Razcvet – žar krščanstva v Aziji

Škof Jamnik se je zadnji teden v juliju (od 23. do 30. julija) udeležil azijske konference v Hong Kongu, na kateri so različni predavatelji, med katerimi je bil tudi Jamnik, spregovorili o pomenu medverskega dialoga v sodobnem globalnem svetu, ter pomenu religij pri utemeljitvi osnovnega »etičnega humusa«. Temeljna etična načela na različnih področjih družbenega in osebnega življenja so osnova, da nas našem planetu, ki postaja vse manjši, s tem pa raste tudi naša odgovornost zanj, lahko ohranjamo spoštovanje človekovega dostojanstva, njegove odgovorne svobode, svetost življenja, spoštovanje temeljnih človekovih pravic, ter drugih vrednot. Vloga različnih religij je tu ključnega pomena saj etičnemu ravnanju, želji po dobrem in lepem, ki je položeno v jedro biti vsakega človeka, daje globljo utemeljitev in moč, ki presega zgolj človeške omejenosti. Izjemno zanimivo je, da v azijskem svetu, kjer je dialog med različnimi religijami (krščanstvo, hinduizem, budizem, taoizem, konfucionizem, šantoizem, islam) nekaj naravnega in nujnega in se, hvala Bogu tudi vedno bolj razvija, krščanstvo še v posebej nekaterih deželah doživlja v zadnjem desetletju in več, pravi razcvet. Posebej je tu potrebno poudariti Vietnam, Južno Korejo, Kitajsko (še posebej Taiwan, Hong Kong, Sanghai) pa tudi v notranjosti Kitajske. V nekaterih deželah Azije kot so Filipini, Južna Indija, tudi Vietnam pa je krščanstvo dobilo že tako močne duhovne razsežnosti, da veliko duhovnikov, redovnikov in redovnic, že prihaja kot misijonarji v Evropo, ZDA in druge dežele. V tem kontekstu torej ni naključje, da bo papež sredi avgusta obiskal Južno Korejo. Posebej predavatelji katoliških univerz, prav tako pa tudi profesorji različnih drugih verstev, vidijo v tem obisku posebno priznanje Aziji za prihodnost sveta in Katoliške Cerkve.

V okviru različnih srečanj, obiska univerz, katoliških šol v Hong Kongu (seveda je potrebno vedeti, da je tu situacija zelo drugačna zaradi zgodovinski razlogov in posebnega statusa v okviru Kitajske) sem se srečal tudi z nadškofom in  kardinalom JOHN TONGOM. V daljšem pogovoru je kardinal Tong predstavil položaj katoliške cerkev v Hong Kongu. To, kar se mi je zdelo posebej zanimivo je predvsem dejstvo, da v pastoralni dejavnosti dajejo poudarek trem vidikom, ki se med seboj lepo dopolnjujejo: osnova je župnija, ki v različnih občestvih skrbi za temelje duhovnega življenja; posebnega pomena je karitativna dejavnost na različnih področjih in ne izključuje nobenega človeka, ne glede na njegovo vero; tretje pa je šolstvo (Katoliških šol je v Hong Kongu zares izjemno veliko) v celotni vertikali, od vrtcev, osnovnih, srednji šol do univerz, saj pogosto preko otrok oziroma dijakov, nagovarjajo njihove starše, prijatelje in ljudi drugih ver, v čemer pa je posebna oblika misijonarke vloge Cerkve.

Različni pogovori, srečanja, od učiteljev do preprostih ljudi po končanih mašah, so name naredila močan vtis, predvsem pa novo spoznanje, da se v Evropi in Aziji, lahko marsikaj naučimo drug od drugega. V Evropi morda predvsem tega, da se »nalezemo« vsaj malo tega azijskega žara, hvaležnosti za življenje in da »grozovita logika kapitala ne sme nikoli premagati logike biti«!  Končno bi se morali predvsem v Evropi ponovno vprašati: »Ali smo dovolj hvaležni za dar vere, za dar evangelija, da rastemo iz krščanskih korenih in živimo v občestvu Cerkve!!«

A.J.