Novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference, msgr. dr. Andrej Saje, je v petek, 14. decembra 2023, vodil somaševanje v krški stolnici. Slovesno sveto mašo je daroval ob 103. obletnici smrti Božjega služabnika škofa Antona Mahniča. Poročilo o dogodku je dosegljivo na spletni strani Škofije Krk, govor škofa Sajeta pa objavljamo v celoti.
Na god sv. Janeza od Križa (1542–1591) v krški stolnici obhajamo 103. obletnico smrti Božjega služabnika krškega škofa Antona Mahniča (1850–1920). Ob tej priložnosti pozdravljam domačega škofa msgr. Ivico Petanjaka in se mu zahvaljujem za povabilo na vodenje današnje slovesnosti. Lepo pozdravljam vse duhovnike, redovnike, redovnice, visoke goste in vas dragi bratje in sestre, ki smo se zbrali ob današnji slovesnosti.
Škof Mahnič si je za svoje pastirsko geslo izbral besede: »In cruce salus«! Naše zveličanje je v veri v Gospoda, ki je sprejel križ za zveličanje sveta. Tudi naša pot vere je nujno prepletena z velikim petkom, brez katerega ni velikonočnega jutra.
Mahničevo škofovsko geslo simbolizira njegovo prehojeno pot. Rojen je bil na praznik povišanja Svetega Križa, življenjsko pot pa je dokončal na god sv. Janeza od Križa. Veroval je v križanega in poveličanega Jezusa in ga kot apostol Pavel videl kot ključ za razumevanje krščanstva. Njegovo življenje je bilo zaznamovano s preizkušnjami in trpljenjem, tako na Goriškem, kakor tudi v času službe krajevnega škofa na Krku, kjer je pastirsko službo vršil med leti 1897 in 1920. Kot duhovnik, profesor, vzgojitelj in škof je bil načelen in vztrajen. Odlikoval se je po gorečnosti za evangelij in njegovem oznanjevanju v domačem jeziku. Sprejel je njemu do tedaj malo poznano narodno kulturo, jezik in lokalno tradicijo s staro cerkveno slovanščino v bogoslužju. To pri njegovih sodobnikih ni bilo vedno dobro sprejeto. Njegovo odprto in ljubeče srce je osvojilo mlade.
Škof Mahniča je predano in goreče oznanjal Božjo kraljestvo, kar je v vernikih pustilo duhovna izkustva svetniškega sija. Krška škofija je zato leta 2013 začela postopek za njegovo razglasitev za blaženega. Danes se želimo Gospodu zahvaliti za njegov lik dobrega pastirja in svetosti ter predanosti evangeliju. Želimo okrepiti molitve za dokončanje njegovega postopka za blaženega. Spominjamo se ga z evharističnim slavjem, iz katerega je svetniški škof krepil vero in krščansko upanje. Njegov zgled vere je povabilo in spodbuda tudi za nas, da ozavestimo osebno vero in jo okrepimo.
Ob Božjem služabniku Mahniču se učimo skrivnosti, kako naj se soočimo s križem, kako naj ga nosimo, da nas ne pritisne k tlom in ne uniči. Ta križ je za nekoga nesprejetost, neuspeh, bolezen ali drugo trpljenje oz. zlo. Križ, ki nam je naložen, je treba nositi, ne na plečih, temveč s srcem, ki utripa z Jezusovim srcem.
Sv. Janez od Križa v današnjem bogoslužnem branju poudarja, da se do Gospoda ne da priti, če ne gremo prej skozi preizkušnjo notranjega in zunanjega trpljenja ... Kdor hoče imeti dostop do bogastva Kristusove modrosti, mora skozi ozka vrata, ki se imenujejo križ. Malo jih je, ki želijo vstopiti. Dosti je takih, ki si želijo brez križa tistih radosti, do katerih pride človek samo po križu.
Tudi apostol Pavel v današnjem berilu izpostavi, da je prišel oznanjat to, kar je izkusil na svojem telesu, Jezusa Kristusa, križanega (1 Kor 2,1–10). Čeprav je bil Pavel sprva Jezusov preganjalec in je bil do kristjanov nasilen, je od trenutka spreobrnjenja na poti v Damask prestopil na stran križanega Kristusa. On je postal njegov razlog za življenje in povod za njegovo oznanjevanje. Ob srečanju z Jezusom mu je postal jasen osrednji pomen križa. Razumel je, da je Jezus umrl in vstal za vse in tudi zanj osebno. To je univerzalni pomen Gospodovega trpljenja na križu in vstajenja. Na križu se je pokazala Božja brezplačna in usmiljena ljubezen.
To ljubezen je Pavel najprej izkusil na sebi (prim. Gal 2,20). Iz grešnika je postal vernik, iz preganjalca apostol. Dan za dnem je v svojem novem življenju doživljal, da je odrešenje dar in milost. Vse izhaja iz Kristusove smrti in ne iz njegovih osebnih zaslug ali izrednih darov. Sprejem milosti je tako zanj postal edini način razumevanja križa. Je merilo ne le njegovega novega načina bivanja, ampak tudi odgovor sogovornikom. Med njimi so bili najprej Judje, ki so menili, da se bodo rešili po delih, nato Grki, ki so se v svoji modrosti zoperstavili križu. (papež Benedikt XVI. (2005–2013), kateheza med splošno avdienco, 29. 10. 2008)
Ob soočenju s Cerkvijo, v kateri so bili prisotni nemiri in so občestvo ogrožale notranje delitve, ki so spodkopavale enotnost Kristusovega telesa, se Pavel ne predstavlja z vzvišenostjo besed ali modrosti, ampak z oznanjevanjem Kristusa, križanega Kristusa. Njegova moč ni v prepričljivem jeziku, ampak, paradoksalno, v šibkosti in strahu tistih, ki se zanašajo le na Božjo moč.
Sveti Pavel se je odpovedal svojemu življenju in se popolnoma predal službi sprave, službi križa, ki je odrešenje za vse nas. Te drže in notranje naravnanosti se postopno učimo tudi mi. Moč lahko najdemo v ljubezni, modrost pa v odpovedi sebi, da bi lahko sprejeli Božjo moč in iz nje živeli. Povabljeni smo k oblikovanju življenja na podlagi te resnične modrosti, ki jo je živel tudi Božji služabnik škof Mahnič: Ne živeti zase, ampak živeti v veri v tistega Boga, o katerem lahko trdimo: Ljubil me je in dal zame samega sebe.
Da bomo razumeli svoje življenje v tej novi perspektivi, je potrebna drža notranjega in zunanjega molka. Izkoristimo adventni čas, da se vadimo v njem. Tišina in mir sta sposobna razjasniti misli in jih očistiti. Ko se človek pomiri s seboj, svet vidi z drugačnimi očmi. Molk je ključ do samospoznanja in do zaznavanja Božjih vzgibov. Bog je prijatelj tišine. Veliko stvari se zgodi neslišno, zato jih največkrat ne zaznavamo. Drevesa, rože in trave rastejo neslišno. Za rojevanje, rast in zorenje je potreben mir. Iz opisov Jezusovega načina življenja vemo, da se je umikal v samoto in tišino. Prav tako se je v puščavo umaknil sveti Pavel. Enako velja za svetega Janeza od Križa in druge velike osebnosti krščanske duhovnosti. Vsi ti so se iz obdobja molka v običajni življenjski ritem vračali prenovljeni in duhovno bolj zreli. »Ko je vse tiho, se zgodi največ,« Sören Kierkegaard (1813–1855).
