Celjski škof msgr. dr. Maksimilijan Matjaž je v oddaji Sledi večnosti na Programu ARS strnil nekaj vtisov in vsebinskih poudarkov sklepnega dokumenta XVI. škofovske sinode v Rimu.
Celotnemu pogovoru z novinarko Jasmino Bauman lahko prisluhnete TUKAJ.
Škof je v pogovoru povedal:
Sklepni dokument namesto posinodalne apostolske spodbude
Ob zaključku sinode nas je papež Frančišek malo presenetil. Pričakovali smo namreč, kot je bila navada do sedaj, da je papež po zaključku sinode izdal t.i. apostolsko spodbudo, kjer je povzel glavna spoznanja dogajanj na sinodi in sam dodal kakšne poudarke. Zdaj pa se je prvič zgodilo, da je papež zaključni dokument takoj dal Božjemu ljudstvu v branje.
Po drugi strani pa je to razumljivo. Ta proces je bil namreč najdaljše sinodalno dogajanje, ki se je začelo že v letu 2021, zelo široko zastavljeno, z najširše postavljenimi vprašanji in ravnmi: od posameznikov, župnij pa potem postopoma do škofij ter nacionalne in celinske ravni. Tako smo se leta 2022 srečali po posameznih celinah, Evropejci smo imeli celinsko srečanje v Pragi.
Na vseh teh srečanjih je nastal nek prehodni dokument, ki je imel v osnovi rdečo nit – kako naj Cerkev postane bolj občestvena, bolj skupnost, bolj povezana, lahko bi rekli bolj družinska, in kako vključiti čim širši krog ljudi k aktivni udeležbi in poslanstvu Cerkve.
Zdaj se je končal ta triletni proces, ki ga je papež Frančišek zelo intenzivno spremljal in bil vanj vključen, tudi na večini naših zasedanjih v Rimu je bil osebno prisoten. To je odraz papeževe izhodiščne drže, da ne vemo vnaprej, kam nas bo to premišljevanje pripeljalo, ker zaupamo, da Cerkev vodi Sveti Duh, mi pa poskušamo te glasove ujeti, jih ubesediti in medsebojno podeliti. Vsi tudi zaupamo, da so ta spoznanja ne samo sad procesa našega zorenja, ampak tudi delovanja Božjega navdiha.
Sklepni dokument kot ogledalo in spodbuda
Izhodišče sinodalnega procesa je bilo spoznanje, da je Cerkev postala nekoliko okorna v svojem delovanju v svetu. Kot vemo, se sooča z veliko težavami tako znotraj sebe (škandali, upadanje in manjšanje skupnosti vernikov, pomanjkanje duhovnih poklicev,…), kot tudi s težavami in izzivi navzven, ob soočanju s kulturo individualizma, z družbenimi konflikti in vojnami.
Sinodalno dogajanje smo končali v času vojn in političnih turbulenc. Različnost našega kulturnega konteksta je vplivala na potrebo razmisleka, kako Cerkev na vse to odgovarja.
Eden izmed izzivov je bil tudi to, da je Cerkev še vedno zelo evropska ali severnoameriška ali zahodna. Na sinodi pa je bil izredno močan poudarek na skupnosti celotne vesoljne Cerkve. Prisotni delegati so bili z vseh delov sveta. Vidimo, da ima npr. Latinska Amerika drugačne izzive in težave, s katerimi se sooča. Nekaj let nazaj je bila prav Latinski Ameriki posvečena posebna sinoda o Amazoniji o okoljskih problemih. Tudi Azija ima svoje izzive in težave.
Zato je ta dokument postavil neke splošne odprte smernice ter zelo močno izpostavil pomen kulturnega okolja, v katerem Cerkev živi. Ta kontekst oz. kot ga je poimenoval delovni dokument Kraji, ima močno vlogo pri tem, na kakšen način oznanjati evangelij. Vsebinskih stvari se tak sestav delegatov ne more dotikati, to se od njega niti ne pričakuje. Močna naloga pa je, kako bomo spreminjali svoje pristope, jezik, način oznanjevanja. Pri tem dokument zastavlja nekatere smernice, izpostavlja pa tudi pomembnost formacije.
O formaciji v Cerkvi
Je osrednja naloga vsake skupnosti. Posodabljati in preverjati je potrebno svoj način izobraževanja oz. notranje formacije. V Cerkvi je za to sicer že ves čas močno poskrbljeno, imamo razvit tako sistem kadrov kot tudi način oznanjevanja in kateheze, kar tudi spada k formaciji. Izpostavil bi spodbude, da je v fromacijo potrebno vključiti najširši krog ljudi. Papež Frančišek, ki ima rad jezik podob, je rekel, da je treba v vzgojo duhovnikov še bolj vnesti Cerkev. S tem misli na širše Božje ljudstvo. Ta proces že nekaj časa teče, od sv. papeža Janeza Pavla II. naprej je strokovna usmeritev, da je formacija duhovnikov cerkvena, občestvena. Da so povezani z župnijami, s konkretnimi okolji, kjer ljudje živijo. V formacijo se vključujejo ne samo teološki strokovnjaki, ampak tudi antropološki, družbeni strokovnjaki ipd. To že poteka.
