Hrepenenje (žeja) po upanju, žeja po Bogu je položena v srce slehernega človeka

Dragi prijatelji! Misel iz nagovorov papeža Janeza Pavla II. , ki je leta 1996 prvič obiskal Slovenijo, zelo poglobljeno in preroško pokaže na položaj, v katerem živimo. Ko bomo v teh dneh razmišljali o upanju, našem pričevanju in misijonarskem poklicu, je prav, da se zavedamo vse resničnosti stvarnosti, v kateri se nahajamo.

1. Neobrzdani liberalizem vodi človeka v osamo, apatijo in odpoved iskanju temeljev bivanja

»Vaše ljudstvo preživlja obdobje korenitih sprememb. Medtem ko se skuša postopoma osvoboditi negativnih posledic totalitarne ideologije, ki ga je močno zaznamovala v preteklosti, se z vsemi močmi trudi za oblikovanje bolj bratske in demokratične družbe. Temu dogajanju je treba posvetiti še prav posebno pozornost. Samo tako bo namreč mogoče preprečiti, da ne bo na izpraznjeno mesto prejšnje ideologije prišla neka druga, nič manj nevarna, ideologija neobrzdanega liberalizma. Zdaj živite v letih prehodnega obdobja in vaša beseda, ki jo spremlja zgled, je neogibno potrebna, kakor je bilo nekdaj potrebno Mojzesovo vodstvo.« (Janez Pavel II. 17. maja 1996 v ljubljanski stolni cerkvi sv. Nikolaja).

Papež Janez Pavel II. je nato v Mariboru, ko je govoril predstavnikom kulture, znanosti in umetnosti, opozoril na odločilno razpotje, na katerem stoji sodobni človek.

»Ta ura je torej ura resnice za Evropo. Zidovi so se zrušili, padle so železne zavese, v človekovi zavesti pa vstaja, močneje kot kdajkoli, vprašanje o smislu življenja in o vrednosti svobode. Kako ne videti, da je v jedru tega problema vprašanje o Bogu? Ali se človek pojmuje kot od Boga ustvarjeno bitje, s podarjeno svobodo, ki mu odpira neskončne možnosti in mu hkrati nalaga točno opredeljene dolžnosti, ali pa sam sebe povzdiguje na absolutno raven, s svobodo brez postave, ki ga izpostavlja vse mogočim impulzom in ga zapira v uživaštvo in zagledanost vase.«

V nadaljevanju govora je papež Janez Pavel II. pojasnil, kam vodi to, če človek samega sebe postavi na absolutno raven in se tako odloči za svobodo brez postave.

»Znano je namreč, kako hudo je padec ideologij prizadel določen laični humanizem, ki je dolgo prevladoval na kulturnem prizorišču. Danes človekova poglavitna skušnjava ni več v tem, da bi vse utemeljeval na svojem razumu, temveč da bi se sploh odpovedal iskanju kakršnih koli temeljev, in se utrujen in razočaran prepustil nevarnim tokovom skepse.« (Janez Pavel II. 19. maja 1996 v mariborski stolni cerkvi sv. Janeza Krstnika)

Smo pred enim tistih obdobij, ki bo zaznamovalo in določalo zgodovino za prihodnja stoletja. Lahko bi ga postavili na isto raven, kot je padec rimskega cesarstva, začetek srednjega veka, razcvet renesanse, obdobje razsvetljenstva ali pojav industrijske revolucije. Vsako obdobje v zgodovini ima svoje značilnosti, svoje probleme, posebna vprašanja in v tem smislu je vsako nekaj enkratnega. Tisto, kar dela današnji čas drugačen od drugih in zato tudi unikaten, je to, da gre za hkratno kombinacijo velikih sprememb tako na področju znanosti, tehnologije, industrije, svobodnega trga, itd. Ravno v hkratnosti vseh teh dogajanj se močno razlikuje od drugih zgodovinskih obdobij.

