Na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani je v ponedeljek, 9. januarja 2023, imel nastopno predavanje ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Anton Jamnik ob izvolitvi v naziv rednega profesorja za področje filozofije.
Novega rednega profesorja je pred začetkom predavanja pozdravil dekan Teološke fakultete UL dr. Janez Vodičar, ki se je malce v šali spraševal, ali je številno poslušalstvo, v katerem so sedeli profesorski kolegi, nekdanji in sedanji študentje, prijatelji in znanci iz akademskih, poslovnih, pastoralnih in še kakšnih krogov, pritegnila škofovska ali znanstvena avtoriteta današnjega predavatelja.
Dr. Jamnik je predstavil svoj pogled na ameriškega filozofa Johna Rawlsa in izvirnost njegove teorije pravičnosti kot poštenosti pri iskanju etičnih temeljev družbe s posebnim poudarkom na socialnem principu.
Kot je pojasnil, John Rawls (1921-2002) velja za enega največjih filozofov na področju moralne teorije in predstavnika zmernega liberalizma. Glavna ideja njegovega prelomnega dela Teorija pravičnosti, ki je izšlo leta 1971, je pravičnost kot poštenost oziroma oblikovanje takšne družbe, kjer bo zagotovljena socialna varnost vsakega posameznika, s posebnim poudarkom na skrbi za tistega, ki je v najslabšem položaju (socialni princip).
Pri oblikovanju svoje moralne teorije se je Rawls po besedah dr. Jamnika v veliki meri naslonil na Kanta, na tradicijo družbene pogodbe in nasproti utilitaristični morali (teleološki) postavil deontološko. Predavatelj je posebej opozoril na dejstvo, da je Rawls v svojo teorijo vključil celo vrsto vrednot, ki so značilne za judovsko-krščansko tradicijo: npr. poštenost pri izbiri načel pravične družbe, dostojanstvo vsake osebe, izhodiščni položaj, ki pomeni neko idealno stanje (Edenski vrt), socialni princip (ubogi Lazar), poudarek na skupnem soglasju (babilon ali binkošti).
Zaradi teh prvin je ameriški filozof tudi med teologi spodbudil živahno pritrdilno in kritično razpravo. Odsotnost metafizike oziroma dejstvo, da so te vrednote v Rawlsovi liberalistični teoriji prisotne v čisto sekularizirani obliki, namreč kaže na določeno dvoumnost ali celo protislovnost: po eni strani pomeni določeno iskanje znotraj liberalizma samega (ki se je prestrašil samega sebe), po drugi strani pa liberalizem s svojo metodo in izhodišči, iz katerih izhaja, zanika možnost spoznanja določenih vrednot in njihove utemeljitve.
Očitno liberalizem, kot je Rawlsa ovrednotil dr. Jamnik, lahko preživi od dediščine, ki jo je podedoval, toda zastavlja se vprašanje, koliko časa se to lahko nadaljuje v prihodnost, če liberalizem sam ne ustvarja humusa, iz katerega te vrednote rastejo. Dr. Jamnik je ob tem nanizal vrsto vprašanj: Ali to pomeni, da sodobna družba vendarle spoznava, da zapiranje v imanenco, zgolj tosvetno, ne prinaša nekega avtentičnega upanja za prihodnost? Ali Rawlsov pogled vendarle kaže, da se vsaj implicitno, sodobni človek usmerja svoj pogled v transcendenco? Ali torej že lahko govorimo o postsekularnem obdobju? Kaj naj tukaj stori krščanstvo, kako naj odgovori na ta duhovna iskanja?
Vprašanja, na katera dr. Jamnik zdaj kot redni profesor na katedri za filozofijo Teološke fakultete išče in ponuja odgovore v dialogu s študenti.
Vir: Družina
