S prvo adventno nedeljo smo vstopili v novo liturgično leto, ki nas vabi k hvaležnosti za vse, kar smo prejeli v preteklem letu. Obenem se oziramo v prihodnost, predvsem z gotovostjo, da je »Bog z nami« tisti, ki človeško zgodovino, ki jo je odrešil Kristus, zaznamuje kot večno sedanjost. Na tej poti so nam lahko v spodbudo tudi nekatere misli papežev Pija XII., Janeza XXIII., Pavla VI., Janeza Pavla II. in Benedikta XVI., ki jih predstavljamo v nadaljevanju.
Besedilo je iz spletne strani Vatican News - slovenska redakcija
Papež Pavel VI. je 3. decembra 1967, le nekaj mesecev pred izidom okrožnice Populorum Progressio (O delu za razvoj narodov) svet, ki se je soočal z vedno hujšimi družbenimi prelomi, ter je bil ravnodušen do drame lakote in revščine, nagovoril z naslednjimi besedami: »Danes je dan, ko Cerkev v svoji dejavni ljubezni misli na izseljence. Zatorej pošiljamo pozdrav vsem tem bratom, ki so v iskanju dela in kruha zapustili najdražje, kar ponuja življenje: dom, družino, domovino, svojo skupnost z njenimi običaji in vero, ter šli kot izgnanci, sami v oddaljeno tujo deželo; na ekonomsko tehtnico so dali svoje roke in v večjem delu svojo svobodo, svoj človeški pogovor.«
Petnajst let pred tem, 7. decembra 1952, pa je papež Pij XII. med srečanjem z voditelji in družabniki združenja umetnikov ter delavcev v Rimu dejal: »V teh dneh adventa sveto bogoslužje – dragoceni in večni vir luči in radosti – našo dušo pripravlja na goreče pričakovanje svetega božiča. Gre za skrivnostno izlitje molitve, ki je polna tesnobe in hkrati sladkobe.«
1. decembra 2007 je papež Benedikt XVI. vodil prve večernice prve adventne nedelje. Poudaril je, da v adventnem času eshatološki vidik, ki zadeva poslednje čase, ko se bo Gospod vrnil med nas, sovpada s tolažilno gotovostjo, da je Bog vedno med nami: »Advent je v prvi vrsti čas upanja. Vsako leto se ta temeljna drža duha ponovno prebudi v srcih kristjanov, ki ob pripravi na praznovanje velikega praznika rojstva Kristusa Zveličarja, poživijo pričakovanje njegovega prihoda v slavi, ob koncu časov. Prvi del adventa poudarja prav paruzijo, Gospodov zadnji prihod.«
Sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja, ki so bila zaznamovana z učinkovitostjo, brezvestnim materializmom in hedonizmom, je papež Janez Pavel II. med opoldansko molitvijo Angel Gospodov 1. decembra 1985 govoril o upanju: »Sporočilo adventa je v celoti prežeto s tolažilno ugotovitvijo: Gospod prihaja. Danes prihaja ponovno, kakor v polnosti časov, ki se je začela pred dva tisoč leti in še vedno deluje v zgodovini, ki se steka v tretje tisočletje. Adventno bogoslužje v svoji globalnosti pomaga podoživeti skrivnost Gospodovega prihoda: dolgo pričakovanje preko stoletij; nedoumljiv trenutek njegovega vstopa v človeški rodovnik preko materinske skrivnosti Device; poslednji prihod, ko bo čas prepustil prostor večnosti. Tako se obnavlja radosten pomen pričakovanja. Potreba po spreobrnjenju postaja nujnejša. Upanje se pomlajuje.«
Njegov naslednik, papež Benedikt XVI., je to temeljno izkušnjo razvil s posebno pozornostjo. V homiliji med prvimi večernicami ob začetku adventa leta 2007 je dejal : »Temi upanja sem želel posvetiti svojo drugo okrožnico (Spe salvi, op. prev.), ki je izšla včeraj. Vesel sem, da jo lahko podarim celotni Cerkvi na to prvo adventno nedeljo, da bi jo v pripravi na božič skupnosti in posamezni verniki brali in ob njej premišljevali, da bi ponovno odkrili lepoto in globino krščanskega upanja. Le-to je v resnici neločljivo povezano s poznavanjem Božjega obličja, tistega obličja, ki nam ga je Jezus, edinorojeni Sin, razodel s svojim učlovečenjem, s svojim zemeljskim življenjem in pridiganjem ter predvsem s svojo smrtjo in vstajenjem. Resnično in gotovo upanje je utemeljeno na veri v Boga Ljubezen, usmiljenega Očeta, ki "je tako ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina." (Jn 3,16), da bi ljudje in z njimi vsa bitja imeli življenje v polnosti (prim. Jn 10,10). Advent je zato ugoden čas za ponovno odkritje upanja, ki ni medlo in varljivo, ampak gotovo in zanesljivo, ker je "zasidrano" v Kristusu, Bogu, ki je postal človek, skali našega zveličanja.«
V božičnem radijskem sporočilu leta 1961 je papež Janez XXIII. spregovoril o tem gotovem in zanesljivem upanju v zveličanje, ki ga Kristus predstavlja za človeštvo. Pri tem je navedel eno izmed božičnih pridig sv. Leona Velikega: »Kakšne besede, dragi sinovi in hčere: "Kristusovo spočetje je začetek krščanskega ljudstva; rojstvo Glave je tudi rojstvo telesa". In nadaljuje: "Čeprav ima vsakdo izmed poklicanih svojo stopnjo in se sinovi in hčere Cerkve razlikujejo med seboj skozi tek časov, je kljub temu celota vernikov, rojena iz krstnega vrelca, … prerojena s Kristusom v tem Rojstvu. … Zato veličina daru, ki nam je bil podeljen, od nas terja spoštovanje, vredno njegovega sijaja.«
O hvaležnosti in molitvi pa je ob začetku adventnega časa na današnji dan pred 45 leti razmišljal papež Pavel VI.: »Nedelja, prva adventna; obzorje molitve se odpira nad zgodovino, ki ima svoje središče v vključitvi Kristusa, Boga, ki je postal človek, v usodo človeštva. Zato je potrebno, da obnovimo svoj odnos do molitve, razumevajoč jo kot težnjo, da bi prišli do Boga, ki se nam razodeva ne le kot vir modrosti in sile, ki vodi naravni red stvarstva, ampak tudi kot izvir dobrote in ljubezni novega reda, v katerem je človek poklican k življenjskemu in nadnaravnemu občestvu z Bogom samim, ki, se je, kakor pravi Sveto pismo, »prikazal na zemlji in živel med ljudmi.« (Bar 3,38) Mi se bomo lahko na Boga obrnili z novo molitvijo in z novim upanjem. Čutimo se upravičeni, da Bogu, preko Kristusa, v istem Duhu, ki govori v nas, prinašamo dogodke človeške kronike, ki z določenega vidika zadevajo naše zveličanje. Nebeški Oče z naših ust sprejema prošnjo za kruh, katerikoli kruh, ki ga potrebuje naša lakota.«
se nadaljuje