Kar pa sem sam omenil v svojem prispevku na sinodi, je to, kar smo začeli pri nas na novo razvijati v zadnjem času in sicer formacijo voditeljev v Cerkvi. Vprašanje voditeljstva se seveda vedno znova zastavlja v vsaki organizirani družbi in tudi to mora biti strokovno formirano. A ne samo vsebinsko teološko, ampak tudi s pomočjo drugih družboslovnih ved in veščin vodenja. Vsi ti vidiki so danes nujni. Sam teološki študij v preteklosti ni bil zasnovan tako, da bi formiral tudi voditelje. Zato se poudarek na vodenju zdaj poglablja.
Voditelj je v širši luči tisti, ki je sposoben vzpostavljati odnose, graditi odgovornost in poverjati odgovornost. V formacijo v naši škofiji, kjer v zadnjih letih sledimo sinodalni strategiji, smo zato vključili različne strokovnjake, da postopoma omogočamo celostno formacijo voditeljev, tako laikov kot tudi duhovnikov, ki že delujejo na župnijah.
K čemu dokument vabi škofe?
Škofje so povabljeni, da ta proces omogočajo. Cerkev je vzpostavljena hierarhično, njena dinamika je odvisna tudi od škofov. Škof postavlja sodelavce, prevzema odgovornost, je tisti, ki v moči apostolske službe najbolj lahko povzame, kam Duh vodi Cerkev. Ta dokument in naša razmišljanja so šla v smer vprašanja, kako lahko škofje živijo svojo službo voditelja – pastirja v sinodalnem kontekstu.
Poudarek je na ustanovah, ki jih že imamo in kjer poskušamo s sodelavci uvajati sinodalno mišljenje, ki je Duh občestvenosti in povezanosti.
V tem času se je razvila tudi metodologija sinodalnega pogovarjanja, ki močno vključuje poslušanje. To se lahko najprej sliši zelo banalno, a ni. Ker izhajamo iz predpostavke, da Cerkev vodi Sveti Duh, mi pa smo v službi odprtosti Njegovim navdihom, mu moramo dati realen prostor v naših procesih. Sveti Duh deluje na različne načine, tudi po vetru, nenavadnih dogodkih, z besedo ali z molkom.
Naši t.i. sinodalni pogovori v Duhu so sestavljeni tako, da je po uvodnih podelitvah tišina, v drugem krogu pa je vsak zavezan, da sliši, kar mu od drugega odmeva. Potrebna je konkretna spodbuda, da se učimo izstopati iz svojih zelo močnih prepričanj, misli in predsodkov ter se odpirati za druge. Cerkev je temeljno občestvo, ker izhajamo iz teološke osnove, ki je Trojica. Ker je Bog občestvo, tudi Cerkev ne more biti drugega kot občestvo.
Velika naloga voditeljev, tudi škofov je, da najprej sami sprejmemo in vstopamo v to novo dinamiko, potem pa tudi omogočamo, da se ta prostor dialoga, poslušanja in občestva širi na vse strani.
O vlogi žensk v Cerkvi
To vprašanje je bilo v prvem delu zasedanja lani bolj v ospredju kot letos v drugem delu, pa vendarle je ostalo zelo prisotno. Prišli smo do lepih zaključkov in izhodišč: V Cerkvi imamo občutek, da ženske prevladujejo v naših občestvih, po drugi strani pa govorimo, da jih v Cerkvi ni – s tem mislimo, da jih ni v vodstvenih strukturah. Zavedamo se, da zdaj ne želimo delati nove diskriminacije in skušnjave spolnih delitev, ker vendarle izhajamo iz temeljnega evangeljskega sporočila, ki pravi, da v Kristusu ni ne Juda ne Grka ne moškega ne ženske, ampak smo novi ljudje, bratje in sestre (prim. Gal 3,28 ). Pavel je celo uporabil izraz bratje (gr. adelfoi) za nove ljudi, ki v grščini pomeni moške in ženske, ki so bili enakopravno vključeni v skupnosti.
Potem pa se je v nekem obdobju to vprašanje zelo zaostrilo z vprašanjem, ali bo prišlo do podelitve povečevalnih služb ženskam. V naši katoliški tradiciji tega razvoja ni bilo. V prvi Cerkvi namreč ni bilo ženskega duhovništva. Zdaj moramo najprej reševati temeljno vprašanje, ki smo ga izpostavili na začetku sinode: Kako dati pravo mesto ženskam v Cerkvi. To pa ne pomeni, da je zdaj vse odvisno od podeljevanja posvečevalne službe ženskam, ampak imamo do tja še veliko področij, da bomo res lahko rekli, da ne ločujemo več po spolu, ampak da vsi verniki sodelujejo po svojih talentih in spodobnostih.
