Izdal: Župnijski zavod Dravlje : Revija Vzgoja, DKP Slovenije, Ljubljana 2012, 2. natis.

Leta 1977 je v tujini tiho in v osami umrl Vladimir Truhlar. Ni se govorilo na glas, le šušljalo se je, zato je bilo še bolj zanimivo poslušati pripovedi o človeku, ki je prišel iz Rima v domačo deželo, da bi doma delal in sanjal o novi družbi. Bil je profesor duhovne teologije, pesnik, kritik, duhovnik, jezuit, koncilski teolog. Slovenec in Čeh.

Po njegovi smrti je še v istem letu izšla knjiga Doživljanje absolutnega v slovenskem leposlovju. Rokopis je bil pripravljen že spomladi 1976, tisti čas je predaval na Teološki fakulteti v Ljubljani. V času, ko je uradna interpretacija želela izriniti religiozne vsebine in je podčrtavala socialne razsežnosti slovenskega leposlovja, je bila Truhlarjeva interpretacija prava provokacija. Knjigo Doživljanje absolutnega v slovenskem leposlovju je bilo treba takoj po izidu prepeljati za mejo.

Nekatere Truhlarjeva dela so: Doživljanje Absolutnega v slovenskem leposlovju, Hoja za Kristusom, Leksikon duhovnosti, Pokoncilski katoliški etos, Katolicizem v poglobitvenem procesu, zbirke pesmi Kri in Motnordeči glas, V dnevih šumi ocean, …

Tone Pavček je ob izidu pesniške zbirke Kri in Motnordeči glas zapisal: »Glas te poezije je samosvoj, pomenljiv in govorljiv, njegova pisava neobrabljena, sveža, osebna kot mora biti«. Gre za » prestop iz sveta vase, v dno biti, … kjer govori nekaj Drugega, skrivnost in govori Prabesedo. Pesniška dikcija se menja, postane spevnejša, skoroda himnična, stiska se je umaknila, nemir umiril v doživljanju Prabesede«.

Kaj najdemo v knjigi:

Spremno besedo urednika revije Vzgoja (Silvo Šinkovec).

Uvod, ki ga je napisal avtor. V njem predstavi svoj pristop k branju umetniških del.

Sledi 22 poglavij v katerih predstavi 20 slovenskih ustvarjalcev.

To so naslovi poglavij: Prešeren in Absolutno. Doživljanje narave v »Obrazih« Simona Jenka. »Notranje krščanstvo« v Mencingerjevem »Abadonu«. Religija v Kettejevem ciklu »Moj Bog.« Transcendenca in religija v poeziji Josipa Murna. Krščanstvo v čistini Tavčarjevega »Cvetja v jeseni«. Svetovnonazorska pot Ivana Cankarja. Duhovnost Ivana Cankarja. Transcendenca in religija v poeziji Otona Župančiča. Preglejva simpatija do slovenskega protestantstva. Srečko Kosovel – Tagorejevec. Duhovnost Srečka Kosovela. Miran Jarc in doživljanje Absolutnega. Duhovnost Alojza Gradnika. Angeli v liriki Antona Vodnika. Transcendenca samote v poeziji Boža Voduška. Duhovnost Franceta Balantiča. Nadracionalizem v dnevnikih Edvarda Kocbeka. Posmrtna epistola Cenetu Vipotniku. Skrivnost in svet brez skrivnosti v Udovičevi liriki. Kozmično doživljanje v liriki Ivana Hribovška. Transcendentalnost v »Očesu« Gregorja Strniše.
Knjiga ima 253 strani.

Človek v tišini srca odkriva notranje doživljanje, se odpira dotikanju notranjega razodevanja resnice, bivanja, prisotnosti lepote in dobrote. Iz te izkušnje more prinašati smiselne besede v pogovor s sočlovekom. Iz molka in iz poslušanja se rodijo besede, ki počlovečujejo. Karel Ozvald, prvi ustvarjalec pedagogike na Ljubljanski univerzi, v središče pedagoškega procesa postavlja 'učlovečenje človeka': razvoj telesa, duševnosti in duha. »Duhovno življenje posameznika je zakoreninjeno v objektivno veljavnih zakonih resnice, lepote, ljubezni.« (v: Kulturna pedagogika). Ozvaldovo misel je na pedagoškem področju razvijal Stanko Gogala: »Pri vzgoji gre za neko duševno sposobnost doživljanja pristnih doživljajev … Vzgojen biti bi pomenilo torej toliko, kot imeti neko duševno sposobnost za svojstveno pristno in osebno doživljanje.« Človeka oblikuje doživljanje, ne pa osvojeni podatki in preverljivo znanje. Truhlarjevo branje slovenske literature je novo, drugačno od šolske. Ob navedkih dveh velikih slovenskih pedagogov (Ozvald in Gogala) pa vidimo, da se Truhlar epistemološko in antropološko sklada z določeno slovensko pedagogiko.

