Stališče Komisije Pravičnost in mir pri SŠK ob razpravah o sovražnem govoru
V Komisiji Pravičnost in mir pri SŠK pozorno spremljamo javne razprave, ki se nanašajo na tako imenovani sovražni govor, in odločno zagovarjamo temeljno človekovo pravico do svobode vesti, misli in izražanja, ki je temelj vsake svobodne in demokratične družbe. Odločno zagovarjamo tudi dostojanstvo vsakega posameznika in njegovo pravico do dobrega imena. Zato razumemo potrebo po prevzemanju odgovornosti za zagotovljeno svobodo.
I.
Pravica do spoštovanja in dobrega imena je ena od temeljnih in neodtujljivih človekovih pravic. Glede na to, da so bili člani Katoliške Cerkve, Cerkev sama in krščanske vrednote, ki jih katoličani izpovedujemo, v polpretekli socialistični zgodovini in z izhodišč marksistične ideologije, ki ni skrivala svojega borbenega ateizma, velikokrat predmet družbenega in političnega, kulturnega in gmotnega zatiranja, drugorazrednosti in izključevanja, smo katoličani hude posledice takratnega sovražnega govora in sovražne propagande močno čutili. Celo v demokratični Sloveniji smo še doživeli veliko izrazov nestrpnosti in sovraštva do krščanstva in njegovih simbolov (zažgan križ, podgana v naročju brezjanske Matere Božje, poziv k izkazovanju sovraštva do Cerkve), ki jih politična in kulturna javnost praviloma ni obsodila, ampak zagovarjala kot del kulturne in demokratične svobode. Slovenski katoličani smo jih doživljali kot zlorabo svobode in kot izraz zaničevanja in sovraštva do krščanstva in posledično tudi do kristjanov v Sloveniji.
Zato je Komisija Pravičnost in mir zainteresirana za razpravo o sovražnem govoru. Najprej je zainteresirana za to, da se v naši javnosti izboljša kultura javnih razprav, kritičnega soočanja argumentov in spoštljivega obravnavanja tistih, ki imajo drugačne vrednote in nazore. Raven javnega govorjenja o političnih nasprotnikih, pa tudi o krščanstvu, vlogi Cerkve in dejanski humanistični vsebini krščanskega verovanja, je namreč velikokrat nedopustno nizka, izobrazba in poznavanje zadev površna, pomanjkljiva, enostranska in prežeta z nasprotno ideologijo. To še posebej velja za anonimno komentiranje na različnih spletnih straneh. Zato javno izražanje, ki mu sodobna digitalna sredstva omogočajo najširši razmah, velikokrat zaide v grobosti, blatenje, obrekovanje in druge oblike nekulture, s tem pa tudi v napadalnost in širjenje sovraštva. Sovraštvo se začne tedaj, ko se nekomu odreka enakopravna pravica do obstajanja, delovanja in izražanja lastnih mnenj v skupni državi. Teženje po izključevanju in administrativnem omejevanju delovanja (na primer šolstva) je povezano tudi s tem.
II.
Bistveno za človekove pravice je, da so neodtujljive. To med drugim pomeni tudi, da za njihovo spoštovanje dejstvo, da nekdo pripada večini ali manjšini, ne more biti relevantno. Vsak človek je nosilec istih človekovih pravic in ima pravico do njihovega enakega varstva in zagotavljanja s strani države, ne glede ne to, ali je pripadnik večine ali manjšine. Tudi zato ker je nekdo pripadnik večine, njegovih neodtujljivih človekovih pravic ni nič bolj dovoljeno kršiti, saj bi to pomenilo, da niso več splošne, veljavne za vsakega človeka, in ne več neodtujljive. Gotovo je v določenih primerih in na določenih področjih smiselna tako imenovana pozitivna diskriminacija manjšine, a nikakor ne na račun neodtujljivih človekovih pravic, ki pripadajo vsem ljudem enako.
Na družbeno-kulturni ravni si prizadevamo tudi za celovito vzgojo za javno izražanje kritičnih stališč, ki naj bodo v skladu s spoštovanjem vseh družbenih skupin ter v okviru miru in pravičnosti. Ob tem obžalujemo pogosto nizko kulturo govora, pa naj bo to, ko gre za govor o migrantih, političnih nasprotnikih ali o katoličanih in muslimanih. Zato pozivamo lastnike, urednike in novinarje javnih glasil in spletnih strani, da si prizadevajo za primerno izražanje. Pozivamo tudi vse, ki se oglašajo na družbenih medijih in drugje na internetu, da skrbijo za omikan govor.
III.
