Apostol Pavel je nagovoril svojega ljubljenega in zvestega učenca Timoteja, ki ga je sam postavil in posvetil za škofa, z očetovsko pozornostjo (1 Tim 6,2c -12). Timotej je bil mlad škof, ob tem pa še nekoliko bolehen na želodcu. V njegovi cerkveni skupnosti je bilo tudi kar nekaj prepirov, ki so jih vnašali tisti, ki so bili tudi Pavlu nasprotni.

Vse sorte nevoščljivosti, neresnice, osebni interesi nekaterih so v cerkveno skupnost vnašali delitve. Prvi je bil na udaru seveda škof Timotej, zato mu Pavel daje napotke, kako naj ravna. Čisto preprosto naj bo zadovoljen s tem, kar je in kar ima. Pavel mu predlaga življenje od 'danes na jutri', kar pomeni, da naj si ne dela zalog v živežu in drugih materialnih rečeh, ampak živi veselo in hvaležno. Lakomnosti naj se ogiblje, saj to ljudi pogreza v pogubo in pokončanje. Pavel Timoteja naslavlja z lepim imenom: Božji človek. Timotej je torej od Boga izbrani, posvečeni in ljubljeni. Pavel je v Timoteju videl preprosto, čisto in iskreno dušo. Takšne duše pa so zelo izpostavljene in nezavarovane, saj so lahko hitro lahek plen za vse sorte zlorab. Takšne duše, kot je bil Timotej, zelo potrebujejo dobrega svetovalca, vodnika in pomočnika. In Timotej je vedel, da mu Pavel kot duhovni oče lahko veliko pomaga. Pavel je resnično Timotejevo dušo nosil v svojem srcu.  Timoteja je v svojem srcu nosil kot mati, ki ljubeče skrbi za otroka, mu pomaga napraviti prve korake, ga spodbuja, tolaži, opominja, pri tem pa mu ves čas zagotavlja varnost. 

Takšna čudovita izkušnja med apostolom in njegovim učencem, ki je bil škof, daje Cerkvi zelo pomenljiv signal: ljubezen je skrbna, ne pozablja, poučuje in priznava vrednost ljubljenim. Pavel Timoteja ni pozabil ali zapustil v njegovih stiskah, ampak mu je prihitel na pomoč tudi v svojih dveh pismih. 

Najhuje, kar se lahko človeku zgodi je, da je pozabljen. Če sem pozabljen, sem praktično mrtev. Grozno je, če sem pozabljen, pa še vseeno živim – pomeni, da me nihče ne pokliče, me ne obišče, nihče se zame ne zanima, nikomur nič ne pomenim, jaz pa vseeno živim. Naša doba je v veliki meri doba pozabe. Ne gre samo za demenco, ki pomeni bolezen pozabljanja, ampak veliko bolj za demenco človečnosti, ki pozablja na to, da smo ljudje še vendarle ljudje in ne neke pojavnosti z glavo, rokami in nogami. In če smo še ljudje, potem smo vredni svojega poštenja ali dostojanstva. 

Vsako človeško bitje ima svoj nadnaravni izvor. Kakorkoli smo bili spočeti ali kjer koli rojeni, je na začetku našega bivanja vedno Bog. On je hotel, da živimo, vsakemu je dal poslanstvo, vse nas kliče k svoji ljubezni, nas vabi, naj mu bomo podobni in ga poskušamo posnemati v rečeh, ki jih zmore spoznati naša človeška narava. Evangelij na mnogih mestih govori tudi o Božji skrbnosti za nas. Zgovorno je Jezusovo sporočilo, kako ima Bog preštete vse lase na naši glavi; če on skrbi za vrabce na polju, bo toliko bolj skrbel za nas; in celo lilije na polju so odete v čudovitost oblik in barvnih kombinacij – veliko bolj kot Salamon v svojem kraljevskem sijaju. Bogu ni nič odtujeno ali pa izgubljeno. On vse ohranja zase, ker ne pozablja na nikogar.  

Bog nas je v Jezusu poklical v Cerkev, da bi tukaj našli svoje pravo mesto za uresničevanje svoje 'njemu podobnosti'. Zato smo bili zaznamovani s krstom in se krepimo z Božjo besedo, evharistijo in drugimi zakramenti. V Cerkvi nas Sveti Duh nenehno mazili s posvečevanjem Bogu in obdaruje s čudovitimi darovi, ki so potrebni, da lahko opravljamo mnogotera poslanstva, ki so nam in drugim v pomoč, da lahko skupaj hodimo na poti za Jezusom. To pa je že tista čudovitost, o kateri govori sedanja sinoda, ki nas vabi k molitvi, kulturi dialoga, razločevanju v Svetem Duhu, odločanju za življenje v Jezusu. Papež Frančišek hoče s sinodo preprečiti tudi veliko nevarnost, ki nam grozi, da bi pozabili drug na drugega. 

