Člani Komisije Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci so na seji 20. oktobra 1992 med drugim razpravljali o spoštovanju človekovih pravic na področju šolstva, posebno še v zvezi s pravico staršev, da zagotovijo otrokom vzgojo in izobraževanje v skladu z njihovim verskim in moralnim prepričanjem, kar je ena izmed najbolj temeljnih človekovih pravic in jo priznava tudi naša ustava.
V preteklem obdobju komunističnega totalitarizma je partija uporabljala javno šolstvo za širjenje svoje ideologije, kar je imelo številne negativne posledice. Ko je bil leta 1952 verouk v šolah ukinjen in so ga duhovniki organizirali v okviru župnij, so jih pri tem šolske in politične oblasti pogosto močno ovirale.
Po uvedbi demokracije smo pričakovali, da se bodo razmere v šolstvu izboljšale tudi v pogledu odnosa šole do vere in Cerkve. Pričakovali smo, da se bo naša oblast zavedala dolžnosti, da "staršem ali zakonitim skrbnikom nudi vso ustrezno pomoč pri izvrševanju njihovih odgovornosti pri otrokovi vzgoji..." (Konvencija o otrokovih pravicah, 18. člen). Pričakovali smo, da bodo šolske oblasti dosledno spoštovale demokratično načelo, po katerem "naj bo posebna pozornost posvečena zaželeni nepretrganosti otrokove vzgoje in njegovemu etičnemu, verskemu, kulturnemu in jezikovnemu poreklu" (Konvencija o otrokovih pravicah, 20. člen). Pričakovali smo, da bo spoštovano načelo, da "ima vsak otrok pravico do dostopa do vzgoje, ki zadeva vero ali prepričanje, v skladu z željami njegovih staršev oziroma zakonitih skrbnikov" (Deklaracija o odpravi vseh oblik nestrpnosti in diskriminacije na podlagi vere ali prepričanja, 5. člen). Pričakovali smo torej, da bodo šolske oblasti izhajale iz načela, da je treba pri vzgoji otrok do najvišje možne mere sodelovati s starši, torej tudi z vernimi, ki imajo pravico do verske vzgoje in verskega pouka njihovih otrok. Pričakovali smo, da bo prišlo do ustreznega seznanjanja otrok s krščansko vero in kulturo, saj le-ta predstavlja izredno pomembno sestavino naše duhovne preteklosti in sedanjosti. Pričakovali smo, da bo iz šolskih predmetov odstranjeno, kar je služilo ideologiji komunistične oblasti. Pričaka kovali smo, da bo prišlo do sodelovanja in do prijaznih odnosov med učitelji v šoli in vero učitelji na župnijah, vsaj kar zadeva reševanje vprašanja prostorov in usklajevanje ur.
Odkar se je v Sloveniji menjala vlada in je prevzel ministrstvo za šolstvo in šport novi minister, se množijo ukrepi, ki vzbujajo strah, da se oddaljujemo od demokracije v vzgoji in izobraževanju ter se vračamo v nekdanje stanje oblastniške samovolje in skrajne neprijaznosti do vere in Cerkve. Obstaja velika nevarnost, da bo učitelj spet postavljen v položaj nemogočega, nesamostojnega, neprofesionalnega in neodgovornega državnega nameščenca, saj se učiteljska zbornica ne oblikuje in se etični kodeks učitelja ne sestavlja. Ministrstvo je prepovedalo vsako dejavnost v šolskih prostorih eno uro pred in eno uro po šolskem pouku, kar je bilo uperjeno predvsem proti tistim šolam, kjer so otroci imeli pred ali po šolskem pouku verouk in jim je to marsikje udeležbo pri verouku bistveno olajšalo. Marksistične ideološke vsebine se iz učbenikov izločajo prepočasi. Ponudba tistih izbirnih vsebin, ki dajejo možnost, da se otroci prostovoljno seznanijo s krščansko vero in duhovno kulturo, ni enakopravna, se zmanjšuje in marsikje do učencev ali dijakov sploh ne pride. Pobudo Slovenske škofovske konference, da bi iskali sporazume rešitve, je minister za šolstvo sicer pozdravil, vendar še do danes ni imenoval svojih članov v zadevno komisijo.
Komisija Pravičnost in mir ocenjuje, da nekateri zadnji ukrepi ministrstva za šolstvo in šport žal potrjujejo izjave, ki jih je nastopu svoje službe dajal novi minister in napovedal neprijazen odnos do vere in Cerkve, so pa v očitnem nasprotju z načeli demokracije in spoštovanja človekovih pravic na področju vzgoje in izobraževanja.
V Ljubljani, 23. oktober 1992
Prof. dr. Anton Stres
predsednik komisije Pravičnost in mir pri SŠK