Treba pa je tudi reči, da del slovenske politike želi zlorabiti sicer upravičeno nasprotovanje sovražnemu govoru za omejevanje svobode izražanja. To je toliko bolj nesprejemljivo, ker je svoboda misli in izražanja ena najbolj temeljnih človekovih pravic in pogojev za demokratično stanje v državi. Izpovedovanje resnice, čeprav je za koga neprijetna, tudi ni in ne more biti označeno za sovražni govor. V slovenski družbi je še vedno živ spomin na 133. člen jugoslovanskega kazenskega zakonika, ki je sankcioniral zloglasni »verbalni delikt«, in na številne ljudi, ki so bili zaradi svojih nazorskih, verskih in moralnih stališč, ki so odstopala od uradne ideologije, preganjani in izključeni iz določenih poklicev. V družbah, kot je slovenska, z relativno kratko demokratično tradicijo ter še vidnimi posledicami skoraj petdesetletnega totalitarnega režima, ima tudi samo diskusija o posegih v svobodo govora zastraševalni učinek ter krepi refleks samocenzure.
Danes živimo v družbi, ki se pojmuje kot demokratična, pluralna in odprta. V taki družbi ni mesta za nikakršno uradno ideologijo, ki bi jo promovirala država po svojih vzgojno-izobraževalnih institucijah in javnih glasilih, ki jih nadzoruje in usmerja vladajoča politična skupina. Edina »ideologija«, ki pa to ni v slabšalnem pomenu, je ideja človekovih pravic kot temelja sodobne demokratične in svobodne družbe. Zato zavračamo vsak poskus, da bi negativno oznako sovražni govor politično in celo kazenskopravno zlorabljali za pregon nazorskih, zgodovinskih, verskih in moralnih stališč ter političnih stališč, ki odstopajo od ideologije, ki se hoče uveljaviti kot vodilna in ne dovoli kritike na svoj račun. To še posebej velja za stališča, kjer se krešejo mnenja glede pojmovanja družine in spoštovanja človeškega življenja od naravnega začetka do naravne smrti. Nobena skrivnost ni, da se glede teh vrednot v sodobnem javnem mnenju stališča zelo razhajajo. Katoliška Cerkev zagovarja tradicionalno družino, utemeljeno na zakonski zvezi moža in žene, kakor jo pozna evropska in krščanska civilizacija. Zagovarja absolutno spoštovanje in nedotakljivost človeškega živega bitja bodisi v začetni bodisi v končni fazi njegovega življenja in v tem smislu razume tudi določila mednarodnih deklaracij o človekovih pravicah. Za to stališče ima močne racionalne razloge in ne samo verske.
IV.
Zato Komisija odločno zavrača poskuse, da se z oznako sovražnega govora diskreditira izražanje teh moralnih stališč. Še bolj pa je nesprejemljivo, če se jih skuša na osnovi sicer upravičenega sodnega sankcioniranja pravega sovražnega govora sodno preganjati. Pri tem opozarjamo, da je med ljudmi še vedno prisoten strah, da bodo zaradi izražanja svojih stališč, ki niso v skladu z ideologijo politične elite, izgubili pridobljene pravice ali podporo države. Tudi to je marsikdaj vzrok za molk ali celo beg mladih v tujino. Nekorektno prikazovanje sovražnega govora je velik zaviralec demokracije in svobode izražanja.
Pravna omejitev svobode izražanja zaradi sovražnega govora v Republiki Sloveniji je jasno opredeljena v 297. členu KZ-1, z evropsko sodno praksoin s pravnim stališčem Vrhovnega državnega tožilstva RS z dne 27. februarja 2013. V komisiji ocenjujemo, da je definicija resničnega sovražnega govora, ki povzroča nevarnost za javni red in mir ter spodbuja sovraštvo do določenih oseb in skupin, ustrezno opredeljena in ni potrebe po nobenem novem zakonskem oženju svobode izražanja. Prav tako imajo posamezniki na voljo mehanizme, če je napadeno njihovo dostojanstvo. Ob tem opozarjamo na poskus omejevanja svobode vesti in izražanja v primeru dr. Tadeja Strehovca, generalnega tajnika SŠK, ki je obtožen sovražnega govora samo zaradi objave javnega seznama podpisnikov peticije v podporo splava. Pobudniki omenjenega sodnega postopka hočejo ustrahovati tiste, ki nasprotujejo umoru nerojenega življenja, in spodbujajo samocenzuro v izražanju njihovih stališč. Podobno velja tudi za primer zavoda Živim, s katerim je Mestni potniški prometv Ljubljani (decembra 2018) prekinil pogodbo o reklamiranju oglasa v podporo nerojenega življenja. Oba primera predstavljata grobo omejevanje svobode izražanja ter svobode mišljenja in vesti, zato resno ogrožata temelje demokracije.
Zato pozivamo vse pristojne institucije, da zaščitijo svobodo izražanja in se zoperstavijo pritiskom tistih družbenih skupin, ki želijo v imenu boja proti sovražnemu govoru ožiti polje javne razprave ter kaznovati tiste, ki imajo pogum izražati prepričanja, drugačna od tistih, ki jih zastopajo centri politične in ideološke moči. Kakovost demokratične ureditve države se namreč ne meri po tem, koliko orodij si država vzame, da disciplinira državljane, ampak koliko svojo moč sama omeji, hkrati pa jo uporabi za zaščito pravic svojih državljanov.
Dr. Anton Stres,
predsednik Komisije Pravičnost in mir pri SŠK