Ta dokument je zdaj zastavil, da je potrebno, da so ženske navzoče v vseh strukturah življenja Cerkve, od življenja v skupnosti, do področji razločevanja, razpravljanja, različnih svetov presojanja, odločanja in vodenja. Vodstvena služba v Cerkvi je široko zastavljena, je hierarhična, vendar mora pri samem služenju in procesu vodenja sodelovati celotno Božje ljudstvo. Dokument daje kar nekaj smernic, da bodo ženske enakopravno zastopane v vseh svetih formacije, vodenja in presojanja. Dejstvo je, da so zdaj v glavnem poslanstvu Cerkve, ki je oznanjevanje, pri katehezi že zelo navzoče ženske.
Dokument pa se ne slepi, da je potrebno omogočiti formacijo najširšemu krogu vernikov, kjer se bodo lahko rojevali in oblikovali voditelji, ne glede na spol.
Katerim področjem se bo v prihodnje posvečalo še več pozornosti?
Smo v procesu vključevanja in opolnomočenja naših sodelavcev. Verniki smo skupaj z družbo postali ljudje površinskih odnosov. Taki odnosi pa ne povezujejo trajno. Prva naša naloga je, da poglobimo temeljno poslanstvo misijona, oznanjevanja in izkušnjo osebne vere. Včasih smo z besedo “misijon” poimenovali misijone v daljnih tujih deželah, zdaj pa se že nekaj časa zavedamo, da je misijon potreben tudi v naših krajih.
Potrebna je evangelizacija naših temeljnih občestev, družin, nenazadnje tudi našega srca. Ko bo naše srce gorelo za Kristusa in živelo to novo življenje, potem se bo iz tega spreminjalo tudi vse drugo.
Druga pa je formacija oznanjevalnih struktur. Slovenija je zelo močno zaznamovana s katoliško kulturo, zato imamo zelo razširjen sistem župnij, običajev, obredov in znamenj, zdaj pa počasi zmanjkuje ljudi, da bi vse to vzdrževali, pa tudi ta naloga v sinodalni Cerkvi ni v ospredju. Morda pa se bodo razvile nove potrebe, nove povezave, nova občestva, ki bodo počasi spreminjala tudi kulturo naših medsebojnih odnosov.
Sinoda ni prinesla novih struktur, ampak se je osredotočila na prenovo že obstoječih
Vse od 2. vatikanskega koncila naprej imamo močan poudarek na občestvenosti. Cerkev je namreč telo, je Božje ljudstvo, ki ni piramidalno. V času individualizma se zdi, da je najbolj pomembno, da svojo vero živim intimno med štirimi stenami. Zato bo tukaj moral biti večji poudarek na tem, da vero živimo v naših odnosih in širši skupnosti.
Papež Frančišek zelo poudarja, da mora Cerkev iti na obrobje k ubogim. S tem prečiščujemo svojo vero in svoje poglede ter gradimo tisto, kar je ključno v evangeljskem oznanilu – ljubezen do Boga in do bližnjega. Ta vidik ljubezni bo moral biti kriterij tega, kaj je potrebno prenove.
Sinodalni slog je transparentnost
Celo poglavje dokumenta je namenjeno vprašanjem preglednosti, transparentnosti, evalvaciji. Tukaj smo zadeli v zelo težko področje in v našo rano. Različni škandali in prikrivanja najbolj škodijo kredibilnosti in oznanjevanju Cerkve. Tukaj je potreben pogumen in odločen korak k odprtosti in preglednosti. Tudi na sinodi se je z drugih celin slišalo, da imamo še posebne težave s tem cerkve ki smo v preteklosti živele v različnih totalitarnih sistemih. Tam je bil sistem tak, da je zahteval prikritost, da je skupnost, ki v družbi ni bila zaželena, sploh lahko preživela. Žal je ta sistem prikrivanja marsikje vzdržal tudi zelo dolgo potem, ko ni bilo več razlogov za prikrivanje.
Zato je transparentnost zdaj naš izziv tako na materialnem, kot tudi na duhovnem in voditeljskem področju. Potrebujemo vzpostavitev jasnih kriterijev strokovnega nadzora.
Iz sinodalnega procesa je papež izključil nekaj področji in jih predal v obravnavo posebnim strokovnim skupinam, ki bodo svoje delo nadaljevale vse do drugega leta. Eno izmed teh je tudi to, kako se vrši vodstvena služba v Cerkvi in kako bi se povečala transparentnost.
Kako pričevati v sedanjem svetu?
Najbolj pričujem na način, da svojo vero živim res pristno. Ne zaležejo več besede, niti ne neke močne strukture, neka tradicija, ampak pozitivno izkustvo, ki ga človek dobi prav ob srečanju s človekom, ki vero živi. Vsi smo pred izzivom živeti odrešeno življenje, ki smo ga prejeli pri krstu kot sad zakramenta. Ker verjamemo, da je to rešitev in svoboda za vsakega človeka, je potrebno biti samo transparenten v tem življenju, in s tem izpolnjujemo naše glavno poslanstvo.
