»Le eno je potrebno!«

Škofijski postopek za beatifikacijo misijonarja, škofa Friderika Ireneja Baraga so vodili v škofiji Marquettu, kjer je deloval. 17. julija 2010 so s tamkajšnjim škofom Alexandrom Samplem izročili dokumentacijo škofijske preiskovalne komisije na Kongregacijo za svetnike.

Baraga se je rodil 29. junija 1797 v graščinici Mala vas pri Dobrniču očetu Janezu Nepomuku in mami Mariji Katarini Josipini Jenčič. Dve leti po Friderikovem rojstvu so se preselili v grad Trebnje. V času šolanja je v Ljubljani stanoval pri dr. Juriju Dolinarju in se je naučil več jezikov, kar je bilo za njegovo poznejše misijonsko delo odločilnega pomena. Izbral si je tudi bodočo življenjsko družico, Bog pa je odločil drugače. Ko je šel leta 1816 na študij na Dunaj, se je seznanil s Klemenom Dvoržakom Hofbauerjem. Pod njegovim duhovnim vodstvom je hitro napredoval v svetosti, odpovedal se je zaročenki in se odločil za duhovniški poklic.

Od 1821 do 1824 je bil v ljubljanskem bogoslovju. 21. septembra 1823 je bil posvečen v mašnika in v ljubljanski stolnici je naslednje jutro daroval tiho novo mašo pri oltarju Svetega Rešnjega telesa.

Jeseni leta 1824 je dobil dekret za kaplana v Šmartinu pri Kranju. Znal je prisluhniti ljudem, prestopil ozke in mrzle pragove janzenizma, z molitvijo in spokornostjo klical blagoslova na svoje delo. Tu je spisal sloveči molitvenik »Dušna paša za kristjane, kateri žele v duhu in resnici Boga moliti«. Janzenisti in pristaši jožefinizma so se dvignili proti njemu. Bil je kazensko prestavljen.

Baraga je odšel v Metliko in tu deloval v letih 1828–1830. Tudi tu se je z vso vnemo lotil dela za duše: pridigal je, spovedoval in ljudi navdušil za molitev križevega pota. Leta 1830 je izšla v Metliki napisana knjiga »Od počeščenja in posnemanja Matere Božje«. V slovenščino je prevedel tudi knjigo sv. Alfonza Ligvorija »Obiskovanje Jezusa Kristusa v presv. Rešnjem Telesu in pozdravljanje Marije, prečiste Device«.

Janzenistični »prijatelji« mu tudi tu niso dali miru. Ker je sklenil, da ne bo nikoli deloval proti volji svojih predstojnikov, je zaradi nasprotovanja, razsvetljen v molitvi, uprl svoje oči v Ameriko.

Leta 1830 je preko Pariza dospel v Havre de Grace, odkoder ga je ladja na starega leta dan 1830 pripeljala v Ameriko. Spomladi 1831 je odpotoval na sever in 28. maja prispel v Krivo drevo (Arbre Croche) na severovzhodni obali Michiganskega jezera k Indijancem iz rodu Otava. Z njimi je najprej komuniciral po tolmaču, hkrati pa se učil otavščine in si sestavljal slovar in slovnico tega jezika. Delo je obrodilo sadove, Otavčani, ki jih je raztresene po velikem področju obiskoval, so se vse bolj oprijemali Kristusa.

V septembru leta 1833 je prepustil postojanko drugim, sam pa odšel ob Veliki reki (Grand River) in ustanovil novo misijonsko postojanko. Tamkajšnje ljudi so belci skvarili z žganjem in svojo nenravnostjo. Belci so bili besni na Baraga, ker so imeli zaradi njegovih uspehov manj trgovanja z žganjem, in so ga hoteli ubiti. Ob tem napadu je naredil zaobljubo, da bo vse življenje abstinent. Ker je Baraga širil omiko med Indijanci, je bil v napoto tudi državi, ki je pritisnila na škofa, da je moral oditi.

Leta 1835 je izstopil na južni obali otoka La Pointe. Tu so bivali Indijanci rodu Očipve. Zima, ki je nastopila, je bila ostra, Indijanci so odšli v lovišča z manj snega in Baraga je pozimi napisal pet knjig, med njimi: »Premišljevanje štirih poslednjih reči«, »Zgodovina, značaj, šege in navade severnoameriških Indijancev«, za Očipvejce »Življenje Gospoda Jezusa Kristusa«.

