Glede na to, da poteka široka razprava o ustavnih spremembah in je naša javnost različno sprjela in razumela izjavo Komisije Pravičnost in mir z dne 25. junija 1987, ima ta Komisija za potrebno, da še enkrat natančno opredeli svoja stališča.
1. Splošna moralna načela o svobodnih in pravičnih družbenih odnosih vežejo vse ljudi, zato imajo vsi ljudje brez izjeme tudi pravico in celo dolžnost, da v luči teh načel razpravljajo o okoliščinah, v katerih živijo, in si z vsemi moralno dovoljenimi sredstvi prizadevajo za njihovo izboljšanje. To pravico in dolžnost imajo tudi verniki kot skupnost in kot posamezniki, ki povrh še predstavljajo pomemben del naše družbe. Komisija Pravičnost in mir hoče najprej prispevati, da bi se verniki katoliške Cerkve kot posamezniki in kot skupnost svojih dolžnosti do družbe vedno bolj zavedali, in sicer s tistega moralnega vidika, ki izhaja iz krščanske vere. K verski svobodi ne sodi samo pravica sprejemati verske resnice, temveč tudi ravnati v skladu z njihovimi posledicami. Zato Komisija pojmuje svoje delovanje kot sestavni del verske svobode in oznanjevanja vere.
2. Izhodišče Komisije Pravičnost in mir je stalen nauk katoliške Cerkve, po katerem je človek kot oseba temelj in cilj vseh družbenih, gospodarskih, kulturnih in političnih prizadevanj in ureditev. Vsak človek pa je kot oseba nosilec neodtujljivih pravic, ki mu jih ne podeljuje nobena oblast, temveč jih ima zato, ker je človek. To pomeni, da morajo ljudje za te pravice vedeti, zakoni morajo te pravice nedvoumno jamčiti, oblast pa jih mora spoštovati. To obvezuje vsako oblast, ne glede na ideologijo njenih nosilcev. Tem moralnim zahtevam se ne more odpovedati noben kristjan, ker bi to pomenilo, da se izneverjenja sestavnemu delu krščanske vere in morale. Zato bo Komisija vedno odklanjala, da bi njena stališča ocenjevali kot nedopustno vmešavanje Cerkve v politiko v smislu nekakšnega potegovanja za oblast ali kot poskus partnerske delitve oblasti. Sama pa bo skrbela, da bo ostala na ravni moralnih načel, ki zavezujejo vsakega človeka in kristjana.
3. Med moralnimi načeli o družbenem in političnem življenju namenja Komisija Pravičnost in mir posebno pozornost najprej pravici do svobode misli, vesti in veroizpovedi. V letošnji novoletni poslanici poudarja papež Janez Pavel II., da je verska svoboda "vogelni kamen zgradbe človekovih pravic". To je razumljivo, kajti svobodno iskanje in sprejemanje osebnih nazorov je prvi pogoj, da je človek svobodna, neodvisna in odgovorna osebnost. Nasprotno pa je vsako nasilje nad vestjo in osebnim prepričanjem hudo teptanje človeka kot svobodnega in odgovornega bitja. Svojo vero ali nazor pa ima človek pravico ne samo zasebno, temveč tudi javno izražati, "bodisi posamezno ali v skupnosti z drugimi" (Splošna deklaracija, 18. člen). Pravica do verske svobode prav tako zahteva, da so vsi nazori enakopravni in da vernost ter pripadnost občestva verujočih tudi praktično ni ovira za kakršno koli delovno mesto ali funkcijo v družbi. Končno je treba pripomniti, da se spoštovanje osebnega nazora začenja že v vzgojno varstvenih in izobraževalnih ustanovah. Te nimajo pravice vsiljevati kakšno posebno ideologijo ali onemogočati svobodno in javno izpovedovanje verskega prepričanja gojencev in učencev in življenja v skladu z njimi. Prvo pravico do vzgoje imajo starši, vzgojne ustanove pa jih morajo podpirati.
4. Komisija se ne zavzema samo za pravice vernikov, temveč vseh ljudi. Zato bi bilo v sedanjem trenutku, ko vsi govorimo o demokratizaciji naše družbe, primerno premisliti, kakšno vlogo naj ima v resnični demokratični družbi poseben zakon o pravnem položaju verskih skupnosti in kako ga je treba razlagati. Če je v družbi s splošnimi zakonskimi določili za vse ljudi in vsa njihova združenja ali občestva resnično zajamčena svoboda misli in vesti v vseh njunih razsežnostih, je s tem v zadostni meri zajamčena ta svoboda tudi za Cerkev in njene člane.
5. K svobodni in celotni človeški osebnosti sodi tudi ustrezno in svobodno kulturno življenje z vsemi, kar to obsega: pravica do uporabe materinega jezika, do narodne identitete in suverenosti ter njunega gospodarskega, kulturnega in političnega uveljavljenja. Vsaka oblika podrejanja enega naroda drugemu je v očitnem nasprotju s svobodo, enakopravnostjo in osebnim dostojanstvom, ki jih hoče nauk o človekovih pravicah zajamčiti. Zato ima vsakdo, ki izpoveduje krščansko vero, dolžnost, da se upre slehernemu odkritemu ali ideološko prikritemu poskusu podrejanja enega naroda drugemu. S tega vidika je treba v sedanji razpravi o ustavnih spremembah zavračati vse, kar vodi v raznarodovanje, tudi če se ideološko drugače prikazuje. Politični voditelji pa imajo do svojega naroda v tem trenutku še posebno velike odgovornosti.
