»Rad bi spomnil, da sinoda ni simpozij, govorilnica, ni parlament ali senat, kjer je treba priti do sporazuma. Sinoda je nasprotno cerkveni izraz, to je Cerkev, ki hodi skupaj, da bi brala resničnost z očmi vere in s srcem Boga; je Cerkev, ki se sprašuje o zvestobi zakladu vere, ki zanjo ne predstavlja muzeja, katerega si je treba ogledati in niti ne samo zavarovati, temveč predstavlja živ izvir, pri katerem se Cerkev odžeja, da bi odžejala in razsvetljevala zaklad življenja.« Tako so se glasile besede papeža Frančiška na začetku ponedeljkove prve generalne skupščine 14. rednega generalnega zasedanja škofovske sinode.

Hoditi skupaj z duhom kolegialnosti in sinodalnosti

»Cerkev danes nadaljuje dialog, ki se je začel z naznanitvijo izredne sinode o družini, in nedvomno že mnogo prej,« je poudaril sveti oče. Njen namen je pretehtati in skupaj premišljevati o besedilu Instrumentum laboris, ki je bil izdelan iz Relatio Synodi in odgovorov na vprašanja, ki so bila poslana škofovskim konferencam ter drugim upravičenim organizmom. Sinoda, je nadaljeval papež, pomeni »hoditi skupaj z duhom kolegialnosti in sinodalnosti, s pogumno odločitvijo za parresio, pastoralno in doktrinalno gorečnost, modrost, odkritost, tako da imamo vedno pred našimi očmi dobro Cerkve, družin in najvišji zakon (suprema lex), zveličanje duš (salus animarum)«.

Varen kraj – Bog vedno preseneča

Sinoda se nujno giblje v naročju Cerkve in v notranjosti svetega Božjega ljudstva, katerega del so sinodalni očetje kot »pastirji oziroma služabniki«. Nadalje je sinoda varen kraj, kjer Cerkev izkuša delovanje Svetega Duha. Duh na sinodi govori preko vseh oseb, če se le pustijo voditi Bogu, ki vedno preseneča; Bogu, ki razodeva malim, kar skrije modrim in razumnim; Bogu, ki je ustvaril postavo in soboto za človeka ter ne obratno; Bogu, ki pusti 99 ovc, da bi poiskal eno izgubljeno ovco; Bogu, ki je vedno večji od naše logike in naših preračunavanj.

Apostolski pogum, evangeljska ponižnost in zaupljiva molitev

»Toda spomnimo, da bo sinoda lahko kraj delovanja Svetega Duha le, če bomo udeleženci ponovno oblekli apostolski pogum, evangeljsko ponižnost in zaupljivo molitev,« tako je poudaril papež Frančišek. Nato je pojasnil, da se apostolski pogum ne pusti prestrašiti zapeljivostim sveta, ki hočejo ugasniti luč resnice v srcih ljudi in jo nadomestiti z majhnimi in začasnimi lučmi. Prav tako se ne prestraši okamnelih src, ki navkljub dobrim namenom ljudi oddaljujejo od Boga. Apostolski pogum prinaša življenje, ne naredi muzeja spominov iz našega krščanskega življenja. Drugi element, evangeljska ponižnost, pa se zna izprazniti lastnih konvencij in predsodkov, da bi poslušala brate škofe in se napolnila z Bogom. Ta ponižnost ne kaže s prstom na druge, da bi jih sodila, ampak jim ponudi roko, da bi jih ponovno dvignila, ne da bi se pri tem kadarkoli počutila vzvišene nad njimi.

