Bratje in sestre! Sveti oče Frančišek nam za tekoče sveto leto v buli »Obličje usmiljenja« nakazuje različne poti za izkazovanje in preje­manje usmiljenja. Med temi je tudi zakrament sprave, o katerem piše: »Pastirji naj zlasti v milo­stnem postnem času skrbno vabijo vernike, naj se približajo 'prestolu milosti, da bodo dosegli usmiljenje in našli milost'« (Heb 4,16). Po zgle­du svetega očeta vam, dragi verniki, v pripravi na postni čas tudi vaši škofje kličemo: »Postavi­mo spoved znova v središče!«

Nujnost spreobrnjenja

Spoved nam je tudi v našem času zelo potreb­na: krst nam sicer izbriše izvirni greh in vse pred krstom storjene grehe, toda tudi zaklad krstnih milosti nosimo v »glinastih posodah« (2 Kor 4,7) in človeško »srce je zvijačno bolj ko vse, kdo ga more doumeti« (Jer 17,9). Zato je naših krivd vedno več kot las na naši glavi, kakor pravi psalmist (Ps 40,13), in težijo nas naši skriti grehi (Ps 19,13), ki se jih niti ne zavedamo. Zato je po­polnoma zanesljiva tudi beseda apostola Janeza: »Če rečemo, da nimamo greha, sami sebe vara­mo in v nas ni resnice« (1 Jn 1,8).

Zato sveti oče svojo spodbudo nadaljuje z mi­slijo o spreobrnjenju: »O, da bi beseda odpušča­nja dosegla vse! Naj klic k izkušanju usmiljenja nikogar ne pusti brezbrižnega! Moje povabilo k spreobrnjenju se obrača še vztrajneje k tistim, ki so zaradi svojega načina življenja daleč od Božje milosti« (OU, 19). Spreobrniti se pomeni pre­misliti se, kakor so se premislili Ninivljani (Jon 3,5) in kakor se je premisli sin, ki ni hotel iti v vinograd (Mt 21,28), in kakor se je premislil iz­gubljeni sin, ki je zapravil polovico očetovega imetja (Lk 15,17-19).

Nujnost osebne spovedi

Pogosto se sliši ugovor: »Zakaj ravno spoved? Pustite me na miru, jaz bom s svojim Bogom vse uredil sam!« Toda ravno v tem se naša vera, dragi bratje in sestre, razlikuje od vseh drugih verstev. Bistvena značilnost in resnica naše vere je namreč tudi to, da je vsa utemeljena na po­sredništvu. Najprej na velikem Sredniku med Bogom in človeštvom, to je na Jezusu Kristusu, kakor piše apostol Pavel: »Zakaj en Bog je; eden tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kri­stus Jezus, ki je dal sam sebe v odkupnino za vse, v pričevanje ob svojem času« (1 Tim 2,5-6; Heb 8,6; 9,15).

Potem je utemeljena tudi na srednišvu Kri­stusovega naslednika apostola Petra, ki mu je Gospod izročil ključe: »Dal ti bom ključe ne­beškega kraljestva; in karkoli boš zavezal na ze­mlji, bo zavezano tudi v nebesih; in karkoli boš razvezal na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih« (Mt 16,19). In končno je utemeljena na sredni- štvu apostolov in njihovih naslednikov: »Prej­mite Svetega Duha: katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni, katerim jih zadržite, so jim za­držani!« (Jn 20,22-23). Velika značilnost našega Boga je torej tudi v tem, da je rad med ljudmi (3 Mz 26,11-12) in da svoje delo opravlja in svoje načrte uresničuje po ljudeh.

Nujnost sprave z bližnjim

Drugi razlog za osebno spoved in izpoved pa je v tem, da smo vsi povezani v skrivnostno Kristusovo telo in z vsakim grehom škodimo ne samo sebi, temveč tudi drugim in vsemu tele­su, kakor piše apostol Pavel: »In če en ud trpi, trpijo z njim vsi udje, in če je en ud v časti, se z njim veselijo vsi udje« (Rim 12,26). »Mar ne ve­ste, da malo kvasa prekvasi vse testo? Postrgajte stari kvas, da boste novo testo, ker ste nekvašeni. Kristus, naše velikonočno jagnje, je bil namreč žrtvovan!« (1 Kor 5,6-7). Kako sprava s Cerkvi­jo ni ločljiva od sprave z Bogom, spoznavamo tudi iz Kristusovega naročila: »Pojdi in se naj­prej spravi s svojim bratom!« (Mt 5,24).

Bog, bodi milostljiv meni grešniku!

Tretji razlog za osebno spoved in izpoved pa je ta, da se na ta način laže prisilimo in zagoto­vo priznamo sami sebi, da smo grešniki. Kdor ni drugemu pripravljen priznati, da je grešnik, tudi sam sebi ne priznava, da je grešnik. Zato nam tudi apostol Jakob naroča: »Drug drugemu priznavajte svoje grehe in molite drug za druge­ga, da ozdravite. Veliko premore goreča molitev pravičnega!« (Jak 5,16).

Dragi bratje in sestre! Sveto leto usmiljenja nam še posebej kliče v spomin besede aposto­la Pavla: »Glejte, zdaj je čas milosti, glejte, zdaj je dan rešitve!« (2 Kor 6,2). Če torej v tem letu zaslišite Gospodov glas, ne zakrknite svojih src, temveč se potrudite, da pridete do notranjega miru, ki ga omenja tudi sveti oče v svojem va­bilu (OU, 17).

Dragi bratje in sestre! Želimo vam obilnih milosti svetega leta usmiljenja in kličemo na vas Gospodov blagoslov.

Vaši škofje