Življenje danes je silno razbito. Človek ima celo vrsto nalog, ki jih skuša izpolnjevati. Vsakdo je postavljen v določeno okolje in živi s svojem času. Človekova navzočnost pri takšnih dolžnostih je fragmentarna, kot so fragmentarne tudi njegove naloge, ima veliko različnih vlog in nobena izmed njih ga v polnosti ne izpolni, prevzame; ne more reči, da se kot individuum, kot enkratno bitje, kot celota, popolnoma indentificira prav z določeno vlogo. Vsaka vloga, ki jo opravlja, je povezana z neko dolžnostjo oziroma službo. S fragmentarnostjo človekovih dolžnosti se zmanjšuje tudi njegova sposobnost resnične odgovornosti.

V sodobnem načinu življenja vedno bolj prevladuje individualizem in iskanje prijetnega življenja, katerega osnovna zahteva je določena mera tolerance oziroma pravičnosti. Za to obdobje je značilna samo zelo okrnela in minimalistična morala. V tradiciji je bilo življenje kot celota pojmovano kot Božje stvarstvo. Človekova svobodna volja je bila predvsem v tem, da odkrije to, kar Bog pričakuje od njega, osnova za odločanje je bil Božji indikativ. Takšno gledanje počasi izginja s postopnim prelomom s tradicijo in vedno večjim poudarkom na človeku kot racionalnem, svobodnem, avtonomnem in enakopravnem bitju.

Sodobni človek pri svojem etičnem odločanju stoji na razpotju: ali naj se zapre v svet liberalistične samozadostnosti, samovoljnosti in preračunljive pragmatike ali pa naj svojo identiteto išče znotraj občestva, vrednot, bližine drugega in se v doživljanju skrivnosti bivanja odpira Presežnemu?

2. Upanje je prepričanje, da ima vse na svetu svoj smisel

Čas, v katerem živimo, zaradi naraščajočega občutka nesmisla življenja in obupovanja nas še posebej vabi in sili, da širino in vrednost upanja, ki ga vsebuje naša vera, znova odkrijemo in iz njega globlje zaživimo. Upanje kot krščanska krepost se bistveno razlikuje od nekakšnega samoniklega in nerazumnega optimizma, ki se izraža v besedah: bo že kako šlo, saj je še vedno kako bilo. Ob tem lahko rečemo, da je optimizem zmotno upanje, ki ga imajo samo bojazljivci in neumneži. Upanje je krepost, je moč, je junaška odločnost duše. Najvišja oblika upanja je premagan obup. Navadno mislimo, da je lahko upati. Vendar upajo samo tisti, ki so imeli pogum obupati nad slepili in lažmi, za katerimi so se čutili zavarovane in so to zmotno imeli za upanje. Če hočemo priti do upanja, moramo iti do konca obupa. Samo kadar prideš do konca noči, srečaš novo zarjo.

Človekovo upanje je po eni strani usmerjeno v konkretno stvarnost, dogodke, ljudi, toda ob tem je temeljnega pomena upanje, kot stanje duha, ki ni vezano na to, da bi nekdo nekaj imel ali dosegel, ampak preprosto, da je, da biva iz čiste zastonjskosti in darežljivosti ter uresničuje svoje poslanstvo. Na področju religioznih in etičnih iskanj se odpirajo mnoga znamenja upanja, ki razodevajo človekovo hrepenenje po polnosti bivanja. Prav zato je poslanstvo nas vseh danes še toliko bolj pomembno in odgovorno. Poslani smo, da odkrivamo obdarjenost in popolno darežljivost bivanja, odkrivali naj bi tisti biser, ki je skrit v vsakem človeku in je po besedah Dostojevskega odsev večne odrešujoče Lepote, Lepote, ki se razodeva v iskreni ljubezni, darovanju, v občestvu bližine biti z drugim in za drugega.