Že nekaj časa bijemo težke boje proti vse bolj grozeči evtanaziji. Grozno, s kakšno lahkotnostjo in ležernostjo nekateri obravnavajo vrednost, oziroma še bolj 'nevrednost' človeškega življenja. Še nutrije iz ljubljanskega barja imajo večjo pozornost sedanje vlade in medijev, kot pa življenje nekega nerojenega otroka ali pa življenje pozabljene in bolehne starke. Usoda našega življenja se je kar naenkrat znašla ne več v rokah človečnosti, ampak brezčutne 'mašenirije', ki to tako občutljivo področje zlorablja za svoje 'pozicioniranje' na oblasti. 

Velikokrat govorimo o svetosti življenja, toda to več ne zaleže, ker javni zavesti svetost ne pomeni nič. Zelo boleče je tudi, da veliko krščenih, tudi takih ki so vsako nedeljo v cerkvi, evtanazijo podpira. Lahko je biti v teh rečeh populističen, ko gre za druge; ko pa pridem jaz na vrsto, potem pa se takšen triumf sprevrže v tragično pesem žalostinko – tudi zame. Ko življenje ni zavarovano, potem je takoj obsojeno na smrt. Vendar pa mnogi nočemo biti obsojenci na smrt, tudi če nam s tem grozi vladajoča politika.  

Karitas je že dolgo mnogim zavetišče v njihovih stiskah, in tudi v primeru evtanazije postaja veliko pribežališče za čisto, golo preživetje vseh, ki bi radi živeli. Bog posluša naše vpitje, ki iščemo pravico do življenja. On pozna naše stiske. Čeprav nas država ne posluša, ker pač nismo v njenem interesu, nas Bog pa vseeno sliši. On ne čaka, kako se bo končala sedanja slovenska tragika o življenju. On ima že načrte za naprej. Vedno jih je imel in vedno jih bo imel. Bog vedno pripravlja dogodke, ki pomenijo upanje za vse. Bog preseneča tam, kjer si ne mislimo, da bo posegel. Ostati moramo mirni. Delajmo, kot da je vse odvisno od nas, in verujmo, da vse ureja in vodi Bog. Brez njega se nič ne zgodi, kar se ima za zgoditi. 

Bog ima v načrtu, da svet mora biti odrešen in zato ga je odrešil po svojem Sinu Jezusu Kristusu. V njem je naše življenje že zaznamovano z večnostjo, in tega ne more spremeniti noben zakon o evtanaziji. Čeprav se sami sebi zdimo, da smo v sedanjem boju za življenje zelo krhki in nemočni, pa nas evangelist Luka brž okorajži. Sporoči nam,  da so bile Jezusove sodelavke pri učenju in oznanjevanju Božjega kraljestva  tudi Marija Magdalena, Joana, Suzana (prim. Lk 8,1-3). Ženske takrat itak niso imele nobenega glasu v družbi. Imele pa so ga pri širjenju Božjega kraljestva. Najbrž niso kaj dosti govorile, ker je to delal Jezus. Bile pa so zraven, bile so priče. Jezus je pri svojem oznanjevanju potreboval navzočnost žensk. Temu je dal poseben pomen. Hotel je, da njegova beseda dobi odmev v ženskem srcu, kjer se najprej spočenja odločitev za življenje. In ko se ženska odloči za življenje, ga hvaležno sprejme, da ga lahko daruje tudi drugim. Božje kraljestvo je od Jezusovega vstajenja kraj, kjer kipi življenje v vsem izobilju. Marija Magdalena je bila prva priča Jezusovega vstajenja, ker je dobro vedela, kaj to pomeni, če si v okovih hudobnih duhov. Od tega je silno trpela, vendar pa jo je Jezus osvobodil in ozdravil, ker ga je močno ljubila.  Marija Magdalen, Joana in Suzana nam pomenijo simbol vztrajne ljubezni do Jezusa, ki jim je podaril novo življenje. Kdor ljubi Jezusa, ljubi življenje.

Mati Marija, ki je začetek zemeljskega življenja Božjega Sina, kot zvezda upanja močno sveti na nebu tudi naše dobe, zato naj nam pomaga, da bomo vedno in povsod negovalci, ohranjevalci in branilci življenja.