Izjava Komisije Pravičnost in mir

Komisija Pravičnost in mir (KPM) pri Slovenski škofovski konferenci (SŠK) se je v svoji zgodovini dosledno zavzemala za uveljavljanje človekovih pravic in demokratičnih standardov, še posebej v času nastajanja slovenske države. Po več kot dvajsetih letih lastne države s skrbjo in žalostjo ugotavljamo, da slovenska država in družba vse bolj trpita zaradi odsotnosti temeljnih vrednot in pravic, ki so pogoj za obstoj in rast sleherne, tudi moderne družbe. Kot posvetovalni organ SŠK smo v preteklosti s svojimi stališči opozarjali na različne negativne pojave v družbi in spodbujali k iskanju rešitev. Čutimo posebno dolžnost, da se oglašamo na področju uresničevanja in uveljavljanja svobode veroizpovedi, kot ene od temeljnih človekovih pravic glede na mednarodne dokumente o človekovih pravicah. Po našem trdnem prepričanju je verska svoboda eden od ključnih dejavnikov, ki lahko pomembno prispeva k večji strpnosti in medsebojnemu spoštovanju v vsaki družbi.

Ko ocenjujemo prehojeno pot od devetdesetih let prejšnjega stoletja do danes, lahko ugotovimo, da je bil z več različnimi sporazumi in dogovori, ki so bili sklenjeni z različnimi verskimi skupnostmi ter z Zakonom o verski svobodi dosežen določen napredek na tem področju, obenem pa nekatera druga dejstva zbujajo resne skrbi. Sprašujemo se, če so pomembni družbeni deležniki iskreno prepričani, da je versko prepričanje pomemben in konstitutiven del osebnega in družbenega življenja. So verujoči resnično enakopravni državljani, ki lahko svojo vernost živijo tako v javnem kot zasebnem življenju?

Skrbi nas pristransko razumevanje načela ločitve Cerkva in verskih skupnosti ter države, ki se pogosto razlaga kot njihova izključitev iz vseh javnih zadev. Skrbi nas dejstvo, da religijske vsebine niso sestavni del vzgojno izobraževalnih programov, kar ima za posledico vedno večje nepoznavanje vere, verstev in kulture, ki je nastajala iz verske izkušnje. Posledično to pomeni, da verska vprašanja od vrtca do univerze ostajajo tabu tema. S tem se spodbujajo predsodki in nestrpnosti, ki se pogosto izražajo pod krinko umetniškega ustvarjanja, enostranskega medijskega prikazovanja, posploševanja napak, kaznivih dejanj ali grehov posameznikov na vse kristjane oz. predstavnike Katoliške Cerkve. Posebej je potrebno izpostaviti kristjanofobijo, ki je prišla do izraza na različnih napisih po stenah, posebej na cerkvenih stavbah. Tovrstni pojavi do sedaj niso doživeli nikakršne pravno formalne sodbe, ki bi dala jasno vedeti, kje so meje kratenja človekovega dostojanstva, spoštovanja in strpnosti na področju svetovnonazorskih prepričanj.

Komisija ugotavlja, da je slovenska država ena od redkih v Evropski uniji, ki ni uredila materialnega položaja Cerkva in verskih skupnosti. Neurejenost tega področja je vedno znova razlog za pristransko prikazovanje njihovega premoženja. Posebej v oči bode pristransko prikazovanje domnevnih prejemkov Katoliške Cerkve iz proračunskih virov, npr. za šolstvo. Pri tem se dosledno zamolči, da so otroci, ki se šolajo v osnovni in srednjih šolah Katoliške Cerkve za državo mnogo manjši strošek, kot če bi se šolali na državnih šolah, ob tem pa so objektivno merjeni rezultati na cerkvenih šolah v povprečju boljši od rezultatov na javnih šolah. Dokler gmotni položaj Cerkva in verskih skupnosti ne bo natančno in zakonsko opredeljen, tako dolgo bo to tema, ki jo bodo oblikovalci javnega mnenja izkoriščali predvsem v politične in ideološke namene. Ni težav, če je javnost kritična do finančnih in gospodarskih nepravilnosti, ki so se zgodile v verskih ustanovah, vendar je sedaj prišlo do sistematičnega spodbujanja sovraštva do kristjanov oz. kristjanofobije.

Cerkev na Slovenskem nudi duhovno oskrbo članom katoliške skupnosti, poleg tega pa izvaja tudi mnoge družbeno koristne dejavnosti, ki so namenjene vsem, ne le članom katoliške skupnosti. Ob tem izpostavljamo zgolj Slovensko karitas, ki skupaj z drugimi cerkvenimi dobrodelnimi in socialnimi ustanovami predstavlja pomemben družbeni korektiv za lajšanje socialnih stisk.

Komisija pričakuje, da bo slovenska družba na različnih ravneh dosegla temeljno soglasje o religioznosti kot pozitivnem družbenem dejstvu, ki mnogim državljanom pomaga osmišljati življenje in s tem krepi njihovo etično držo. Pričakujemo, da bo religioznost postala predmet vsesplošnega, dostojnega in za demokratično kulturo pomembnega soustvarjalca družbenega dialoga, ki mora postati tam, kjer je to potrebno, tudi predmet zakonskih pravičnih rešitev. Pričakujemo, da se bodo politično pomembne osebnosti ogradile od vseh tistih družbenih pojavov, ki brez tehtnih razlogov napadajo kristjane in Katoliško Cerkev. Pričakujemo, da bo sodna veja oblasti kazenske primere, ki zadevajo cerkvene osebe ali tudi pravne osebe, povezane s Cerkvijo, obravnavala nepristransko in v skladu s pravnimi standardi, ki morajo veljati za vse ljudi enako. Pričakujemo, da se bodo odpravile tiste pravne anomalije, ki so v zadnjem času povzročile nove družbene delitve in krivice. Pričakujemo, da bodo vsakokratne slovenske izvršilne oblasti, krščanske civilne organizacije in skupine ter Cerkev kot institucijo, obravnavale v duhu lizbonske ustave ter stalnega, odprtega in iskrenega dialoga.

Komisija podpira in soglaša z analizo stanja, ki jo predstavlja deklaracija Civilne družbe za pravično Slovenijo, hkrati pa podpira prizadevanja, ki lahko izboljšajo vse slabše družbeno stanje. Zaskrbljeni za domovino Slovenijo in za slovensko državo naj še enkrat poudarjamo, da je svoboda veroizpovedi lakmusov papir za družbo in kaže na njen odnos do človekovega dostojanstva. Moderne sekularne družbe in države s tem nimajo takšnih težav. Obstoječe stanje lahko spremenimo s skupno voljo in prepričanjem, da vernost mnogim državljanom pomeni bistveni del njihovega življenja, ki ga je potrebno spoštovati in ceniti. S tem lahko bistveno prispevamo k bolj pravični in tudi bolj sproščeni ter poenoteni Sloveniji v vseh tistih vprašanjih, ki so nepogrešljiva za skupno blaginjo vseh, ne glede na svetovnonazorska in verska prepričanja. Cerkve in verske skupnosti so v preteklosti in sedanjosti prispevale svoj pomemben delež k humanizaciji in socializaciji družbe. Svojemu poslanstvu morajo ostati zveste in v danih družbenih razmerah zahtevati, da se njihov prostor delovanja jasno opredeli in spoštuje. Samo tako lahko govorimo o pravični družbi za vse.

Komisija Pravičnost in mir
Zanjo: dr. Ivan J. Štuhec