Škofje, poslani s strani škofovskih konferenc Evropske unije (EU), smo zbrani na spomladanski plenarni skupščini COMECE leta 2024 v Łomżi (Poljska). Ob praznovanju 20. obletnice zgodovinske širitve EU smo sprejeli naslednjo izjavo:

Katoliška Cerkev od vsega začetka tesno spremlja proces evropskega združevanja. Meni, da gre za združevanje narodov in držav Evrope v skupnost, ki zagotavlja mir, svobodo, demokracijo, pravno državo, spoštovanje človekovih pravic in blaginjo. Ta razvoj, ki so ga pogumno spodbujali ustanovni očetje Evropske unije po strašnih vojnah na naši celini, je temeljil tudi na krščanskih vrednotah, kot so priznavanje dostojanstva človeške osebe, subsidiarnost, solidarnost in prizadevanje za skupno dobro. EU se je 1. maja 2004 povečala za deset novih držav članic, kar je bil pomemben korak k uresničitvi vizije združene Evrope, ki bi lahko »dihala z obema pljučnima kriloma«, kot si je zamislil sveti papež Janez Pavel II., in ki bi združila vzhodno in zahodno Evropo v skupnost narodov, različnih, a vendar povezanih s skupno zgodovino in usodo. To je bil mejnik v »evropeizaciji« EU, ki se je približala temu, za kar je poklicana, in močna priča našega časa o tem, kako lahko bratsko sodelovanje, ki si prizadeva za mir in temelji na skupnih vrednotah, prevlada nad konflikti in delitvami.

Večja, a tudi bolj raznolika Unija pa je prinesla tudi nove izzive. Kljub trdnemu političnemu in gospodarskemu povezovanju držav članic EU se postavlja vprašanje, v kolikšni meri je v evropskih družbah potekal pristen dialog med različnimi narodi, kulturami, zgodovinskimi izkušnjami in identitetami. Dokler se v celoti ne razvije pravi evropski duh, ki vključuje občutek pripadnosti isti skupnosti in skupne odgovornosti zanjo, se lahko zaupanje v Evropski uniji spodkopava, pri oblikovanju enotnosti pa se lahko soočimo s poskusi, da bi posebne interese in ozke vizije postavljali nad zasledovanje skupnega dobrega.

Razne krize, med katerimi gre izpostaviti rusko agresivno vojno proti Ukrajini in druge geopolitične dogodke v soseščini EU, so v zadnjih letih povzročile določeno »utrujenost od širitve«. Potreben je nov zagon za prihodnje pristope k Uniji, zlasti v zvezi z državami na Balkanu in na vzhodu Evrope. Poleg geopolitične nujnosti za stabilnost na naši celini vidimo možnost prihodnjega članstva v EU kot močno sporočilo upanja za državljane držav kandidatk in odgovor na njihovo željo po življenju v miru in pravičnosti. Ne smemo pozabiti, da so morale te države na svoji poti pogosto prenašati težave in žrtve.

Vendar je pristop k EU dvosmeren proces. Države, ki si prizadevajo za prihodnje članstvo v EU, morajo še naprej izvajati potrebne strukturne reforme na ključnih področjih, zlasti na področju pravne države, krepitve demokratičnih institucij, temeljnih pravic, vključno z versko svobodo in svobodo medijev, ter boja proti korupciji in organiziranemu kriminalu. Hkrati mora širitveni proces EU, ki je usmerjen k državljanom, verodostojen in pošten, spodbujati ta reformna prizadevanja in se nanje ustrezno odzvati ter se izogibati dvojnim merilom pri obravnavi držav kandidatk.

Verodostojnost širitvenega procesa EU pomeni tudi konkretne ukrepe na strani Unije, da bo pripravljena sprejeti nove članice. Prihodnja širitev EU je priložnost za posodobitev ideje o združeni Evropi, ki temelji na praktični solidarnosti in za ponovno ustvarjalno zvestobo tistim velikim idealom, ki so navdihnili njeno ustanovitev. Razširjena Unija bo morala ponovno razmisliti tudi o načinih upravljanja, da bi svojim članicam in institucijam omogočila pravočasno in učinkovito ukrepanje. Poleg tega bi morale vse prilagoditve proračunskih okvirov, politik ali področij sodelovanja upoštevati njihov vpliv na ljudi, zlasti na najbolj ranljive člane družb sedanjih in prihodnjih držav članic.

V upanju, da bo proces evropskega povezovanja napredoval, čutimo tudi potrebo po poglobljenem razmisleku o naši skupni vrednostni osnovi in posebnih vezeh, ki nas povezujejo kot evropsko družino. Kot je dejal papež Frančišek, ko je marca 2023 nagovoril skupščino COMECE, »ima Evropa prihodnost, če bo resnično unija«, ki bo cenila enotnost v različnosti. Načela subsidiarnosti, spoštovanja različnih tradicij in kultur, ki skupaj tvorijo Evropo ter sledenja poti praktične solidarnosti v nasprotju s potjo ideološkega vsiljevanja so najpomembnejša. Kot Katoliška cerkev smo pripravljeni prispevati k tem prizadevanjem.

Ker se zgodovina evropskega integracijskega procesa v veliki meri še piše, na poseben način zaupamo prihodnost naše ljubljene celine našemu Gospodu Jezusu Kristusu, knezu miru, na priprošnjo Marije, matere Cerkve, in zavetnikov Evrope, svetega Benedikta, svetega Cirila in Metoda, svete Brigite, svete Katarine Sienske in svete Terezije Benedikte od Križa.

Odobrila skupščina COMECE v Łomżi, 19. aprila 2024.