S. Weill trdi, da poezija izvira iz molka: »hoditi po besedah v molk, v brezimno«. Poezija odpira pomene, ki se razkrivajo »med besedo in besedo« (Hilde Domin). »Prvinsko je lepotni, estetski vzgib v doživljanju absolutnega nekaj nedoločenega, neopredeljenega, vendar nedoločenosti ne prenese, temveč teži po izrazu samega sebe, po obliki.« (Truhlar) Iz dna biti, iz središčnosti, iz srca … vznikajo besede, podobe, oblika. Po navdihu od znotraj, po notranji zaznavi resničnosti. Poezija vznikne iz poslušanja, absolutno izstopi iz nevedenja, molitev izvira iz nemoči, glas se rodi iz tišine, beseda pride iz molka.

Spoznavati ne pomeni naučiti se dejstev in jih ponavljati, memorirati in reproducirati. Spoznanje raste iz razkrivanja (a-letheia) bitja (Aristotel). Učenec in učitelj zato nista na nasprotni strani, ampak na isti strani iskanja resnice, na strani zavezanosti, da se približujeta razkrivanju skrivnosti bivanja. Truhlarjevo raziskovanje v literaturi je tuje Descartesovemu »cogito, ergo sum« in njegovemu metodičnemu dvomu. Spoznanje se ne rodi iz dvoma. Spoznanje se rojeva iz čudenja, poslušanja, sprejemanja, vzpostavljanja stika z resničnostjo, ki jo od doživljamo. Brez notranje povezanosti z bivanjskostjo se življenje izgublja v mnoštvu posameznosti in porabnosti.

Danes stojimo pred krikom nemoči neštevilnih solz pretočenih v sobicah terapevtov. Psihologija in filozofija odkrivata pri sodobnikih zelo nizko samospoštovanje (Humphreys, Galimberti). Na eni strani so nastopači, ekshibicionisti in agresivneži vseh vrst; na drugi strani pa zlorabljene, manipulirane, poteptane in zmaličene osebnosti, ki se izgubljajo v občutkih sramu, umazanosti, nevrednosti, krivde in jeze. Antropologija večine terapevtskih šol ne odgovarja na ta krik. Prepogosto na koncu ostane le samodopovedovanje o lastni vrednosti, kar pa ne ozdravlja bolne duše. Občutek lastne vrednosti prihaja iz doživljanja osebne vrednosti, ki se rojeva iz doživetja dotika absolutno zastonjske Ljubezni.

Še en podatek je pomemben, ko razmišljamo o Truhlarjevem delu. Ameriški psiholog, Ira Progoff je poleg Intenzivnega dnevnika (1975), v katerem udeleženci rekonstruirajo svojo zgodbo, napisal tri serije meditacij, s katerimi želi popeljati človeka v osrčje, v lastno kapelo srca, na prag presežnega. Eni od teh serij meditacij je dal naslov Vodnjak in katedrala (1976). Iz notranjega vodnjaka, ki vodo sprejema iz podzemnega toka, se lahko hrani človeška duša. Nesmrtna se ne more nahraniti s končnimi potrošnimi stvarmi, ampak se lahko hrani le ob izvirih Večnosti. Progoff, ki izhaja iz Jungove tradicije, je v sedemdesetih letih sledil sodobnim psihologom (Maslow, Alport), ki so raziskovali najvišja oziroma najgloblja doživetja (peak experience), iz katerih ljudje črpajo najmočnejšo motivacijo. Prišli so do spoznanja, da psihologija teh izkušenj ne more več zanemarjati in ignorirati, ampak jih mora raziskovati kot človekovo bistveno doživljanje.

Truhlarjeva knjiga je ostala v molku sedemdesetih let, ker se o določenih temah takrat pri nas ni smelo govoriti, še posebej ne v šolstvu, kulturi in literaturi. Ni se smelo na določenih forumih, govorilo pa se je vseeno. Truhlarjevo branje slovenske literature je še danes provokacija za mnoge: za preprostega bralca, ker mu odpira razsežnosti, ki niso le uporabne narave; za literarnega kritika, ker mu daje nove koordinate branja; za profesorja literature, ker ga sooča z vidiki, ki jih ni v učbenikih; za filozofa, ker ga izziva z epistemološkimi vprašanji; za teologa, ker ga ne pusti pri miru s teološkimi definicijami Boga; za kateheta, ker mu postavi pod vprašanje debatiranje o Bogu in ga vabi v doživljanje svetega; za mistika, ki ga naganja iz samostanske celice; za politika, ker ga sooča s prazno besedo; za pedagoga, ker ga iz sveta preverljivega odpelje na pot doživljajskega.

Zelo sem vesel, da v slovenski prostor iz molka stopa Truhlarjevo Doživljanje absolutnega v slovenskem leposlovju. Prepričan sem, da bo prebudilo mnogo za literaturo spečih src. Bralci, ki so opustili literaturo, bodo v njej spet našli navdih, sebe, življenje, bistvo, smisel, Prabesedo. Truhlar nas pelje na prag Tišine, da sama spregovori. Doživljanje absolutnega je možnost dana vsakemu človeku.

p. mag. Silvo Šinkovec DJ