Papež je razložil tudi zaupljivo molitev. Ta je dejanje srca, kadar se le-to odpre Bogu, kadar utihnejo vsa naša razpoloženja, da bi prisluhnili milemu Božjemu glasu, ki govori v tišini. »Če ne poslušamo Boga, bodo vse naše besede samo besede, ki ne nasitijo in ne služijo. Če se ne pustimo voditi Duhu, bodo vse naše odločitve samo okrasje, ki namesto da bi poveličevalo evangelij, ga prekriva in skriva.«

Odpreti se Svetemu Duhu

Na koncu je papež Frančišek ponovno poudaril, da sinoda ni parlament, kjer se, da bi dosegli soglasje ali sporazum, zateče k pogajanju ali kompromisom. Edina sinodalna metoda je »odpreti se Svetemu Duhu z apostolskim pogumom, evangeljsko ponižnostjo in zaupljivo molitvijo«. Tako nas bo vodil in razsvetljeval on, je še dodal papež in pred sklepnimi zahvalami še enkrat izpostavil vero v Boga, zvestobo živemu učiteljstvu, dobro Cerkve in zveličanje duš (salus animarum). Pred očmi moramo imeti to ter ne svojih osebnih mnenj. »Začnimo našo pot s prošnjo za pomoč Svetega Duha in priprošnjo Svete družine, Jezusa, Marije in sv. Jožefa.«

Kardinal Erdő z uvodnim poročilom vsebinsko zastavil delo sinode

Sinodalni očetje so 5. oktobra ob 9. uri z molitvijo začeli prvo generalno skupščino rednega generalnega zasedanja škofovske sinode. Papeževemu govoru je najprej sledilo poročilo generalnega tajnika sinode kardinala Lorenza Baldisserija, zatem pa še uvodno poročilo generalnega relatorja kardinala Petra Erdőja. Slednji je najprej spomnil na tri t.i. »pastirjeve glagole«: »videti, sočustvovati in učiti«, ki izhajajo iz lika Jezusa Kristusa, dobrega pastirja, in so zato tudi metoda in program dela v času sinode.

Poslušati izzive o družini

Kardinal Erdő je spregovoril o glavnih tematskih poudarkih, o katerih se bo razpravljalo v prihodnjih treh tednih zasedanja sinode o družini, pri tem pa sledil delovnemu gradivu Instrumentum Laboris. Vprašanje družine je osvetlil s treh osrednjih vidikov: izzivi družine, razločevanje njene poklicanosti in poslanstvo družine danes.

Poleg družbeno-kulturnega konteksta in antropoloških sprememb, ki vplivajo na družino, je izpostavil še institucionalno nestabilnost, individualizem in subjektivizem ter biološke in kulturne vidike. Današnji globalizirani svet odpira nove družbene razsežnosti in povzroča nove posledice, med katerimi je kardinal izpostavil podnebne in okoljske spremembe, družbeno nepravičnost, nasilje in vojne, migracijo, slabe pogoje na področju dela idr. S temi problemi je povezan tudi močno prisoten »antropološki preobrat«. Oseba išče lastno svobodo, neodvisnost od vseh vezi, tudi verskih in družbenih, predvsem tistih, ki so povezane z institucionalnimi oblikami življenja. Vse to se kaže tudi na področju zakona in družine. »Zakon in družina nista za izolirane posameznike, ampak posredujeta vrednote, omogočata razvoj človeške osebe, ki je nenadomestljiva,« je zatrdil kardinal. V celotni krizi institucij in institucionalnih oblik človeških odnosov, torej ne samo na področju zakona in družine, se kaže »notranja napetost človeške osebe in problem, kaj je človeško bitje«. Med drugim je izpostavil, da je potrošniška kultura ločila spolnost od rojevanja, opozoril pa je tudi na izkoriščanje in nasilje, ki se izvaja nad ženskim telesom. Poudaril je »čustveno nezrelost in krhkost«, ki sta posledici pomanjkljive konkretne vzgoje, torej tudi čustvene, v kolikor »starši nimajo časa za otroke ali pa so ločeni in otroci ne vidijo zgleda odraslih, ampak se primerjajo samo z obnašanjem sovrstnikov«.