Pokojni Vaclav Havel, dramatik in nekdanji predsednik Republike Češke, je upanje, ki ga v nas prebuja Božja beseda, poskušal takole predstaviti: »Upanje ni prepričanje, da se bo nekaj dobro izšlo, ampak prepričanje, da je nekaj smiselno, ne glede na to, kako se izide«. To je prepričanje, da ima vse, za kar živimo, sreča in žalost, zmaga in poraz, na koncu nekakšen smisel. Kljub norosti preteklega stoletja s svetovnima vojnama, jedrskimi bombami, genocidom in holokavstom, človeški obstoj ni obsojen na nesmisel.

Naše upanje, naša zgodba se začne, ko Bog spregovori prvo besedo, in stvarstvo je tu. Bog reče: »Bodi svetloba!« – In nastala je svetloba. S tem je ustvaril to, kar sveti Maksim Spovednik imenuje neizmerna moč modrosti. Obstoj ni golo dejstvo. Je obstajanje v naročju Božje besede. Zato razumevanje stvari ne pomeni, da jim vsiljujemo poljuben pomen: pomeni, da sklepamo stik s Stvarnikom, ki stvarem daje obstoj. In vse odkar je prvi človek poimenoval živa bitja, smo bili poklicani, da te besede izrekamo, dokler nas ne privedejo do izpolnitve stvarstva, do Božjega kraljestva. Kadar koli govorimo drug z drugim ali pa drug o drugem, smo Božji partnerji v stvarstvu.

Tudi sveti Frančišek je bil človek, ki je svetu govoril prek simbolnih dejanj; svetu, ki je bil, tako kot zdaj naš, v obdobju temeljite preobrazbe. Besede, ki jih je izrekel, si je bilo lažje zapomniti, kot besede, ki jih je zapisal. Dejanja, ki jih je storil, so bila izvirnejša kot besede, ki jih je izrekel. Od trenutka, ko je oddal svoja oblačila in jih vrgel očetu pred noge, pa do trenutka, ko je pred smrtjo, iztegnjen v obliki križa, legel na golo zemljo, je bilo njegovo življenje sestavljeno iz tega pristnega, otroškega odnosa do Boga in odločnih dejanj.

V Peguyevi pesmi o upanju pesnik ugotavlja, da upanje upodablja njegova devetletna hči. Torej, deklica, upa tisti, ki vedno znova začenja. Lepota izraža upanje, da romanje našega obstoja dejansko nekam vodi, četudi ne znamo povedati kam in kako. Lepota ni zgolj okrasek na liturgični torti. Sama po sebi je pomembna. Duhovni pisatelj Lewis je zapisal, da lepota vzbuja željo po naši lastni daljni deželi, po domu, po katerem hrepenimo in ga nismo nikoli videli. Globoko v vsakem umetniškem dejanju se skriva želja po o absolutnem skoku iz niča, po preseganju nihilizma in malikovanja, ki zastrupljata človeka.

Angleški pesnik John Donne je verjel, da je bila beseda, s katero je Bog ustvaril svet, pesem. To je rdeča nit, ki se prepleta skozi vse naše izročilo, od psalmista, ki je skozi vse stvarstvo opeval Boga, do srednjeveških teorij o glasbi zvezd, pa do sodobnih godalnih teorij o snovi in njeni harmoniji. Ponoči, ko psalmista premaga obup, zakliče: »Zbudi se, harfa in citre, zbuditi hočem jutranjo zarjo.« (Ps 57,9). Navsezadnje je umetnost tista, ki prežene temo, in govori o upanju, ki si ga sploh ne znamo predstavljati. Umetnost nam govori o neskončnem hrepenenju po upanju…. Ali kot je zapisal pesnik

Upanje je stvar s perutmi,
ki plahuta v duši
in poje melodijo brez besed.
In se ne konča – nikoli.

