Romarji upanja
Originalno besedilo: Pierangelo Sequeri
Slovenski prevod: M. Špelič, K. Vidmar
Živi plamen upanje prižiga,
moja pesem k tebi dviga se,
v tvojih rokah večno je življenje,
jaz, popotnik, trdno upam v te.
Vsi jeziki, narodi in ljudstva
luč Besede najti si želijo.
Bratje, sestre, krhki, razkropljeni,
v Sinu ljubljenem objem dobijo.
Živi plamen upanje prižiga,
moja pesem k tebi dviga se,
v tvojih rokah večno je življenje,
jaz, popotnik, trdno upam v te.
Bog nas gleda v nežnem potrpljenju,
zarja vstaja, nov se dan rodil bo.
Novo bo nebo in nova zemlja,
Duh življenja ves svet prenovíl bo.
Živi plamen upanje prižiga,
moja pesem k tebi dviga se,
v tvojih rokah večno je življenje,
jaz, popotnik, trdno upam v te.
Dvigni glavo, z vetrom zdaj pohiti,
zakorakaj, Bog ti gre naproti.
Sina glej, ki se je učlovečil,
Zdaj že mnogi so na pravi poti.
Razlaga svetoletne himne
Med hojo se na ustnicah pogosto pojavi pesem, kot da bi bila zaupanja vredna spremljevalka za izražanje popotnikovih motivov. To velja tudi za življenje vere, ki je romanje v luči vstalega Gospoda. Sveto pismo je prežeto s pesmijo in Psalmi so nazoren primer tega: molitve izraelskega ljudstva so bile napisane za petje in s pesmijo so Gospodu predstavljali najbolj človeške dogodke. Izročilo Cerkve to zvezo le podaljšuje, saj sta pesem in glasba ena od pljuč njene liturgije. Jubilej, ki je sam po sebi dogodek ljudi na romanju proti svetim vratom, tudi v pesmi najde enega od načinov, da izrazi svoje geslo: Romarji upanja.
Besedilo, ki ga je pripravil Pierangelo Sequeri, uglasbil pa Francesco Meneghello, zaobjema številne teme svetega leta. Geslo Romarji upanja najde najboljši svetopisemski odmev na nekaterih straneh preroka Izaija (Iz 9 in Iz 60). Teme stvarstva, bratstva, Božje nežnosti in upanja na končni cilj odmevajo v jeziku, ki ni »tehnično« teološki, čeprav je to po vsebini in namigih, tako da zgovorno odzvanja v ušesih našega časa.
Korak za korakom se ljudstvo vernikov na svojem vsakdanjem romanju z zaupanjem naslanja na vir Življenja. Pesem, ki se spontano poraja med potjo (prim. Avguštin, Govori, 256), je usmerjena k Bogu. To je pesem, polna upanja, da bomo osvobojeni in okrepljeni. To je pesem, ki jo spremlja želja, da pride do ušes tistega, ki jo je navdihnil. Bog je tisti, ki kot večno živi plamen ohranja prižgano upanje in spodbuja korake ljudi, ki so na poti.
Prerok Izaija večkrat vidi družino moških in žensk, sinov in hčera, ki se vračajo iz razkropljenosti, in so zbrani v luči Božje besede: »Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč« (Iz 9,1). Ta luč je luč Sina, ki je postal človek, Jezusa, ki s svojo Besedo zbira vsa ljudstva in narode. To je Jezusov živi plamen, ki usmerja korak: »Vstani, zasij, kajti prišla je tvoja luč in Gospodovo veličastvo je vzšlo nad teboj« (Iz 60,1).
Krščansko upanje je dinamično, razsvetljuje življenjsko romanje in kaže obraz bratov in sester, sopotnikov na poti. To ni popotovanje samotnih volkov, ampak potovanje ljudstva, ki se z zaupanjem in veseljem pomika proti novemu cilju. Dih Duha življenja ne neha razsvetljevati zore prihodnosti, ki je pred vrati. Nebeški Oče s potrpežljivostjo in nežnostjo opazuje romanje svojih otrok in jim odpira Pot, ko kaže na Jezusa, svojega Sina, ki postane prostor hoje za vse.
