V Vatikanu se je v četrtek, 3. marca, začelo plenarno zasedanje Papeške akademije za življenje. Letos je v ospredje postavljeno vprašanje o krepostih na področju etike življenja. Gre za temo, ki je izredno pomembna za sodobno kulturo, kot je poudaril papež Frančišek, ki je 150 udeležencev zasedanja opoldne sprejel v vatikanski dvorani Klementina.

Znanost in tehnika nista dovolj

»Dobro, ki ga opravlja človek, ni rezultat izračunov ali strategij, še manj proizvod genetskega zapisa ali družbenih pogojev, ampak je sad pravilno naravnanega srca, svobodne izbire, ki je usmerjena v resnično dobro. Znanost in tehnika nista dovolj – za opravljanje dobrega je potrebna modrost srca,« je papež dejal članom akademije, ki bodo o krepostih in etiki razpravljali do sobote.

Sveti spisi nam govorijo, da dobri ali slabi nameni ne pridejo v človeka od zunaj, ampak izvirajo iz njegovega srca, pri čemer je papež navedel Jezusove besede: »Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobije« (Mr 7,21). Srce je v Svetem pismu organ, kjer se nahajajo čustva, duhovne zmožnosti, razum in volja; je sedež odločitev, načina premišljevanja in delovanja. V srcu se torej rodijo dobra dela, a tudi tista napačna, kadar so resnica in nasveti Svetega Duha zavrnjeni.

Varovati našo edinstveno človeškost

V našem času nekatere kulturne smernice ne priznavajo več odtisa božanske modrosti v stvarnosti in niti v človeku. Človeška narava je skrčena na materijo, ki se jo lahko oblikuje v skladu s kakršnim koli načrtom. »A naša človeškost je pravzaprav edinstvena in izredno dragocena v Božjih očeh!« je poudaril papež. »Zato je na prvem mestu treba varovati našo človeškost, da bi rodila sadove. Dati ji moramo čisti zrak svobode in poživljajočo vodo resnice, jo braniti pred strupi egoizma in laži. Na zemlji naše človeškosti bo tako lahko zacvetela velika raznovrstnost kreposti.«

Krepost je najvišji izraz človeške svobode

Krepost je najpristnejši izraz dobrega, ki ga je človek, z Božjo pomočjo, zmožen realizirati, je pojasnjeval sveti oče. Krepost ni neka preprosta navada, ampak je trajna drža izbiranja dobrega. Krepost ni čustvo, ni neka osvojena spretnost, še manj je biokemični mehanizem. »Krepost je najvišji izraz človeške svobode,« kot je poudaril. Je največ, kar lahko ponudi človekovo srce. A kadar se srce oddalji od dobrega in resnice, ki ju vsebuje Božja beseda, ostane brez smeri in je v nevarnosti, da dobro imenuje hudo in hudo imenuje dobro. Kreposti se izgubijo, lažje nastopi greh. Sklicujoč se na Svete spise je papež dejal, da bolj ko je srce nagnjeno k egoizmu in zlu, težje ga je spremeniti. Ko pa se srce pokvari, pride do težkih posledic tudi v družbenem življenju.

Izbira dobrega vključuje in obvezuje celotno osebo

Papež Frančišek je nadaljeval, da danes obstajajo mnoge ustanove, ki služijo življenju, spodbujajo dobra dela in tudi gorečnost za dobro. A obstajajo tudi strukture, ki bolj skrbijo za ekonomski interes kot pa za skupno dobro. »Govoriti o krepostih pomeni poudariti, da izbira dobrega vključuje in obvezuje celotno osebo. Ne gre za ''kozmetično'' vprašanje, za zunanji okras, ki ne more roditi sadu; gre za to, da se iz srca izkoreninijo pokvarjene želje in se iskreno išče dobro.«

Tudi na področju etike življenja, nujno potrebne norme, ki potrjujejo spoštovanje oseb, niso dovolj za polno realizacijo dobrega. Da je dobro zares spoštovano, zagotavljajo kreposti tistega, ki dela na področju pospeševanja življenja. Danes ne primanjkuje znanstvenih dognanj in tehničnih sredstev, ki lahko zagotovijo podporo človeškemu življenju v situacijah, ko se to pokaže šibko. A velikokrat primanjkuje človeškosti, je pripomnil papež Frančišek in nadaljeval: »Delovati dobro ne pomeni pravilnega izvajanja etičnega znanja, ampak predpostavlja dejansko zanimanje za krhke osebe. Zdravniki in vsi zdravstveni delavci naj nikoli ne nehajo povezovati znanosti, tehnike in človeškosti.«

Sveti oče je zato spodbudil univerze, naj vse to upoštevajo pri svojih študijskih programih, da bodo študenti lahko zoreli v tistih razpoloženjih srca in misli, ki so nenadomestljiva za sprejemanje in oskrbovanje človeškega življenja, upoštevajoč pri tem dostojanstvo, ki mu pripada v vsaki situaciji. Pozval je tudi vse odgovorne, ki zasedajo vodilne položaje v zdravstvenih in raziskovalnih ustanovah, naj kot del službe svojih zaposlenih upoštevajo tudi človeško potezo. Da bi vsi, ki se posvečajo zaščiti in podpori življenja lahko predvsem pokazali lepoto. Kakor Cerkev ne raste zaradi prozelitizma, ampak zaradi privlačnosti, tako se tudi človeško življenje učinkovito brani in pospešuje samo takrat, ko pozna in kaže lepoto.

Razmišljanje in delovanje človeka naj uravnavajo kreposti

Sodobna kultura še vedno ohranja poteze, ki potrjujejo, da je človek, ne glede na njegove življenjske pogoje, vrednota, ki jo je treba zaščititi, je v nadaljevanju poudaril papež. Pa vendar je ta kultura pogosto žrtev moralnih negotovosti, ki ji ne dopuščajo učinkovito braniti življenja. Neredko se tudi zgodi, da se pod imenom kreposti skrivajo pregrehe. Zato je nujno, da kreposti naravnajo razmišljanje in delovanje človeka ter da se gojijo s pomočjo stalnega razločevanja in so ukoreninjene v Bogu, viru vsake kreposti. Papež Frančišek je tukaj ponovno posvaril pred nevarnostjo »novih ideoloških kolonizacij, ki vstopajo v človeško miselnost, tudi krščansko, pod podobo kreposti, modernosti, novih drž, a so vendarle kolonizacije – odvzemajo svobodo; so ideološke, saj se bojijo realnosti, kakršno jo je ustvaril Bog«.

»Prosimo za pomoč Svetega Duha,« je ob koncu dejal papež, »da nas potegne iz egoizma in nevednosti. Z Njim prenovljeni bomo lahko premišljevali in delovali v skladu z Božjim srcem ter tistemu, ki trpi v telesu in duši, pokazali Njegovo usmiljenje.«