslovnih naukih, predvsem po študiju Svetega pisma in cerkvenih očetov. Bil je zelo učljiv in ponižnega srca, zato je naglo napredoval. Svoja spoznanja je posredoval vernikom v odličnih pridigah, ki so pritegnile tudi takega genija kot je bil sveti Avguštin. Ta pričuje, da je škof Ambrož "krščanski nauk najraje razlagal ob svetopisemskih zgledih in osebah. O zakramentih in bogoslužju je govoril tako jasno in nazorno, da so ljudje ob njih spoznavali moralni in praktični vidik verskih resnic.«
Škof Ambrož si je vedno prizadeval za neodvisnost Cerkve od svetne oblasti. Pri tem se je skliceval na Jezusove besede: "Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega." Cesarja Teodozija, ki je v navalu jeze dal pomoriti v Solunu veliko število upornikov, je kaznoval z javno pokoro, ki jo je ta ponižno izvršil.
Pomembno vlogo je škof Ambrož odigral kot bogoslovni pisatelj in oblikovalec zahodne pobožnosti. V bogoslužje je vpeljal ljudsko petje in sam je napisal več himen in pesmi, preprostih po jeziku in obliki, in jih sam tudi uglasbil. Zapustil je bogato zbirko bogoslovnih spisov, pridig in pisem. Bil je goreč apostol socialne pravičnosti. Vse življenje je bil na strani ubogih, katerim je razdajal svoje imetje, bogate je svaril pred sebičnostjo in pohlepnostjo.
Umrl je leta 397. Ohranila se nam je njegova podoba v mozaiku, ki je nastala kmalu po njegovi smrti in je danes ohranjena v milanski baziliki, posvečeni sv. Ambrožu, kjer je pokopan pod glavnim oltarjem Od 11. stoletja se njegov god praznuje 7. decembra. Za svojega zavetnika so si ga izbrali voskarji in čebelarji in v pratiki je ob njegovi podobi naslikan čebelji panj.
