Ob božiču 1993 so slovenski škofje v pomembni izjavi opozorili na zaskrbljujoče pojave v državi in na nujnost hitrejšega vzpostavljanja jasnih moralnih načel na vseh področjih javnega delovanja. Očitno je, da so jih k temu spodbudila številna odkritja nepoštenega poslovanja in opravljanja javnih služb, ki že precej časa burijo našo javnost. Razčiščevanja vsega tega ni učinkovito. Prav tako se zavlačuje s popravo krivic, ki jih je zagrešil prejšnji totalitarni režim. Pri tem škofje nikakor niso mislil samo na Cerkev, temveč na vse prizadete državljane.

Glede na to, da smo v občutljivem obdobju prehoda iz totalitarizma v pravno, socialno in demokratično ureditev, ko poteka tudi proces lastninjenja, je bilo skoraj mogoče pričakovati, da bo prihajalo do grabeža in drugih oblik nepoštenega prilaščanja. Obstaja več pokazateljev, da se to dejansko dogaja. Zato je bila beseda škofov potrebna.

Komisija Pravičnost in mir, ki je že aprila 1993 javno zahtevala, da pristojni dvomljive posle do konca in pošteno razčistijo, izjavo škofov pozdravlja in podpira. Hkrati pa poudarja, da je po demokratičnih načelih in evropskih navadah beseda predstavnikov Cerkve, posebno še, ko gre za moralne zadeve povsem upravičena.

Kljub temu so določeni krogi po svojih javnih glasilih to izjavo napadali. To se je nedvomno zgodilo zato, ker so škofje pokazali na enega najpomembnejših izvorov nepoštenega ravnanja, namreč na totalitarnost prejšnjega režima. Ta res ni edini vzrok sedanjega moralnega razkroja, saj le-tega poglabljata in pospešujeta tudi sodobni liberalizem in sla po brezmejni oblasti. Ni pa mogoče tajiti, da je komunistični režim onemogočal pluralizem in s tem nadzor javnosti nad političnim delom ter gospodarskim in finančnim poslovanjem. S tem je bila dana široka možnost za samovoljno ravnanje in okoriščanje. Danes se tisti, ki so se še včeraj teptali človekove pravice, ker je vloga le-teh, da zagotavljajo demokracijo, sklicujejo na te iste pravice, da bi ohranili nedemokratično pridobljene prednosti, gospodarsko moč, vpliv na sredstva obveščanja in s tem tudi političen pritisk. Teh ljudi sedaj ne združuje več ideologija in tudi ni nujno, da pripadajo isti stranki. Povezuje jih koristoljubje.

Sla po bogastvu in oblasti, ki naj nepošteno pridobljeno bogastvo varuje, je zajela mnoge kroge. Še huje pa je, da je ljudi okužilo prepričanje, da državne in politične ustanove ne morejo in nočejo zagotavljati poštenja, da se zato poštenje ne splača, temveč se je treba "znajti". S tem je demokracija, ki temelji na skupnih osnovnih moralnih vrednotah, resno ogrožena.

Demokracija še ni zajamčena s tem, da imamo več političnih strank. Naša država bo demokratična, ko bo moč na področju financ, gospodarstva in sredstev obveščanja dejansko porazdeljena, ko na teh področjih ne bo monopolov, ko v državni in občinski upravi ne bo prevladovala nobena stranka, ko bo javno mnenje neizprosno zahtevalo, da so nosilci javnih služb pošteni, resnicoljubni in odgovorni ljudje, in ko bo neodvisno sodstvo imelo na voljo dovolj odločnih ljudi in vse potrebne zakonske osnove za preganjanje nepoštenja, posebno korupcije. Pri nas to še ni uresničeno v zadostni meri.

Končno je potrebno poudariti, da tudi od tod izvirajo sedanje stiske številnih ljudi. res je sicer, da obstajajo objektivne gospodarske težave in se z njimi srečuje velik del sodobnega sveta, posebno države, ki so se otresle komunizma. Drži pa tudi ugotovitev, da delavce izsiljujejo, zastrašujejo in mečejo na cesto predvsem tisti, ki si nepošteno prilaščajo gospodarske in finančne ustanove ali pa si v njih prisvajajo moč odločanja. Dostikrat glavna skrb vodilnih v podjetjih niti ni posvečena temu, kako bi podjetje uspešno delalo in ohranilo čim več delovnih mest, temveč si v prvi vrsti prizadevajo, da bi izkoristili pravne praznine, ga razvrednotili ter si ga nato poceni prilastili.

Vse to je eden izmed pomembnih vzrokov vedno slabših gmotnih razmer pomembnega dela našega prebivalstva. Če bi velike spremembe v lastništvu, do katerih mora priti, potekale bolj pošteno in zakonito, bi tudi nezaposlenih bilo manj. Celo veljavna zakonodaja postavlja načela vestnosti in poštenja, skrbnosti in dobrega gospodarjenja ter prepoved zlorabe pravic kot zakonske kategorije. Torej bi lastninjenje lahko potekalo bolj pošteno, če bi ne bilo močnih, organiziranih in vplivnih političnih, gospodarskih in finančnih krogov, ki imajo dovolj moči, da si prilastijo večino tako imenovane "družbene lastnine". Glavni vzrok sedanjega stanja torej niso pravne praznine, temveč pomanjkanje poštenja in splošne moralne zavesti. Zaradi vsega tega prihaja do vedno večje grabežljivosti, in to celo v takih okoljih, kjer so doslej prevladala načela nesebičnosti in požrtvovalnega dela.

Iz tega jasno sledi, da je poleg vse strokovnosti in gospodarske spodobnosti visoka raven splošne moralne zavesti, poštenja in osebne odgovornosti za skupno blaginjo absolutno nepogrešljiva osnova za pravi in vsestranski blagor. Če pa se bo sedanje stanje nadaljevalo ali celo slabšalo, se bo naša družba razdelila v maloštevilno manjšino bogatašev in velikansko večino revnih in od manjšine povsem odvisnih državljanov. Srednji sloj bo še naprej izginjal, blaginja ne bo skupna in država bo postala politično nestabilna. Zaradi vsega tega komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci ponovno javno izraža svojo zaskrbljenost in podpira vse tiste, ki si na različnih ravneh prizadevajo za resnico, poštenje in zakonitost.

V Ljubljani, 17. januarja 1994

Prof. dr. Anton Stres

predsednik komisije Pravičnost in mir