Da bi knjige tiskal, se je 29. septembra 1836 odpravil proti Evropi. Takrat je obiskal krstno župnijo in dolgo molil pri krstnem kamnu. Po vrnitvi ga je škof Rese imenoval za generalnega vikarja za celotno tamkajšnje indijansko ozemlje. Leta 1840 je za Slovence napisal knjigo z naslovom »Zlata jabolka«.

24. oktobra 1843 se je preselil na novo misijonsko postojanko v L´Ans. Tu je postavil indijansko vasico, ker so belci hoteli Indijance prepoditi v gozdove. S tem si je nakopal sovraštvo belih »kristjanov« in hvaležnost Indijancev. V L Ánsu je napisal knjigo »Nebeške rože«.

Papež Pij IX. je Baraga 29. julija 1853 imenoval za apostolskega vikarja in 1. novembra 1853 je bil posvečen v škofa v Cincinnatiju. Za sedež vikariata si je izbral Sault Ste Marie med Gornjim in Michiganskim jezerom. Da bi dobil novih misijonarjev, je leta 1854 prišel v Evropo. V istem letu je posvetil prvega duhovnika, pozimi 1854 pa je napisal zadnjo knjigo za Indijance. Po tem se je začelo njegovo neprekinjeno misijonsko potovanje. 23. aprila 1857 je bil Gornji Michigan povzdignjen v redno škofijo.

Baraga ni nikoli meril daljav, kadar je šlo za rešitev duš. Večkrat je med potjo spal na snegu, da je prišel do ljudi. Zaradi naporov je začel bolehati za astmo, zbolel je njegov zvesti sluga in star ter slaboten škof je bil istočasno škof, saultski župnik, cerkovnik, kuhar in sluga. 26. oktobra 1865 ga je zadela rahla kap. Kljub vsemu je v maju leta 1866 s papeževim dovoljenjem prenesel škofovski sedež v Marquette.

Baltimorski škof je za 1. oktober 1866 povabil vse škofe Združenih držav na zasedanje. Uvodne seje zbora 7. oktobra se je Baraga še udeležil, naslednje jutro so našli nezavestnega, zadetega od kapi. Prepeljali so ga domov. Sledila je popolna onemoglost. Ostal je do konca pri polni zavesti, molil in premišljeval je o preteklem življenju. Dejal je, da je nevreden služabnik Gospodov, ki nima ničesar, na kar bi se za večnost mogel opirati; tolaži ga samo Odrešenikovo veliko usmiljenje in moč odpuščanja grehov, katero je Kristus podaril svoji Cerkvi.

V noči pred sv. tremi kralji je prejel zakramente za umirajoče, 19. januarja 1868 pa je mirno umrl. Pokopan je v marquettski stolnici.

Vse življenje je živel za druge – sam in osamljen v daljni deželi, prej pa nerazumljen doma. Eden slovenskih velikih mož, ki je živel in delal v času škofa Antona Martina Slomška in Franceta Prešerna daleč stran. Ko je naš največji pesnik opeval železno cesto do Ljubljane, se je veliki misijonar Baraga že zdavnaj s prvim parnikom prepeljal čez Atlantik in se vozil po daljnih širnih jezerih – ali pešačil po njihovih neraziskanih prostranstvih v ledu in snegu, vedno v vsakršni nevarnosti, vedno v skrbi za druge. Veliko je storil, kar je vredno najglobljega občudovanja in spoštovanja.

Kdor je kdaj koli hodil po tamkajšnjih prostranstvih, še posebej pozimi, ga osupne Baragova mrzlična, svetniška žeja in dirka za dušami; pretrese ga, kadar se spomni na stotine kilometrov, ki jih je premagoval v smrtni nevarnosti, da bi krstil človeka, preden umre. Lagodneje bi bilo reči, da je krstna želja dovolj in da je pot nemogoča ter da je treba malo počakati, da se vreme spremeni in da že vse bo, kakor mora biti … V našem lagodnem času, ko vedno najdemo izgovore in potem samo v molitvi rečemo, žal mi je, da sem mnogo dobrega opustil, se je vredno zatekati k Baragi v prošnji za živo vero, vztrajnost in gorečnost.

»Svetost ne obstoji v tem, da bi služili Bogu, kjer bi sami hoteli, ampak kjer želi Bog in kakor želi Bog« (Baraga).

V Baragovi rojstni hiši v Mali vasi pri Dobrniču na ozemlju današnje Škofje Novo mesto sta urejeni spominski sobi. Z etnografsko zbirko, ki jo je Baraga podaril Deželnemu muzeju v Ljubljani, in monografijo o severnoameriških Indijancih, je Baraga tudi začetnik etnografije drugih ljudstev.