Sinodalni očetje v pismu družinam: Hvala za pričevanje, ki ga dajete nam in svetu s svojo zvestobo, vero, upanjem in ljubeznijo

Ob sklepu tretjega izrednega zasedanja škofovske sinode, ki je od 5. do 19. oktobra potekalo na temo Pastoralni izzivi družine v kontekstu evangelizacije, so sinodalni očetje na štirinajsti generalni skupščini odobrili sporočilo, namenjeno »vsem družinam različnih celin, predvsem pa tistim, ki sledijo Kristusu, ki je pot, resnica in življenje«. 

»Izražamo svoje občudovanje in hvaležnost za vsakodnevno pričevanje, ki ga dajete nam in svetu s svojo zvestobo, s svojo vero, upanjem in ljubeznijo,« so zapisali sinodalni očetje v sporočilu družinam, ki ima pravzaprav obliko pisma. Izpostavljajo Kristusove besede: »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj« (Raz 3,20). Jezus še vedno hodi po ulicah naših mest, zapišejo sinodalni očetje in spomnijo, da družine v svojih hišah doživljajo svetlobo in sence, vzvišene izzive in tudi težke preizkušnje. Kot največji izziv pa navedejo zvestobo zakonski ljubezni. Oslabitev vere in vrednot, individualizem, osiromašeni odnosi, stres zaznamujejo tudi družinsko življenje, nemalo je zakonskih kriz. Sinodalni očetje izpostavljajo tudi težave samega življenja: otrok z motnjami v razvoju, težka bolezen, starost, smrt ljubljene osebe. 

»Občudovanja vredna je velikodušna zvestoba mnogih družin, ki živijo te preizkušnje s pogumom, vero in ljubeznijo« in jih ne sprejemajo samo kot udarec, ampak kot »nekaj, kar jim je darovano, in kar one darujejo s tem, ko vidijo trpečega Kristusa v tistem bolnem mesu«. Tu so tudi ekonomske težave, brezposelnost, ogromno število revnih družin, begunske družine, ženske, ki so žrtve nasilja in izkoriščanja, trgovina z ljudmi, otroci in mladostniki, ki so žrtve zlorab. Sinodalni očetje pri tem pozivajo vladne in mednarodne organizacije, da podprejo pravice družine za skupno dobro. »Kristus je hotel, da bi Cerkev bila hiša z vedno odprtimi vrati, brez izključevanja kogar koli. Zato smo hvaležni pastirjem, vernikom in skupnostim, ki so pripravljene spremljati in se zavzeti za notranje in družbene bolečine parov in družin.«

Obstaja pa tudi luč, ki ob večerih sije po domovih, osvetljuje in greje telesa in duše. Ta luč se med zakoncema prižge s srečanjem: je dar, je milost, ki se izrazi takrat, ko sta dva obraza eno, drug pred drugim. »Ljubezen med moškim in žensko nas uči, da vsak od njiju potrebuje drugega, da bi postal on sam, obenem pa ostal drugačen od identitete drugega, ki se odpre in se razodene v vzajemni podaritvi.« Sinodalni očetje poudarijo, da pa se je za pristnost tega srečanja potrebno podati na pot, ki se začne z zaročitvijo, časom pričakovanja in priprave. V polnosti se uresniči z zakramentom, ko Bog da svoj pečat, svojo navzočnost in svojo milost. Ta pot pozna tudi spolnost, nežnost, lepoto, ki ostanejo tudi po obdobju mladosti. »Ljubezen po svoji naravi teži k temu, da je za vedno, vse do darovanja življenja za osebo, ki se jo ljubi. V tej luči zakonska ljubezen, ena in nerazvezljiva, vztraja kljub mnogim težavam človeške omejenosti. Je eden najlepših čudežev.« Ta ljubezen se širi z rodovitnostjo, ki ni samo rojevanje, ampak je tudi dar božanskega življenja po krstu, vzgoji in katehezi otrok. Zmožnost darovati življenje, ljubezen, vrednote je izkušnja, ki je mogoča tudi za tiste, ki niso mogli imeti otrok.

Družino na tej poti vedno spremlja in je navzoč Bog, piše v nadaljevanju. Družina to doživlja v ljubezni in pogovoru med možem in ženo, med starši in otroki, med brati in sestrami; živi preko skupnega poslušanja Božje besede in skupne molitve. Izpostavljena je vsakodnevna zavzetost za vzgajanje v veri, za dobro in lepo življenje po evangeliju, torej za svetost. Pri tej nalogi pogosto sodelujejo tudi dedki in babice. »Tako se družina pokaže kot pristna domača Cerkev, ki se razširi na družino družin, ki je cerkvena skupnost. Krščanski zakonci so poklicani postati učitelji v veri in ljubezni tudi za mlade pare.« Kot izraz bratskega občestva sinodalni očetje navajajo tudi karitativnost, biti blizu zadnjim, odrinjenim, revnim, osamljenim, bolnim, tujcem in drugim družinam v krizi. Vrh, ki povzema vse niti občestva z Bogom in drugim pa je nedeljska evharistija, je še poudarjeno. Sinodalni očetje ob koncu sporočila družine še prosijo, naj skupaj z njimi nadaljujejo pot do naslednje sinode, ter nanje kličejo navzočnost svete družine Jezusa, Marije in Jožefa.

Besedilo je s strani  Radia Vatikan.