Pravni vidik kristjanofobije

Sovražni govor je izražanje mnenj in idej, ki so uperjene proti določeni družbeni skupini, v našem primeru proti kristjanom. Kazenski zakonik v členu 297 definira sovražni govor v ožji obliki. Gre za kaznivo dejanje, ki temelji na osebni okoliščini žrtve in je storjeno na način, ki lahko ogrozi oziroma moti javni red in mir, tako da uporabi grožnjo, zmerjanje ali žalitev. Predpisana je zaporna kazen do dveh let. Slovenska sodna praksa je na tem področju precej skromna, vseeno pa nam pri pravni kvalifikaciji tovrstnih dejanj pomagata tako pravna teorija kot praksa.

Kazenski zakonik v členu 297 opredeli kaznivo dejanje javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, ki jih poznamo pod imenom »sovražni govor«. Slednji tako ni pravni termin, ki bi izhajal neposredno iz naše kazenske zakonodaje, temveč je družbeno dogovorjen oziroma sprejet pojem, ki zaradi široke možne razlage in spoštovanja načela pravne varnosti nujno potrebuje normativno opredelitev oziroma zamejitev. V predmetni publikaciji se podrobneje obravnava vprašanje diskriminacije kristjanov, ki se izvaja v obliki zasramovanja ljudi z določeno versko opredelitvijo.

Svoboda verske pripadnosti je zagotovljena v vseh državah, ki so pristopile k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic, torej tudi v Sloveniji. V 9. členu te konvencije je določeno, da ima vsakdo pravico do svobode mišljenja, vesti in vere. Ta pravica vključuje svobodo vere ali prepričanja ter svobodo, da človek sam ali skupaj z drugimi ter zasebno ali javno izraža svojo vero ali prepričanje pri bogoslužju, pouku, v praksi in pri verskih obredih. Svoboda izpovedovanja vere ali prepričanja se sme omejiti samo v primerih, ki jih določa zakon, če je to v demokratični družbi nujno zaradi javne varnosti, za varovanje javnega reda, zdravja ali morale ali zaradi varstva pravic in svoboščin drugih ljudi. 

Največkrat je omenjena pravica do svobode veroizpovedi kršena kot zagotavljanje pravice do svobode izražanja, ki je prav tako predmet varstva omenjene konvencije. V 10. členu je tako jasno zapisano, da ima vsakdo pravico do svobode izražanja. Obsega svobodo mišljenja ter sprejemanja in sporočanja obvestil in idej brez vmešavanja javne oblasti in ne glede na meje, vendar hkrati določa dolžnosti. Dopustno jo je omejiti zaradi javne varnosti, preprečevanja neredov ali kaznivih dejanj, za varovanje zdravja ali morale, za varovanje ugleda ali pravic drugih ljudi itd. Ko tehtamo omenjeni konvencijski določili, vidimo, da lahko prideta v medsebojno nasprotje, zato je treba opraviti test sorazmernosti, s katerim lahko ugotovimo, kdaj je določena pravica kršena in kje so meje svobode izražanja. Svoboda veroizpovedi je zaščitena z 41. členom Ustave Republike Slovenije. Ta v prvem odstavku namreč določa, da je izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju svobodno. A contrario to pomeni, da ne sme biti nihče negativno sankcioniran ali obravnavan zaradi svoje veroizpovedi.

V tej publikaciji smo zbrali tiste primere, ki po našem pravnem preudarku pomenijo kršitev konvencijskih, ustavnih in zakonskih določb. Nobena pravica ni in ne more biti neomejena, ker je vedno omejena s pravicami drugega. V navedenih primerih kristjanofobije je bil vedno podan vsaj eden izmed sledečih elementov:
–            sovražna nastrojenost zoper pripadnike verske skupnosti (generalno), občasno zoper njene posamične osebe;
–            moralna neprimernost izražanja;
–            grožnja, zmerjanje ali žalitev.

Ključni pojmi: Kaj je kristjanofobija?

Kristjanofobija ali protikrščansko delovanje je vsak izraz nestrpnosti, diskriminacije, vandalizma, nasilja, strahu, odpora, izključevanja, sovraštva ali žalitev do krščanstva, krščanskih simbolov in vernikov. Prav tako kristjanofobija označuje nestrpnost in diskriminacijo proti kristjanom, ko se jim odreka enake pravice ter se jih izključuje iz družbenega življenja.[1]

Kako prepoznamo kristjanofobijo?