3. Upam, torej sem – odvrnitev od Boga vodi v nihilizem, malikovanje in obup

Upanje izhaja iz samega jedra krščanske vere. Čas, v katerem živimo, zaradi naraščajočega občutka nesmisla življenja in obupovanja nas posebej vabi in sili, da širino in vrednost upanja, ki ga vsebuje naša vera, znova odkrijemo in iz njega globlje zaživimo. Človekovo upanje je po eni strani usmerjeno v konkretno stvarnost, dogodke, ljudi, toda ob tem je temeljnega pomena upanje kot stanje duha, ki ni vezano na to, da bi nekdo nekaj imel ali dosegel, ampak preprosto, da je, da biva iz čiste zastonjskosti in darežljivosti ter uresničuje svoje poslanstvo. Na področju religioznih in etičnih iskanj se odpirajo mnoga znamenja upanja, ki razodevajo človekovo hrepenenje po polnosti bivanja, toda hkrati se javlja tudi zaskrbljenost, da se pri teh iskanjih sodobni človek pogosto ustavi pri različnih nadomestkih, ki pomenijo ponižanje in razvrednotenje njegovega dostojanstva. Ali ne pomeni to, da človek pravzaprav ni ateist, ampak malikovalec?

Po eni strani je danes mogoče zaznati vedno bolj razvit človekov čut za socialno področje. To se kaže v prizadevanjih za svobodo, v solidarnosti z revnimi in tistimi, ki so na kakršen koli način potisnjeni na rob družbe, v prizadevanjih za mir in medsebojno spravo. Toda po drugi strani je mogoče opaziti vse mogoče načine, s katerimi skuša človek v iskanju različnih nadomestkov zapolniti praznino v sebi in nemoč, da se sooči z lastnim bivanjem in svetom, v katerem živi.

Italijanski jezuit p. Silvano Fausti iskanje nadomestkov izvirno pojasni, ko razlaga priliko o dobrem Očetu oziroma izgubljenem sinu. Mlajši sin zahteva svoje imetje, odide v daljno deželo in tam z razuzdanim življenjem zapravi vso svojo »podstat«. Šel je in se »prilepil« na enega od meščanov tiste dežele in poslal ga je na svoja polja svinje past (prim. Lk 15,13–17). Mlajši sin torej vse odnese s seboj. Manjka mu bistveno: Očetova ljubezen, čigar dar je vse. Kdor se oddalji od Boga, lahko še živi od njegovih sadov: od ljubezni, veselja, pravičnosti in miru. Vendar ne za dolgo. Ko izgine najpomembnejše, izginejo tudi sadovi. Ko zaide sonce, bo kmalu nastopila noč. Zapustitev Očeta hitro privede do splošnega pomanjkanja. Nihilizem je naravni dedič ateizma.

Človek je šel v svojem begu v oddaljeno deželo: daleč od Božjega in lastnega obličja. Človek je povsod tujec, kjer je odtujen svojemu obrazu. Sin daleč od Očeta izgubi svojo podstat (vsebino – dostojanstvo). Izgubi samega sebe, to, da je sin. Je kot studenec, ki se odreže od izvira, od koder prihaja. Človek je edina žival, ki se zaveda umiranja, ko izgubi odnos z lastnim izvorom, išče vse drobtinice življenja, da bi potešil lastno lahkoto; prodaja in prostituira se jim. Toda to so maliki, ki prinašajo smrt. Strategija uživanja vodi v smrtno tesnobo. Ali kot je zapisano v Knjigi modrosti: »Dajmo torej, použijmo dobrote, ki so pri rokah, vneto, kot v mladosti izkoristimo stvarstvo. Izbranega vina in dišav se naužijmo, naj nam ne uide noben cvet pomladi. Ovenčajmo se s popjem vrtnic, preden uvene. Nihče izmed naših naj se ne izmika našemu veseljačenju, povsod puščajmo sled za svojim veseljem, zakaj to je naš delež, to nam je usojeno« (Mdr 2,1). V tesnobi, ko je vse nič, neučinkovito zapolnjujemo praznino z vsem, kar lahko nič poje. Verjeti, da lahko živimo življenje brez Boga, je kot hoteti dihati brez zraka.

