Drage sestre, dragi bratje,

»v enem Duhu smo bili namreč mi vsi krščeni v eno telo« (1 Kor 12,13). To je izkušnja, polna veselja in hvaležnosti, ki smo jo doživeli na tem prvem zasedanju sinodalne skupščine, ki je potekalo od 4. do 28. oktobra 2023 na temo »Za sinodalno Cerkev. Občestvo, soudeležba, poslanstvo«. Zaradi skupne milosti krsta smo lahko živeli skupaj enega srca in ene duše, čeprav različnih porekel, jezikov in kultur. Kot pevski zbor smo iskali, kako peti večglasno v enem duhu. Sveti Duh nam je dal okusiti harmonijo, ki jo lahko ustvari samo on: ta je dar in pričevanje v razdeljenem in razdrobljenem svetu.

Sinodalna Cerkev v poslanstvu – sinodalno poročilo

Naše zasedanje se je odvijalo v času, ko so se v svetu razdivjale stare in nove vojne, z absurdno dramo neštetih žrtev. V naši sredi je zazvenel krik ubogih, tistih, ki so prisiljeni migrirati, tistih, ki trpijo zaradi nasilja ali zaradi uničujočih posledic klimatskih sprememb, ne le po sredstvih družbenega obveščanja (množičnih medijev), ampak po glasu mnogih, ki so s svojimi družinami in narodi v teh tragičnih dogodkih osebno udeleženi. Vse smo v vsakem trenutku nosili v srcih in v molitvi in se spraševali, na kakšen način bi naše Cerkve lahko krepile poti sprave, upanja pravičnosti in miru.

Srečanje smo imeli v Rimu skupaj z naslednikom Petra, ki nas je potrdil v veri in nas spodbudil, naj bomo v poslanstvu pogumni. Za nas je bila velika milost začeti pot teh dni z ekumenskim bdenjem, kjer smo na grobu svetega Petra videli moliti skupaj s papežem voditelje in predstavnike drugih krščanskih veroizpovedi: edinost tiho raste znotraj svete Božje Cerkve. To vidimo na lastne oči in o tem vam pričamo: »Glejte, kako dobro in kako prijetno je, če bratje složno prebivajo skupaj!« (Ps 133,1).

Po volji svetega očeta so se na zasedanju skupaj in okrog škofov zbrali tudi drugi člani Božjega ljudstva. Škofje, združeni med seboj in z rimskim škofom, so pokazali na Cerkev kot občestvo Cerkva. Laikinje in laiki, redovniki in redovnice, diakoni in duhovniki so bili skupaj s škofi priče procesa, ki želi vključiti celotno Cerkev in vsakogar v Cerkvi. Spomnili so na to, da zasedanje ni izoliran dogodek, temveč sestavni del in nujen korak v sinodalnem procesu. V mnoštvu govorov in v različnosti stališč je odmevala izkušnja Cerkve, ki se uči sinodalnega sloga in išče najprimernejše oblike za njegovo uresničitev.

Več kot dve leti sta minili, odkar smo začeli pot, ki nas je privedla k temu zasedanju. Po odprtju sinodalnega procesa, ki se je začel 9. oktobra 2021, so se vse Cerkve, čeprav z različnim ritmom (tempom, korakom), vključile v proces poslušanja, ki je potekal na škofijski, narodni in celinski ravni in rezultati katerega so bili izraženi v ustreznih dokumentih. S tem zasedanjem se je odprlo obdobje, v katerem je vsa Cerkev poklicana, da sprejme sadove tega posvetovanja z namenom, da bi v molitvi in dialogu razlikovala poti, na katere jo kliče Duh. To obdobje bo trajalo do oktobra 2024, ko bo na drugem zasedanju škofovska sinoda zaključila svoje delo in ga predstavila svetemu očetu.

Vsa pot, ki je ukoreninjena v izročilu Cerkve, se odvija v luči učiteljstva koncila. Drugi vatikanski koncil je bil namreč kakor seme, ki je bilo vrženo v zemljo sveta in Cerkve. Vsakdanje življenje vernikov, izkušnja Cerkve v vsakem narodu in kulturi, številna pričevanja svetosti, refleksija teologov so bili tisti teren, v katerem je to seme vzklilo in raslo. Sinoda 2021–2024 črpa energijo tega semena in razvija njegov potencial. Sinodalna pot uresničuje pravzaprav to, kar je koncil učil o Cerkvi kot skrivnosti in Božjem ljudstvu, ki je poklicano k svetosti. Ovrednoti prispevek vseh krščenih v različnosti njihovih poklicanosti k boljšemu razumevanju in udejanjanju evangelija. V tem smislu predstavlja pravo dejanje nadaljnjega sprejemanja (recepcije) koncila, ki podaljšuje njegov navdih in oživlja njegovo preroško moč za današnji svet.