Kristjanofobija je nerazumen strah in odpor do krščanstva, ki ga lahko prepoznamo v zažiganju križev, skrunjenju cerkva in kapel ter drugih žaljivih dejanj, ki se v sekularni družbi pogosto skrivajo pod besedno zvezo »umetniški izraz«. Pojem kristjanofobije označuje tudi vse primere medijskega linča, širjenja predsodkov ter stigmatizacije kristjanov kot tudi vse politične in družbene interese iz ozadja, ki omejujejo delovanje krščanskih verskih skupnosti.

Pojavi kristjanofobije, nestrpnosti in diskriminacije kristjanov vključujejo predvsem naslednje elemente: 

a)         sovražna dejanja:
–            zločini iz sovraštva proti kristjanom,
–            odrekanje storitev zaradi verske pripadnosti krščanski Cerkvi,
–            vandalizem in onečaščenja verskih objektov;

b)       diskriminacijo kristjanov:
–            odrekanje človekovih pravic,
–            kršitev svobode izražanja,
–            kršitev svobode vesti,
–            kršenje pravic krščanskih staršev do vzgoje njihovih otrok v skladu z njihovim verskim prepričanjem,
–            kršitev institucionalne ali kolektivne razsežnosti verske svobode,
–            diskriminatorna politika t. i. enakih možnosti;

c) nestrpnost do kristjanov:

–            družbena marginalizacija kristjanov,
–            onemogočanje enakega dostopa do služb,
–            onemogočanje enakega dostopa pri sklepanju poslov,
–            izključitev kristjanov iz javnega življenja,
–            izključitev krščanskih simbolov iz javnosti,
–            družbena deprivilegiranost kristjanov,
–            žalitve ali napeljevanje k žalitvam kristjanov,
–            zavajajoče predstavljanje kristjanov v medijih v obliki negativne stereotipizacije,
–            javno posmehovanje krščanskim simbolom in svetim podobam.

Nestrpnost in diskriminacija

Nestrpna in diskriminatorna dejanja so posledica nasprotovanja posameznim razsežnostim krščanske vere ali moralnih stališč, ki so bistveni del krščanske vere. Prav tako se med ta dejanja uvrščajo izrecni predsodki zoper kristjane in krščanstvo kot celoto. Na družbeni ravni to lahko vodi do napadov v obliki negativnih stereotipov in socialne izključenosti; na pravni ravni se to kaže na primer z diskriminatorno zakonodajo ali pristranskimi sodbami sodišč; na politični ravni pa v izključitvi kristjanov iz družbenega in političnega življenja.

Nasilje in napadi na zgradbe in premoženje Katoliške cerkve

Nasilje in napadi na zgradbe ali na premoženje Katoliške cerkve vključujejo vlome, kraje, rope, skrunitve in opustošenje cerkvenega premoženja in objektov, fizično nasilje in grožnje ter ustrahovanje z nasiljem nad katoličani zaradi njihove vere in verskega prepričanja.[2]

Napadi na katoliški nauk in vero

Napadi na katoliški nauk in vero se nanašajo na namerno napačno ali napačno razlago katoliškega nauka, zgodovinskih dejstev ali verskih resnic z namenom zavajanja drugih ali z namenom obrekovanja in omalovaževanja Katoliške cerkve, vere ali vernikov.

Temeljne svoboščine

Ko se sprejmejo diskriminatorni zakoni, lahko ti neposredno ali posredno vplivajo na enako uveljavljanje svoboščin za določene člane družbe. To se običajno zgodi kot stranski učinek preširoke protidiskriminacijske zakonodaje ali zakonodaje s področja omejevanja sovražnega govora, ki bi lahko kriminalizirala bistvene elemente krščanskega nauka, če bi jih pojmovala za žaljive. Med najpomembnejše svoboščine kristjanov, ki so pogosto najbolj prizadete v zahodnih državah, so: svoboda vesti in veroizpovedi, svoboda izražanja, pravica staršev do vzgoje otrok v skladu s svojim verskim prepričanjem ter uresničevanje verske svobode na delovnem mestu.