Kdor se odseli od Boga, svojega pravega doma, gre, da se »prilepi« na kakega tujca, ki mu proda svojo svobodo. Kdor je trpel v bližini Očeta, odide služit tujim gospodarjem. Ko zavrne Boga, ki nas pušča svobodne, tudi ko grešimo, nujno služi maliku. Torej človek ni ateist, ampak malikovalec. Tudi ko tega ne ve. Kdor se oddalji od Očeta, postane žalosten odposlanec malika, ki ga poniža v služenje njegovim ostudnostim.

Toda v tej skrajni točki obupa se vendarle odpira kanček novega upanja, namreč v tem, da je šel sin vase. To je v resnici še bolj spreobrnjenje k sebi kot pa k Očetu. Pa vendarle: to je začetek neke poti, kar je izrednega pomena. Upanje pa daje tudi to, da bi se ta človek rad nahranil s tem, kar zadovolji svinje. Vendar mu neka roka tega ne dovoli. Nezmožnost živeti od te hrane kaže na človekovo plemenitost. Ostaja mu vselej vsaj »nostalgija« po Bogu. – In tudi to je razlog, da prav nikoli ne moremo obupati nad človekom, ker Gospod nad nami ne obupa.

Po zavrnitvi Očeta, ko človek izkusi svojo emancipacijo (ateistični humanizem), se nato zave, da je ateizem dejansko sužnost malikovanju. Vendar maliki ne zadovoljijo. Preveč so majhni in neumni, da bi zadostovali človeku. Človek, ki je zapustil Boga, čuti absolutno praznino, ker je izpraznjeno njegovo mesto. Alternativa Bogu ni ateizem, ampak tesnoba nihilizma.

4. Nova iskanja na etičnem in duhovnem področju, nova znamenja upanja

Omenili bi lahko marsikateri pojav, ki izraža duhovno in moralno revščino sodobnega človeka in iskanje različnih nadomestkov, da to praznino zapolni. Po drugi strani je moč zaznati predvsem pri mlajši generaciji vse večje prizadevanje za svobodo, pravičnost in mir, in to ne v neki ideološki ali iracionalni obliki (tudi mnogi nasilni sistemi in gibanja so se sklicevali na te vrednote, kar pa seveda vrednotam samim ne more odvzeti njihove vsebine oziroma jih takšna zloraba ne more izničiti). Morda je prav v tem mogoče odkriti novo upanje: Božje sporočilo, ki je tako globoko v človeku, je sicer mogoče zakopati ali pa ga človek poskuša nadomestiti ali utišati z vse mogočimi nadomestki; toda kljub vsemu temu ostaja v njem, lomi različne ovire, ki mu jih postavlja in išče poti, da se uresniči v svoji avtentični obliki. V tem kontekstu govorimo o novi želji po duhovni prenovi, kontemplaciji, želji po svetem, po graditvi iskrenega odnosa do transcendentnega Boga, čigar bližina človeku se na poseben način izraža prav v bivanjskem hrepenenju.

Vse to nas danes navdaja z novim upanjem. Toda tako, kot je potrebno spomladi vode, ki od vsepovsod priderejo na dan, zavarovati, da se ne razgubijo v napačnih tokovih in naredijo celo škodo, tako je potrebno tudi te nove impulze in hrepenenja, ki se javljajo na duhovnem področju, vedno znova prečiščevati in jim dati bolj jasno obliko, če hočejo zares doseči svoj cilj. Ta nova religiozna zanimanja in iskanja se namreč lahko kaj hitro spremenijo v kakšno ezoteriko ali poplitveni romanticizem in vase zaprti subjektivizem. Zdi se, da je pri tem še najtežje ta novi religiozni interes spraviti v kontekst skupnega življenja, ki dobi določeno občestveno razsežnost. Če pri verovanju ne pride do te občestvene razsežnosti potem le-to lahko ostaja na ravni določenega prijetnega osebnega občutja, ob tem pa ne razvije povezujočih moralnih elementov tako za skupnost kot za posameznika. V tem primeru iz religije izgineta tako razumevanje kot volja in vse, kar ostaja, je določeno občutje, kar pa seveda ni dovolj.