6. Z naukom o svobodi mišljenja in njegovega izražanja je najtesneje povezana svoboda obveščanja. Svobodno širjenje nazorov in informacij, ne glede na meje in ideološko pripadnost, je tudi ena osnovnih zahtev demokracije, saj je vsestranska obveščenost pogoj za resnično svobodno oblikovanje osebnega nazora in odgovornega ravnanja. Pri nas pa se obtežuje in omejuje uvoz na tujem objavljenega tiska, kar je v nasprotju z nekaterimi mednarodnimi dogovori, ki hočejo omogočiti svoboden pretok idej in informacij. Prav tako je to resna ovira za uresničevanje zamisli o enotnem slovenskem kulturnem prostoru.
7. Prav tako je v jasnem nasprotju s človekovimi pravicami sodno preganjanje zaradi kakega posebnega nazora in njegovega širjenja, če le ne gre za razglašanje nasilja in nestrpnosti. Še bolj pa je treba obsoditi postopke, ki so naperjeni proti zagovornikom človekovih pravic. Zato si je treba še naprej prizadevati za spremembo tistih določil naše sedanje zakonodaje, ki lahko služijo za represijo, se pravi za zatiranje pluralizma in svoboščin, ki izvirajo iz človekovih pravic. Takšna določila so za na sistem in zakonodajo še posebno nečastna. Če naj bo nova ustava korak naprej v demokratizaciji, mora bolj kot doslej onemogočiti zakone in postopke, ki so v očitnem nasprotju s človekovimi pravicami.
8. Temeljni javne oblasti je v sodobni miselnosti volja ljudstva. To nikakor ni v nasprotju s svetopisemsko mislijo, da je oblast od Boga. Od Boga je namreč oblast, ki zagotavlja resnični blagor vseh. Tega pa ni brez spoštovanja človekovih pravic. Mednje sodi tudi pravica državljanov, da imajo dejansko možnost izbiranja in nadzora nosilcev oblasti. Tudi zadnji koncil terja "za vse državljane brez razlike enako možnost, da so stvarno, svobodno in dejavno udeleženi tako pri postavljanju pravnih temeljev državne skupnosti kakor tudi pri vodstvu države in pri določanju območja in ciljev raznih ustanov ter pri voliti voditeljev" (CS 75, 1). Ta zahteva pa je v sedanjem trenutku sprejemanj ustavnih sprememb še posebno aktualna. Oblast je dolžna omogočiti vsem članom družbe zadostno obveščenost o tem, kaj ustavne spremembe vsebujejo za prihodnost, in jim dati možnost, da ob tem uveljavijo pravico biti "stvarno, svobodno in dejavno udeleženi pri postavljanju pravnih temeljev državne skupnosti". To pa je po vsebini pravzaprav isto kot referendum, ki ga nekateri že zahtevajo. Vsekakor je moralno nedopustno, da se ustava spremeni brez jasno izražene volje večine članov našega naroda ali celo proti njej. Komisija podpira vse, ki si prizadevajo za to, da se v ustavnih določilih izrazi dejanska in večinska volja našega naroda, in spodbuja k temu tudi druge člane Cerkve.
9. Nadalje zahteva obramba človekovih pravic ustrezno zakonodajo in od politike neodvisno sodstvo. Zakonodaja je ustrezna, če je nedvoumna in zgrajena na načelih, ki jih vsebujejo človekove pravice, in te pravice ščiti. Sodstvo je neodvisno, če nanj ne vplivajo interesi oblasti, temveč se ravna edinole po zakonu, ki mora veljati za vse člane družbe enako. Zahteve po tako imenovani "pravni državi" so zato upravičene in jih je treba podpirati.
10. Med bistvene poteze demokratične družbe sodi tudi jasno izražena pravica do svobodnega in miroljubnega zbiranja in združevanja. Z moralnega vidika ni potemtakem nobenega opravičila za obstoj monopolnih organizacij. Mednarodni dokumenti o človekovih pravicah izrečeno omenjajo pravico do ustanavljanja sindikatov. Tudi ni nobenega moralnega opravičila za prepoved javne in organizirane dobrodelne dejavnosti Cerkve.
Zavedamo se, da je demokratizacija in splošno izboljšanje družbenih, gospodarskih, kulturnih in političnih razmer dostojnega človekovega življenja trajen proces. Poudarjamo pa, da je dosledno spoštovanje človekovih pravic njegova nepogrešljiva sestavina. Po besedah II. vatikanskega koncila je " zaščita in pospeševanje nedotakljivih človekovih pravic bistvena dolžnost vsake svetne oblasti" (VS 6). Žal moramo ugotoviti, da so v tem pogledu predlagane ustavne spremembe nezadostne. Tudi ne odstranjujejo nedoslednosti, ki jih vsebuje že dosedanja ustava, ko po eni strani človekove pravice priznava, po drugi pa jih z nekaterimi določili omejuje. Če naj sedanje spreminjanje ustave pomeni korak naprej v demokratizaciji, potem za to ni druge poti kot dosledno upoštevanje vseh človekovih pravic.
V Ljubljani, 11. marca 1988
Svet Pravičnost in mir
Slovenske pokrajinske škofovske konference
Prof. dr. Anton Stres, voditelj