Celotno sinodalno dogajanje je bilo nekaj izrednega, zlasti zato, ker smo verjetno vsi udeleženci, tako tisti osebno navzoči, kot tudi mi, ki smo sledili zasedanju le virtualno, začutili  „telo” Evropske Katoliške Cerkve od Atlantika do Moskve. Če bi hotela z enim samim stavkom izraziti svojo osebno izkušnjo, bi rekla, da je to bilo edinstveno doživetje Cerkve, ki sem jo mogla dojeti, tako v njeni svetli podobi, kot tudi ranjeno, pa sem prav zato morda začutila do nje še večjo ljubezen in osebno odgovornost.

Bila sem v italijansko govoreči delovni skupini, ki jo je vodil duhovnik Anton iz Malte. V njej je bilo več duhovnikov, tudi teologov iz raznih držav in en grko-katoliški škof iz Romunije, sicer smo bile v njej kar tri Slovenke, ena kot član delegacije Bolgarske škofovske konference. Uspelo mi je slediti celotnemu programu in verjamem v sinodalen premik Cerkve, ki naj bi postal naš način  življenja, tam kjer smo: v družini, v naših skupnostih, v župniji, kjerkoli.

Osebno sem si želela, da bi v osnutku Dokumenta, ki so nam ga prebrali na koncu zasedanja, prišel bolj do izraza pomen notranjega duhovnega življenja, ki ga je poudarila v svojem prispevku tudi delegacija naše Slovenske škofovske konference, saj le tako lahko gradimo pristne odnose med nami in širimo idejo vesoljnega brastva, kot otroci enega Boga Očeta. Osebno me je ganilo v prispevku delegacije SŠK besedilo odziva mladih na sinodalno pot Cervke, tako kot prispevki drugih škofovskih konferenc, zlasti iz tistih držav, kjer je malo katoličanov in še ti odhajajo v tujino, cerkve pa se praznijo (Moldavija, Bosna), ali pa Ukrajina, ki se sooča z vojnimi grozotami, itd. Dragocen je bil prispevek predsednice Gibanja Fokolarov, Margaret Karram, o navzočnosti žene v Cerkvi.

Celinsko evropsko sinodalno zasedanje me je tudi osebno obogatilo. Razumela sem, kako je važno prisluhniti vsem in poskušati razumeti stališča drug drugega, da bi skupaj dojeli, kaj hoče Sveti Duh od Cerkve danes. Mislim, da smo vsi konkretno izkusili sinodalni proces, sprejeli izzive, ki jih danes doživlja Evropa tudi z vojno, revščino, zlorabe v Cerkvi in, da smo v vsem tem začutili znova klic, da naj naša vera izžarevala pristno evangeljsko življenje, ki pričuje Boga-Ljubezen današnjemu svetu.

Vida Rus (iz skupnosti Gibanja Fokolarov - Marijino Delo)

Splošen vtis, ki sem ga dobil po štirih dneh spremljanja in sodelovanja na evropskem zasedanju sinode v Pragi je, da je projekt uspel in sicer iz več razlogov:

• Štiri dnevi preživeti skupaj pod istim 'razprtim šotorskim platnom' v medsebojnem poslušanju, sprejemanju, sodelovanju in iskrenem prizadevanju za isti cilji navzlic velikim razlikam v kulturnem in verskem izročilu, različnim zgodovinskim izkušnjam in miselnim krogom.
• Da so (smo) bili na škofovski sinodi laiki/nje enakopravni/e sogovorniki/ce s škofi, duhovniki, redovniki/cami ter tako doživeli pravo bratstvo/sestrstvo Cerkve
• Da je bilo izkazano spoštljivo podajanje in poslušanje perečih vprašanj s katerimi se kristjani na različne načine soočamo v današnji spremenjeni dobi v posameznih deželah in okoljih.
• Da je bila vidna in potrjena skupna želja, ne glede na vse možne različnosti, iskanja načinov skupne hoje in skupnega razločevanja pri razumevanju znamenj časa in iskanju prave poti z Njim med nami in v Njem, ki  je Pot, Resnica in Življenje.

Pod šotorsko platno smo prinesli vsak svojo bolj ali manj polno bisago z bogato doto lastne dediščine, jo brez sramu in zadrege razgrnili drug drugemu in dali na razpolago za boljše poznavanje in obogatitev drug drugega tako z izzivi kot z izkušnjami.