V nekem smislu bi lahko govorili o sodobnem človeku, ki se noče vezati na nobeno ideologijo. Je neke vrste vagabund ali miselni potepuh. V normalnem svetu, kjer vse drvi in je vse stalno edino v nestalnosti, se počuti dobro. Ukvarja se z vsem, kar mu navrže življenje ali televizijski ekran. Nič zato, če je kristjan. Mirno se lahko udeleži dopoldanske maše in popoldne tečaja joge ali pa transcendentalne meditacije; ali izpoveduje vero v vstajenje in veruje v reinkarnacijo; ali uživa pri latinskem obredu in hkrati obiskuje eksotična parapsihološka predavanja.

Vse ga zanima; po vsem malo brklja; vse jemlje neobvezujoče: kot bi v raznoliki in raznovrstni ponudbi sodobnih medijev izbiral malo tega in onega. Čemu bi se bil sodobni človek pripravljen z vsem bitjem zapisati? – Od tu izvira problem odgovorne odločitve.

Vsakemu je danes omogočeno, da komponira svojo religioznost: kanček zena in ščepec »afriško-ameriškega kulta«, ki ju povezuje krščanska senzibilnost. – In že imamo religiozni koktajl, ki ga lahko vsak trenutek poljubno pomešamo, osladimo, zagrenimo in prilagodimo edino veljavnemu kriteriju osebne žejnosti, to je: dobro se počutim, prijetno mi je, uživam. Religija tako postane eden od pripomočkov za bolj uravnoteženo življenje. Materialno obilje kljub vsemu ne zadovolji povsem. Duhovni napitek tako pojmovane humanistične religioznosti utegne obogatiti kakovost življenja, toda izraža bolj hrepenenje po verovanju, kot pa resnično religiozno držo.

5. Biti polni upanja kot prerok Jeremija

Prerok Jeremija ni oznanjal nekega lažnega upanja (kot npr. prerok Hananija), da bi ugajal ljudem, ampak je izhajal iz realnega stanja, ki za Izraelce pomeni babilonsko sužnost, toda v tem na videz pesimističnem prerokovanju ohranja globoko upanje in vero v novo zavezo, ki jo bo Gospod sklenil z Izraelom (prim. Jer 31,31–34). Njegovo poslanstvo ni bilo lahko, z vseh mogočih strani je doživljal nasprotovanje, toda izviralo je iz njegove poklicanosti in Gospodove obljube: »Nikar se jih ne boj! Saj sem s tabo, da te obvarujem, govori Gospod« (Jer 1,8).

Smisel in izvir krščanskega pričevanja danes ni antiliberalizem, antimarksizem ali antipostmodernizem, ampak želi na podlagi poznavanja osnovnih značilnosti družbe izhajati iz temeljnega realizma stvarnosti (kakor prerok Jeremija) ter prav tu v zavesti svoje poklicanosti in vere v Boga Stvarnika zgodovine odkrivati novo upanje za vsakega človeka in to z vsem spoštovanjem do vseh različnih iskanj, vprašanj in posameznikove osebne odločitve. Pri tem so kristjanu vodilo besede in prvega pisma apostola Petra: »Njih grožnje se ne bojte in ne dajte se zbegati, marveč Gospoda Kristusa slavite v svojih srcih, vedno pripravljeni, da boste vsakemu, kdor hoče vedeti razlog za vaše upanje, dali odgovor, toda krotko in spoštljivo« (1 Pt 3,14b–16).

msgr. dr. Anton Jamnik
ljubljanski pomožni škof