V ponedeljek, 3. septembra 2012, bo minilo 100 let od rojstva jezuita p. Vladimirja Truhlarja, duhovnika, teologa, pesnika in esejista. V Ljubljani v Dravljah bo ob tej priložnosti v nedeljo, 2. septembra 2012, ob 19.00 v novi cerkvi Kristusovega učlovečenja sv. maša, ki jo bo daroval provincial slovenskih jezuitov p. Milan Bizant. P. dr. Lojze Bratina bo spregovoril o Truhlarjevem doživetju Kristusa. Maša bo popestrena z recitacijami Truhlarjevih pesmi, pel pa bo mladinski zbor Nas osem. Truhlarjevi stoletnici bo posvečen tudi mednarodni simpozij, ki bo potekal v torek, 30. oktobra 2012, na Teološki fakulteti v Ljubljani in ga organizirata Slovenska provinca Družbe Jezusove ter Teološka fakulteta UL.
Predstavitev Vladimirja Truhlarja
Vladimir Truhlar (1912–1977) se je rodil 3. septembra 1912 v Gorici, osnovno šolo (1918–1926) je obiskoval na Jesenicah, kamor se je družina preselila, klasično gimnazijo (1926–1933) je končal v Ljubljani, nato se je vpisal na teološko fakulteto v Ljubljani (1933–1936), nadaljeval je s študijem filozofije na Gregoriani v Rimu, ki ga je končal z magisterijem (1934–1936); na Gregoriani je študiral tudi teologijo in jo končal z doktoratom (1936–1941). V tem času je bil 29. oktobra 1939 v Rimu posvečen v duhovnika.
V letih 1941–1945 je bil spiritual v škofijskem velikem semenišču v Ljubljani, 1945–1946 spiritual in profesor dogmatične in duhovne teologije v Pragli v Italiji, 18. novembra 1946 je v Feldkirchnu v Nemčiji vstopil k jezuitom, nakar je bil najprej pomočnik učitelja novincev v Münchnu, v letih 1949–1950 pa se je posvetil posebnemu študiju s področja duhovne teologije na Gregoriani v Rimu, kjer je bil v letih 1950–1974 profesor duhovne teologije. Po vrnitvi v Slovenijo (1974) se je posvetil teološki refleksiji slovenske literature (1974–1976). Zadnje mesece svojega življenja je preživel v Lengmoosu na Južnem Tirolskem, kjer je umrl 4. januarja 1977.
Najbolj ustvarjalna leta Truhlarjevega življenja sovpadajo s časom njegove profesure na Gregoriani, kjer je bil tudi pobudnik in ustanovitelj Inštituta za duhovnost na Papeški univerzi Gregoriani (PUG) v letih 1950–1958. Drugi vatikanski cerkveni zbor je dal pomemben pečat njegovemu delu. S svojimi spisi se je Truhlar vključil v koncilsko prenovo v Sloveniji. Njegova knjiga Katolicizem v poglobitvenem procesu, v kateri s simpatijo predstavlja pokoncilsko kontestacijo in kritiko v Cerkvi, je bila deležna nasprotovanj in kritik iz nekaterih strani slovenske Cerkve in tudi Jugoslovanske škofovske konference. Podobno je doživel nasprotovanje z interpretacijo doživljanja Absolutnega v delih nekaterih slovenskih pesnikov in pisateljev, tokrat z oblastne politične strani. To je botrovalo njegovemu resigniranemu odhodu na Južno Tirolsko.
V svoji teološki refleksiji Truhlar izhaja iz konkretnosti človeške eksistence in se ustavlja pri izkustvu (doživljanju) Absolutnega. To Absolutno človek doživlja v svojem osebnem dnu-središču, če je odprto. Vsa konkretnost življenja je v odnosu do tega Absolutnega, zato kot teme v svoji duhovni teologiji Truhlar obravnava tudi delo, prosti čas, kulturo, telo, laike, kritiko, kontestacijo v Cerkvi ipd. V krščanstvu gre za izkustvo Boga v Kristusu. Truhlarjeva metoda je racionalno-eksistencialno-izkustvena, kakor jo imenuje Truhlar sam in odgovarja izkustvu (doživljanju) Absolutnega, ki je akategorialno, atematično in se ne da izraziti s pojmi, ampak z znamenji in simboli. Zato je Truhlar izbiral besedila Svetega pisma, pesnikov, pisateljev in mistikov, da bi predstavil to izkustvo. Med znanimi imeni, ki so vplivali na njegovo duhovno teologijo, je treba omeniti teologa Karla Rahnerja in Romana Guardinija, posebej pa ruskega teozofa vizionarja Vladimira Solovjova in patra Teilharda de Chardina.
Truhlarjev prvi in prvotni navdih pa je pesniški, umetniški. Vsa njegova poezija je tako rekoč konkretni izraz doživljanja, ki bi ga po Truhlarju samem lahko imenovali estetsko doživljanje Absolutnega v samem sebi, naravi, človeku, Kristusu, cerkveni resničnosti itd. Jezik njegove poezije je prečiščen, v prostem verzu, z bogato metaforiko barve. France Pibernik Vladimirja Truhlarja z Edvardom Kocbekom in Jožetom Udovičem uvršča v »veliko povojno pesniško trojko« (Vladimir Truhlar in njegova poezija, V. T., Temni karmin, Izbrane pesmi, Celjska Mohorjeva družba 2007).
Truhlar je napisal in izdal trinajst knjig s področja duhovne teologije, šest pesniških zbirk, knjigo esejev Doživljanje Absolutnega v slovenskem leposlovju (posmrtno) in objavil mnogo člankov v različnih domačih in mednarodnih revijah. Njegovi spisi so bili prevedeni v več jezikov. V zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev založbe ZRC SAZU je nedavno izšla prva knjiga Zbrano delo Vladimirja Truhlarja, ki jo je uredil in opombe napisal France Pibernik.
Besedilo je pripravil in posredoval p. Franc Kejžar.
