Na nedeljo dobrega pastirja, sklepni dan molitve za duhovne poklice, 22. aprila, so se v Celju, Marijini cerkvi, zbrali romarji od blizu in daleč, da bi se spomnili svetniških kandidatov celjske škofije, še posebej duhovnika Izidorja Završnika ob 75. obletnici mučeniške smrti.
Potem ko je bil dvakrat zaprt in mučen v nekdanjem celjskem zaporu Stari pisker, je namreč v zaporu v Mariboru star komaj šestindvajset let 10. marca 1943 prostovoljno stopil v vrsto talcev in dal življenje namesto mladega fanta Franca Žvana iz Hoč. To je naš slovenski »Maksimilijan Kolbe«. Poljaki so se svojemu rojaku primerno oddolžili, sv. papež Janez Pavel II. ga je leta 1982 razglasil za svetnika. Slovence to še čaka. Zelo so hvaležni postulatorju p. dr. Metodu Benediku, ki spodbuja in usmerja postopek, pa kanclerju Jožetu Kužniku s sodelavci za razpoložljivo gradivo, četrto knjigo »Krvave zvezde Starega piskra« in dr. Karlu Gržanu za knjigo z naslovom »Zmagovita ljubezen«.
Kot je poudaril škof dr. Stanislav Lipovšek v pridigi pri slovesni maši, »je prav, da smo na to pozorni, da bi napravili še važnejši korak, ki je naša molitev za njihovo beatifikacijo, in tudi istočasno zoreli za veliko nalogo, ki se ji pravi sprava in odpuščanje, ki naj celi še vedno skeleče rane naše pretekle in polpretekle zgodovine.« Tudi tokratno srečanje, molitev in daritev naj po škofovih besedah pomaga, »da bomo vsi predstavniki Cerkve in tudi države složno in potrpežljivo iskali pota in načine, da se bomo približali osnovnim zahtevam kulture in civilizacije in vsem žrtvam omogočili, da imajo svoje ime in svoj grob.« Pa ne samo to. Iz te zemlje, prepojene z mučeniško krvjo, te ljubezni in darovanega življenja, trpljenja in smrti klije novo življenje za posvečenje, srečo in blagor našega naroda in Cerkve v naši domovini. Svetniki, mučenci in še posebej duhovniki-mučenci imajo tu nenadomestljivo vlogo.
Zato so se hvaležno spomnili in v molitev zajeli še številne druge žrtve komunističnega, nacističnega in ustaškega nasilja pa tudi nje, ki niso umrli mučeniške smrti, a so se odlikovali v herojskih krepostih iz nekdanje mariborske škofije, ki je zdaj razdeljena na mariborsko nadškofijo, celjsko in soboško škofijo. Pričevalce in svetilnike živega krščanstva v naši domovini ter obenem priprošnjike v »nebeškem Jeruzalemu«.
Molitveno uro so doživeto oblikovali mladi iz župnije Gomilsko, od koder je bil doma Izidor Završnik, vokalno instrumentalna skupina, sestavljena iz članov glasbenih skupin Sije iz Gomilskega in Dominik iz Žalca, mašo z velikonočnim petjem stolni opatijski pevski zbor z instrumentalisti, s škofom Lipovškom je somaševalo okoli trideset duhovnikov, med številnimi navzoči pa so bili tudi svojci nekaterih svetniških kandidatov, delegacija Slovencev iz Zagreba in člani molitvene zveze za nove duhovne poklice. Slavje je zaznamovala tudi nova naslikana podoba Završnika, delo duhovnika Damjana Kejžarja, in priložnostna zgibanka z zbranimi imeni in osnovnimi podatki svetniških kandidatov v mariborski metropoliji in še posebej celjski škofiji.
