Pred pogrebno slovesnostjo pobitih v Kočevskem rogu se v naši, pa tudi izseljenski javnosti še bolj močno izražajo številni in včasih zelo različni pogledi na tako imenovano spravo. Pri tem ne manjka nesporazumov in netočnega ocenjevanja namenov enih in drugih. Zato je primerno, da še enkrat pojasnimo namen pogrebne slovesnosti v Kočevskem rogu in kakšno zvezo naj ima to dejanje s spravo, ki bo gotovo veliko daljše dogajanje.

V Kočevskem rogu ležijo pobiti ljudje, ki so jih vojni zmagovalci hoteli čisto preprosto izbrisati iz našega spomina. S pogrebno slovesnostjo jim hočemo vrniti najbolj osnovno človeško dostojanstvo, ki ga dolgujemo mrtvim: da so prišteti med mrtve in da imajo svoj grob. Hkrati bomo kristjani svoje sovernike pospremili z molitvijo za Božje usmiljenje in odpuščanje. Toda iz svojih molitev ne bomo izključili nikogar. Naša molitev naj zajame vse, ko so izgubili življenje v nesrečnih vojnih in povojnih časih kot žrtve nasilja, ne glede na to, kdo je to nasilje izvajal. Nasilna izguba življenja tako globoko prizadeva človekovo dostojanstvo, da take žrtve že samo zaradi tega zaslužijo dejanje sočutja in solidarnosti. Saj ravno iz te zavesti zadnje čase tudi odklanjamo smrtno kazen.

Vemo, da se sprava s tem ne končuje, temveč šele začenja. Sprave namreč ni brez čim popolnejše resnice: do te resnice pa je še dolga pot. Do nje bomo prihajali samo tako, da bomo presegli tudi najrazličnejše predsodke, posebno še tiste, ki izhajajo iz naših različnih ideologij. Premagovati bomo morali v sebi tudi čustvene ovire: prizadetost, zagrenjenost, mogoče celo maščevalnost, ki jih povzroča vsaka krivica. Samo tako bomo lahko prisluhnili tudi tistim, ki boleče dogodke iz naše zgodovine ocenjuje drugače. Iti nam mora predvsem za resnico, tudi tedaj, ko je drugačna, kot smo je bili vajeni ali bi si jo želeli.

Sprava je eno najtežjih in najzahtevnejših moralnih dejanj. Zahteva velik oseben napor in zavestno odločitev. Zato je ni mogoče organizirati ali celo vsiliti. Za dejanje sprave se je treba odločiti. Narekuje pa nam jo morala. V moralno otopelem ozračju ne bomo našli razumevanja zanjo. V naši pripravnosti na spravo se razkriva tudi naša moralna prebujenost.

Spravo nam narekujejo že narodnostni in politični razlogi. Želimo dobro naši domovini in vsem njenim državljanom. A le v sebi spravljen narod se lahko splošno loteva svojih nalog; če pa so naloge tako zahtevne, kot so v tem zgodovinskem trenutku naše, je to še dvakrat bolj potrebno.

Vendar pa ne moremo razmišljati samo s tega vidika narodove celote. Narod in domovina, to so najprej vsi posamični ljudje, ki jim pripadajo. Če želimo dobro narodu ali domovini, moramo želeti dobro vsakemu posameznemu človeku. Nihče med nami naj ne bi živel z občutkom, da se mu je zgodila krivica in da nima možnosti, da bi se resnica razodela in krivica popravila. Noben tako imenovan "višji cilj" ne more opravičiti nobene krivice.

Zato se ne moremo strinjati s tistimi, ki menijo, naj na preteklost preprosto pozabimo. To bi pomenilo, da hočemo rano samo prekriti, ne pa ozdraviti. Še huje, to bi pomenilo, da hočemo krivice pustiti nepopravljene, ker je isto, kot da jih sprejemamo. Seveda je jasno, da vseh krivic ne bo mogoče v celoti popraviti. Toda zaradi tega moralno ni dovoljeno, da ne bi skušali narediti vsaj tisto, kar se storiti da. Tako bomo ustvarjali ozračje medsebojnega zaupanja, odpuščanja in resničnega miru. Samo tisti mir, ki je zgrajen na pravici, je moralno sprejemljiv, resničen in tudi trajen.

Na dejanja sprave tudi ne moremo samo čakati. Če so se drugi pregrešili zoper nas, nas to ne obvezuje od dolžnosti, da priznamo krivice, ki so jo mogoče oni trpeli tudi z naše strani. Ene krivice ne moremo opravičevati z drugo. Ponavljanje medsebojnih obtožb ne vodi nikamor. Zrelo in moralno je, da priznamo svoj delež krivde. Prav to bo tudi drugo stran najbolj zavezalo k temu, da bo tudi ona prej ali slej storila podobno. Zato ni poniglavo temveč častno, če moremo pri dejanjih sprave in medsebojne pomiritve narediti prvi korak. Končno se moramo zavedati, da smo ljudje povezani z vezmi solidarnosti in soodgovornosti. Zato dejanja sprave niso samo stvar tistih, ki so bili osebno vpleteni v krivična in nasilna dejanja, temveč tudi drugih, ki jih nanje vežejo posebne vezi. Bolj ko se s kom čutimo povezane, bolj ko se z njim enačimo, bolj je tudi potrebno, da operemo z njega in s sebe hkrati vsak madež krivic, ki bi nas morebiti obremenjeval.

Zavedamo se, kako zahtevno je prizadevanje za spravo. Ta zahtevnost je vezana na njeno moralno veličino. Vemo pa tudi, da so nam prav zaradi tega potrebna posebna simbolna dejanja in poglobljena moralna razmišljanja, da bi sprava v našem narodu postajala vedno globlje dogajanje v naši zavesti in medsebojnih razmerjih, v notranjem odnosu, ki ga imamo do drugih, in v zunanjem obnašanju. Za nas kristjane pa je prizadevanje za spravo še posebno obvezno, saj je vsa naša vera doživljanje najgloblje sprave: sprave, ki jo je Bog po Jezusu Kristusu vzpostavil z vsemi ljudmi, ki jo hočejo sprejeti.

V Ljubljani, 2. julija 1990

Prof. dr. Anton Stres

predsednik komisije Pravičnost in mir