Evropsko celinsko zasedanje v Pragi je  bilo do sedaj v taki obliki, sestavi in številu najbrž edinstveno v Evropskem prostoru. Sam sem ga doživel kot spodbuden začetek Sinodalne poti na katerem so bili izpostavljeni različni vidiki, nevarnosti in izzivi na katero smo se bolj osveščeno in trdneje povezani podali vsi Skupaj z vsakodnevno priprosijo za potrebno razsvetljenje  k Sv. Duhu in k Mariji, da nas spremlja na nadaljnji poti.

V skupini smo zgradili pristne prijateljske odnose, ki so nas osebno zaznamovali kot doživeto in lepo izkušnjo Sinode.

Moj odmev je odmev sopotnice sinode, ki ni v 'uradnem' središču dogajanja (beri tajništvo ali kaj podobnega), vendar hodi skupaj z ostalimi to pot.

Po zoom-u smo lahko spremljali vsa zasedanja v dvorani, prav tako mašo ali skupno molitev. V času delovnih skupin smo bili tudi mi (število hkrati prisotnih on-line delegatov na zoom-u se je gibalo okoli 150) v svojih zoom skupinah, ki so bile za vse tri dni stalne.

V skupini, kjer sem bila, se je zgodilo, da so bili nadpovprečno prisotni člani nemške delegacije. Seveda je to imelo vpliv na vsebino in način dela. Odmev nemške sinodalne poti sem imela tako priložnost spoznati v živo.

Sodelovanje na sinodalnem zasedanju je tako kot sodelovanje na kakšnem redovnem kapitlju obarvano z raznovrstnim duhovnim dogajanjem. Zaznavala sem, da je bila potrebna čuječnost in osebno duhovno razločevanje notranjega dogajanja, obenem pa so nas stalno vabili duhovno presojati slišano od drugih. Bila je izredna izkušnja učenja, kakšna je Cerkev v Evropi, pa tudi metode, kako se lahko taka množica ljudi, s tolikšno različnostjo pogovarja na duhovno bogat, globok način. Še večji izziv se mi je zdelo, kako bo v tako kratkem času nastal dokument, ki bo povzel 39 poročil škofovskih konferenc, prispevke iz delovnih skupin, odmeve gostov in delegatov.

Vodstvo je za evropsko celinsko zasedanje namreč izbralo kot vodilo transparentnost, zasedenje je bilo možno spremljati na spletni strani v živo, pred začetkom zasedanja pa ni bil pripravljen niti osnutek dokumenta, redakcijska komisija ga je začela pisati iz poslušanja narodnih delegacij.

V teh štirih dneh zasedanja se me je dotaknila napetost, ki jo vnaša nemška sinodalna pot, različnost pogledov, pestrost življenjskih okoliščin in velikosti krajevnih Cerkva od skandinavskih dežel do Turčije, od Portugalske do Rusije. Bilo je tako normalno, a vseeno presenetljivo, kako kakovostno je potekal dialog udeleženk in udeležencev, žena, nekaj mladih, duhovnikov, škofov, posvečenih.

Po svoje sem doživljala kenotično teologijo, h kateri je vabil nadškof Martin Kmetec, ki je tudi klical k volji, želji po edinosti, ko je bilo včasih potrebno doživeti, da upanje in pričakovanja ob soočenju z resničnostjo in drugačnostjo za hip umrejo, a se pustijo presenetiti obujenju. Včasih se mi je ob poslušanju zazdelo, da je nemogoče priti skupaj, potem pa sem ob odmevih na pripravljen dokument doživljala edinost, potrditev želje, da se hodi skupaj in išče, kar povezuje, da je krst izvir naše edinosti v Kristusu, pa tudi dostojanstva, ki nas usposablja, da se učimo odkrivati, kako lahko kot bratje in sestre živimo Cerkev danes. Zaznala sem obličje Cerkve, ki je aktivna, ima veliko povedati, a se pripenja na željo pustiti se voditi Duhu, ob iskanju odgovorov, kako vključiti ženske v Cerkvi v različne nivoje odločanja, razločevanja, formacije, služenja ne pozabiti na Marijo, ki je vzor vsemu.

Iz vse te dinamike in videnega na zaslonu ostaja mnogo dotikov srca - pričevanj vere, poguma, upanja, medsebojnega odpuščanja, ljubezni, ponižnega priznavanja resničnosti, iskanja, spodbud k spremembam, solidarnosti. Evropa ni več krščanska, a ranjena Evropa zlomljenih src še toliko bolj potrebuje pričevanje spremenjenega življenja katoličanov, ki razodevajo Kristusa, ki živi v njih.

Klic je, da to odkrijemo v Cerkvi najprej sami sebi, med seboj, potem bomo to razodevali še ostalim - zdi se mi, da se je to dogajalo tudi med udeleženci celinskega zasedanja sinode.