Podobno kot številne druge države bo tudi Slovenija obhajala petdeseto obletnico konca druge svetovne vojne.

Ta vojna je bila za naš narod še posebno tragična zaradi tihomorskega spopada med partizani in domobranci. Konec vojne in okupacije pa slovenskemu narodu ni prinesel tudi notranje svobode, se pravi demokracije, kakor se je to zgodilo marsikje drugod.

Nobenega dvoma ni da je komunistična partija zlorabila narodnoosvobodilno hotenje naših ljudi za svoje revolucionarne cilje. Nad tisoč Slovenk in Slovencev je "likvidirala" samo zato, ker niso bili za komunizem in preden so ti sploh organizirali kako samoobrambo. Danes lahko samo obžalujemo, da je prihajalo tudi do nedovoljene, čeprav izsiljene kolaboracije, in da je okupator lahko izkoriščal tako nastalo stanje državljanske vojne za svoje namene. Tudi na strani domobranskega odpora revolucionarnemu nasilju so se zgodili zločini in druga dejanja, ki jih je treba obžalovati. Ne moremo pa mimo dejstva, da je domobranstvo nastalo kot posledica samoobrambe proti revolucijskemu nasilju, ki ga je izvajala partija in s tem domobranstvo sprovocirala.

Petdeseto obletnico konca vojne moramo torej obhajati z več resnice. To nam je omogočeno, ker že pet let živimo v demokratični in zato šele od tedaj legitimni državni ureditvi. Nujno je potrebno, da namesto s proslavami, kakršne smo poznali v minulem režimu, obhajamo letošnjo obletnico v ozračju sprave in z obžalovanjem vseh zablod in zločinov na obeh straneh. Ob misli na množične poboje v Sloveniji takoj po vojni ne more danes noben moralen človek čutiti kakega posebnega zmagoslavja.

Pravičnost zahteva, da priznamo iskreno rodoljubje veliki večini vseh, ki so se v tej vojni znašli na različnih bregovih in so mnogi od njih med vojno in neposredno po njej izgubili življenje. Vse naše mrtve naj že enkrat objame naš spoštljivi spomin, ki naj nas dokončno zaveže, da bomo sedaj, ko imamo samostojno državo in vse možnosti, da postanemo tudi demokratična družba, živeli v miru in medsebojnim spoštovanju. To bi moral biti glavni poudarek letošnjih majniških spominskih slovesnosti.

Žal pa je veliko znamenj, da po celi polovici stoletja v našem narodu še ni zadosti take politične in moralne zrelosti. Zaradi tega smo lahko samo močno zaskrbljeni tudi za prihodnost. kdor namreč ni pripravljen ničesar obžalovati, daje vtis, da je pripravljen vse še enkrat ponoviti, tudi revolucionarni teror in skoraj polstoletno teptanje človekovih pravic.

Hočemo ali ne, spomin na nesrečna leta 1941-1945 nas bo preganjal in ločeval tako dolgo, dokler ne bo prišlo do odkritega priznanja vseh oblik odgovornosti za dogodke iz tega obdobja, do poprave krivic in končno sprave. Zgodovina nas opozarja, da je zgodovinski spomin trdoživ, da mrtvi ne nehajo govoriti in da krivice katerega koli izvora opozarjajo nase, dokler niso poravnane. Zato je nujno potrebno, da s prihodnjimi proslavami naredimo korak j spravi, in ne proč od nje.

V Ljubljani, 7. april 1995

Prof. dr. Anton Stres

predsednik komisije Pravičnost in mir pri SŠK