I. DEL
Z ROKO SE DOTAKNIMO BOŽJEGA USMILJENJA
4. NEDELJA MED LETOM - C, 31. JANUARJA 2016
Bratje in sestre! V svetem letu usmiljenja vas škofje s papežem Frančiškom želimo za postni čas spodbuditi k obhajanju zakramenta sprave, ki posedanja Jezusov usmiljeni odnos do grešnikov: »Znova prepričljivo postavimo v središče zakrament sprave, ker nam omogoča, da se z roko dotaknemo usmiljenja.« (Obličje usmiljenja /OU/, 17) Usmiljeni Oče nam ostaja zvest tudi, ko smo izgubljeni v grehu. Njegov Sin, Dobri pastir, nas išče, da bi nas na ramah odnesel k Očetu, kot sporoča logotip svetega leta. Danes bomo razmišljali o pripravi, ki pripelje do dobre spovedi; naslednjič pa o kesanju in spreobrnjenju.
Temelj priprave je izkušnja Kristusa, ki je obličje Očetovega usmiljenja
Razmišljanje o lastni grešnosti naj se začne z zavestjo o usmiljenem Očetu. V Kristusu, ki je obličje Očetovega usmiljenja (OU, 1), doživimo Boga kot dobrega pastirja; kot očeta, ki z notranjim veseljem sprejme nazaj mlajšega sina, a hkrati z občutljivo skrbjo pogovarja starejšega sina, da bi mu pomagal k spreobrnjenju v odnosu do brata (Lk 15). Odrešujoče lahko razmišljamo o grehu le z izkušnjo Boga, ki si želi odpustiti naš greh, ne pa kaznovati.
Zlost greha
V pripravi na spoved je prav, da ozavestimo zlost greha. Evangeljski odlomek današnje svetopisemske nedelje opiše grešno zavrnitev: »Ko so to slišali, je vse v shodnici zgrabila jeza. Vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba /.../, da bi ga pahnili v prepad« (Lk 4,28-29). Grešno je, ko v misli, besedi ali dejanju zavrnemo Boga, se ga želimo »znebiti«. Tok zla se prične že z uporom angelov; v zgodovini človeštva pa s prvo človekovo zavrnitvijo, kakor poroča pripoved o Adamu in Evi. S tem se pojavi zlo greha kot nekakšen »notranji tok«, ki se kaže kot rastoča »reka« z zgodbami o Kajnu in Abelu vse do vesoljnega potopa in naprej. Najhujši »vrtinec« se pokaže v smrti Jezusa, učlovečenega Boga.
»Skrivnost zla« (mysterium iniquitatis) se nadaljuje tudi v nas, kakor slikovito predstavi pripoved o Davidovem grehu (2 Sam 11). Pokaže, kako se greh širi v globino (v človeku) in širino (na druge), če mu takoj ne rečemo »ne«. David ni tam, kjer bi moral biti (s svojimi vojaki na vojni) in zlost greha prične svoj orkanski pohod: v lenobnosti se mu ob pogledu sproži poželenje po tuji ženi; po spočetju želi »skriti« svoj greh in svojega otroka podtakniti drugemu; ker mu ne uspe, pošlje Batšebinega moža v naklepno smrt. Sam vedno bolj greši, mnoge druge pa pritegne v greh. Ko pa greh prizna Bogu, Bog na njem naprej uresničuje odrešenjsko zgodovino.
Izpraševanje vesti
Pomemben del priprave na spoved je izpraševanje vesti, ki naj ne bo le iskanje slabih misli, besed in dejanj. So le »pipe«, skozi katere človek pretoči iz svoje notranjosti dobro ali slabo. Besede pohvale so npr. priložnost za resničen izraz priznanja drugega; lahko pa zavajajo, ko želi z njimi nekdo pridobiti naklonjenost zaradi sebičnih teženj. Prav tako je lahko izraz nežnosti pristen izraz ljubezni ali pa iskanje zgolj lastnega užitka.
Zato pri izpraševanju vesti ni dovolj priti do misli, besed in dejanj, ampak preko njih do korenine zla v notranjosti. Isto zlo privre iz nas ob malih kot velikih grehih le v večji ali manjši meri. To »globino« pri spovedi izpostavimo Kristusu, da s svojim odrešujočim in zdravilnim usmiljenjem vstopi v grešno rano.
Sestavine greha
V poglobljeni pripravi se zavemo, da se greh v nobenem primeru ne izplača. V sebi namreč nosi poleg krivde tudi posledice (ali kazni). To je večna kazen pogubljenja, kadar greh prekine odnos z Bogom. Ob časnih posledicah greha pa je odnos le prizadet. Krivdo in večno posledico odpusti le Bog. Časne posledice ostanejo in se z njimi borimo sami ob pomoči občestva Cerkve. Te posledice se ugnezdijo v človekovo telesno, psihično in odnosno strukturo. Npr. zasvojenec z mamili tudi po spovedi odhaja iz spovednice še naprej zasvojen in se bo moral s tem še zelo boriti. Podobno je s posledicami greha v čustvih. Po izpovedi sovraštva se spokorjenemu grešniku nikakor ne vrnejo v trenutku pozitivna čustva do človeka, ki ga mrzi več let. V pomoč mu je zdravilna pokora, ki jo dobi pri spovedi, in tudi odpustki, do katerih imamo v svetem letu olajšan dostop. S spovednikom se je primerno pogovoriti glede učinkovite pokore.
Dobra priprava na zakrament sprave torej ni v čim daljšem seznamu slabih misli, besed in dejanj, čeprav mimo njih ne moremo, ampak v ugotavljanju najglobljih vzrokov. Te je treba poimenovati in nastaviti »sekiro« Božje usmiljene ljubezni prav na te korenine zla v sebi, da se tako z »roko dotaknemo usmiljenja«.
Naj do prihodnje nedelje Božji blagoslov v obilju prebiva nad vami!
Vaši škofje