Po enomesečnem delu nas Gospod kliče, da se vrnemo v naše Cerkve in vam posredujemo sadove našega dela ter skupaj nadaljujemo pot. V Rimu smo bili samo nekateri, toda smisel sinodalne poti, ki jo je začel sveti oče, je prav v tem, da vključi vse krščene. Goreče si želimo, da bi se to uresničilo, in si prizadevamo, da bi to bilo mogoče. V sklepnem poročilu smo zbrali osnovne poudarke dialoga, molitve in soočenja, ki so zaznamovali te dneve. Naše osebne pripovedi bodo obogatile to poročilo s tonom žive izkušnje, ki je noben papir ne more primerno predati. Na takšen način vam bomo lahko izpričali, kako bogati so bili trenutki tišine in poslušanja, delitve in molitve. Delimo tudi to, da ni lahko poslušati drugačnih idej, ne da bi takoj zapadli v skušnjavo, da bi odgovorili in nasprotovali; ali dali svoj prispevek kot dar za druge in ne kot absolutno gotovost. Toda Gospodova milost nas je vodila, da smo to kljub našim omejitvam lahko storili, in prav to je bila za nas resnična izkušnja sinodalnosti. Ko smo jo udejanjali (uresničevali, prakticirali), smo jo globlje razumeli in dojeli njen pomen.

Dejansko smo razumeli, da hoditi skupaj kot krščeni, v različnosti karizem, poklicanosti in služb ni pomembno le za naše skupnosti, pač pa tudi za svet. Evangeljsko bratstvo je luč, ki mora biti postavljena na podstavek in ne pod mernik, da sveti vsem, ki so v hiši (prim. Mt 5,15). Svet danes bolj kot kdaj koli potrebuje tako pričevanje. Kot Jezusovi učenci se ne moremo izogniti nalogi pokazati in predati ranjenemu človeštvu ljubezen in nežnost Boga.

Delo na tem zasedanju je potekalo po načrtu, ki ga je ponudil IL, ki nas je povabil k refleksiji o značilnostih sinodalne Cerkve in občestva, poslanstva, soudeležbe, ki so v njej prisotni. Soočenje ob vprašanjih je pokazalo, da je celostna postavitev delovnega načrta dobra. Uspelo nam je priti do bistva vprašanj, opredeliti teme, ki jih je treba dodatno raziskati (preučiti, poglobiti), in izoblikovati začetni seznam predlogov. Glede na storjene korake sklepno poročilo ne povzema oz. ponavlja vseh vsebin IL, ampak izpostavlja tiste, ki veljajo za prednostne. V nobenem primeru pa poročilo ni dokončni dokument, ampak le instrument, ki naj bi služil za nadaljnje razločevanje, ki se mora še nadaljevati.

Besedilo je razdeljeno na tri dele. Prvi del s predstavitvijo teoloških načel, ki osvetljujejo in utemeljujejo sinodalnost, oriše (predstavi, nakaže) »podobo sinodalne Cerkve«. Ob tem se slog sinodalnosti kaže kot način ravnanja in delovanja v veri, ki se poraja iz kontemplacije Trojice ter ceni edinost in raznolikost kot cerkveno bogastvo. Drugi del, ki nosi naslov »Vsi učenci, vsi misijonarji« govori o tistih, ki so vključeni v poslanstvo Cerkve, in o odnosih med njimi. Sinodalnost je v tem delu v glavnem predstavljena kot skupna pot Božjega ljudstva ter kot rodoviten dialog karizem in služenj v službi prihajajočega kraljestva. Tretji del nosi naslov »Tkati vezi, ustvarjati skupnost«. V njem se sinodalnost kaže kot niz procesov in mreža teles (organizmov), ki omogočajo izmenjavo med Cerkvami in dialog s svetom.

V vsakem od treh delov so v vsakem poglavju zbrana soglasja, vprašanja, ki jih je treba še obravnavati, in predlogi, ki so se pojavili v dialogu. Soglasja ali ujemanja opredeljujejo tiste oporne točke, na katere se refleksija lahko ozira: so kot zemljevid, ki nam pomaga, da najdemo pot in se ne izgubimo. Vprašanja, ki jih je treba obravnavati, predstavljajo točke, prepoznane kot tiste, ki jih je treba še proučevati s teološkega, pastoralnega in cerkvenopravnega vidika: so kot križišča, kjer se velja ustaviti, da bi lažje razumeli smer, v kateri je treba nadaljevati. Predlogi pa kažejo na možne poti, ki jih je treba prehoditi: nekatere so predlagane, druge svetovane, spet druge pa trdneje in odločneje zahtevane. 

V prihodnjih mesecih bodo škofovske konference in hierarhične strukture vzhodnih katoliških Cerkva, ki bodo delovale kot vez med krajevnimi Cerkvami in Generalnim tajništvom sinode, imele pomembno vlogo pri razvoju refleksije. Na podlagi doseženih soglasij naj se osredotočijo na najpomembnejša in najnujnejša vprašanja in predloge, spodbujajo njihovo teološko in pastoralno poglobitev ter pokažejo na njihove kanonične posledice.

V svojih srcih nosimo željo, ki jo podpira upanje, da bi se vzdušje medsebojnega poslušanja in iskrenega dialoga, ki smo ga doživeli v dneh skupnega dela v Rimu, razširilo po naših skupnostih in po vsem svetu ter služilo rasti dobrega semena Božjega kraljestva.