Razločevanje družinske poklicanosti

Če iščemo resnico o zakonu in družini v skladu z našimi najboljšimi naravnimi zmožnosti in poslušamo nauk Jezusa Kristusa, bomo razumeli vso njuno polnost in svetost. Lepota zakona in družine po kardinalovih besedah ne pomeni samo nekaj, kar nam je všeč, nima zgolj estetske vrednosti, ampak predstavlja objektivno korist za človeško eksistenco in je dejanska pot sreče, ki v zakramentalnem zakonu postane sredstvo posvečevanja in vir milosti. Kardinal Erdő je spomnil na Jezusove besede, s katerimi poudari nerazvezljivost zveze med moškim in žensko. »Zaradi vaše trdosrčnosti vam je Mojzes dovolil ločiti se od vaših žená, od začetka pa ni bilo tako« (Mt 19,8). »Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje« (Mt 19,6).

Nerazvezljivosti zakona ne smemo razumeti kot 'jarem', ki je naložen ljudem, ampak kot 'dar', ustvarjen za osebe, ki so združene v zakonu. »Božji načrt o zakonu in družini ponuja možnost polnosti za življenje oseb tudi danes, kljub težavi, ki se ugotavlja pri ohranjanju obveznosti za vedno. Kreposti zakonskega in družinskega življenja so na primer medsebojno spoštovanje in zaupanje, medsebojno sprejemanje in zastonjskost, potrpežljivost in odpuščanje.« Kardinal Erdő je izpostavil, da je »Kristusov nauk o zakonu resničen evangelij in vir veselja, v kolikor je polna realizacija človeške osebe in njene poklicanosti v zastonjske osebne odnose in v darovanje sebe, da bi bili v polnosti sprejeti«.

Poslanstvo družine danes

Poglavje o poslanstvu družine danes je kardinal Erdő začel s poudarkom na pastoralni pripravi na poroko, kjer je treba poglobiti ustrezne vidike in v ospredje postaviti bistvene elemente zakona na naravni in nadnaravni ravni. Poleg duhovnika ali pastoralnega delavca je pomembno tudi sodelovanje krščanske skupnosti, predvsem pa poročenih parov in družin.  Tako pri usposabljanju klera in pastoralnih delavcev kot pri njihovi permanentni formaciji, je treba upoštevati dejstvo, da je njihova čustvena in psihološka zrelost nujna za pastoralno spremljanje družin. Glede na to, da je družina prva in ključna celica družbe, je za družine pomembno, da sodelujejo z javnimi ustanovami ter se vključujejo v politične, ekonomske in kulturne institucije ter tako gradijo pravičnejšo družbo.

Poslanstvo Cerkve glede tistih, ki živijo v problematičnih zakonskih in družinskih razmerah, je po kardinalovih besedah delikatno in nujno. Pri tem je spregovoril o tistih, ki bi se lahko poročili v Cerkvi, pa se raje odločijo za civilno poroko ali za skupno življenje brez poroke. Izpostavil je tudi primere ločenih in ne ponovno poročenih oseb, ki jim cerkvena skupnost  lahko pomaga na poti odpuščanja in sprave, pomaga otrokom in spodbuja zakonca, ki je ostal sam. Vsaj na škofijski ravni bi se naj ustanovili posebni centri v ta namen. Kar se tiče ločenih in civilno ponovno poročenih, je potrebno pastoralno spremljanje, ki pa daje jasno vedeti, kaj je resnica o nerazvezljivosti zakona, ki jo je učil sam Jezus Kristus. »Božje usmiljenje ponuja grešniku odpuščanje, a zahteva pa spreobrnjenje,« je poudaril kardinal.

V zadnjem delu govora je v ospredje postavil še odprtost za življenje, ki je neločljiva od zakonske ljubezni, naravne metode za odgovorno porajanje življenja, posvojitev osirotelih in zapuščenih otrok kot svojih lastnih. O vprašanju splava je kardinal Erdő poudaril, da Cerkev ponovno izpostavlja »nedotakljivost človeškega življenja«, ponuja svetovanja nosečnicam, podpira mlade matere, pomaga zapuščenim otrokom in spremlja tiste, ki trpijo zaradi storjenega splava in so se zavedli svoje napake. Poseben izziv, ki je postavljen pred družino, pa je izziv vzgoje in evangelizacije, je še zatrdil kardinal. »Starši so in ostajajo prvi odgovorni za človeško in versko vzgojo otrok.«

Vir: Radio Vatikan.