Uvod
Ehrlich pravi leta 1933 tu na Višarjah:
»Ni naključje, da smo se zbrali prav tukaj, marveč je to božja volja. Božja volja nam tukaj, na Svetih Višarjah razodeva, kaj je naloga Slovencev na zemlji, kjer živimo. Ob temeljih te svete gore se stikajo tri poglavitna evropska plemena. Njihovi valovi, ki prihajajo od juga, severa in vzhoda, bi udarili skupaj prav tu. Romani, Germani in Slovani bi prav tukaj skušali riniti drug drugemu mejnike nazaj. A naši očetje so modrejši od vojskovodij in politikov. Namesto mejnika so postavili na otok med tremi narodi cerkev. To je edini mejnik v Evropi, ki narodov ne loči, marveč jih združuje. Danes je tak mejnik vsa naša domovina. Slovenija mora biti mejnik, ki druži in veže jug s severom in vzhod z zahodom. Sama ne sme biti ne eno ne drugo ne tretje. Ostati mora mejnik, ki druži kakor svete Višarje. To je božja volja! To nalogo bo mogla Slovenija izpolnjevati samo v svobodi, ne pod gospodarjem, ki bi sedel bodisi na jugu ali severu, na vzhodu ali na zahodu! Božja volja je, da mi vsi za to svobodo delamo in božji volji se ne sme nihče izmikati …« Čuješ (1992, 146/7)

Tudi Justin Stanovnik (2012) razume »Krščanstvo, slovenstvo, evropejstvo« kot temeljne postavke Ehrlichovega življenja in delovanja. Bil je kot prerok, je profesor Univerze dejal Cirilu Žebotu ob Ehrlichovem pogrebu 31. maja 1942 na Žalah: »Ehrlicha sem spoštoval kot uglednega kolega, razgledanega Slovenca in dobrega človeka. Danes pa sem dojel, da je on bil nekaj več: skoraj kot kak svetopisemski prerok. Ob njegovem pogrebu sem spoznal, da je pritegnil srca in razum mladih ljudi, ki jim je bila dana priložnost, da so se srečali.« (Žebot, 1990, 279)

Besede izražajo bistvo Ehrlichove človeških, krščanskih in misijonskih usmeritev, povezanost s Slovenci in drugimi narodi, s človeško oziroma krščansko skupnostjo in vpetost v vesoljni človeški svet, ki so ga ogrožali totalitarni režimi z vojnami in revolucijo. Širše lahko razumemo to kot razvijanje, uveljavljanje in poglabljanje krščanstva v osebnem in družbenem življenju vseh ljudi. Ožje gre za vsestransko Ehrlichovo duhovno in študijsko zavzetost, za poglabljanje, organizacijo in spodbujanje konkretne misijonske zavesti med Slovenci in drugimi narodi. Prepričan je bil in je veroval, da se človeški svet najbolje in dolgoročno uresničuje v krščanstvu.

V nagovoru stražarjem leta 1939 pravi: »V teh usodnih dneh je prav naloga Slovenske dijaške zveze, da združi vso slovensko mladino pod trojnim praporom zvestobe do vere, do naroda, do domovine. Proti zlovesti rase in krvi, ki poveličujejo eno raso nad drugo, proti zlovesti razrednega boja in diktature proletariata oznanjamo blagovest miru, pravice in ljubezni ter upamo, da bodo duhovne sile zmagale nad surovimi fizičnimi silami. Zato naj Slovenska dijaška zveza pospešuje med svojimi člani notranje življenje in goji kreposti.« (Ehrlich, 1939, 19)

Prevratni čas, v katerega je vstopil
Za razumevanje Ehrlichove celovite dejavnosti, predvsem njegove odločne razgledane družbene angažiranosti, krščanske in narodne misijonarske zavzetosti in osebnostne predanosti idealom vere in narodnosti, moramo razumeti zahtevnost časa in razmer, v katere je vstopil. Ta zahtevna znamenja časov je lahko zaznal samo velikih duh, kakršnih je bilo v njegovem času med Slovenci in tudi drugimi narodi malo. On je razumel zahtevni izziv prelomnih in prevratnih časov in razmer in kot pronicljiv duh se je z vso svojo osebno zavzetostjo odzval nanje. Tako odzivnost je pogojeval že rodni kraj, Žabnice pod Svetimi Višarjami, na križišču slovenskih, germanskih in romanskih narodov. Še hujši so bili izzivi vojn, totalitarnih režimov in revolucije v Sloveniji. Ehrlich je kot razgledan intelektualec marsikaj predvidel in se poznavalsko in organizacijsko odzval na razmere. Že za časa študija je spoznal povezanost izgube osebnostne identitete človeka z izgubo religiozno identiteto. Praktično življenje ljudi pokaže, da na izgubo nacionalne identitete vpliva izguba verske identitete, ki bistveno zaznamuje osebnost.

Nemški psihoanalitik Eugen Drewermann predavanje z naslovom »Kako pa on lahko živi brez Boga«? (Drewermann, 2012, 43) 11. decembra 1997 na evangeličanski akademiji Nordelbien v Hamburgu začenja z Albertom Camusem in Nikolajem F. Dostojevskim. Camus s Svetovne zgradbe pusti spregovoriti mrtvemu Kristusu, da ni Boga. Drewermann nadaljuje, da se je to pokazalo kot da bi hlad, ki se ne bo nikoli ogrel obiskal človeško hišo. Ravno Dostojevski je najbolj jasno orisal ta pogled na svet brez Boga, da »bi človeku na najbolj izrazit način pokazal, kako ne more živeti brez Boga.« Dostojevskemu naj bi očitali in mu podtikali, da je namesto da bi sprejel razsvetljenstvo, postal pesnik »restavracije in reakcije na strani carjev na zemlji in Vsemogočnega v nebesih in v določnem smislu na koncu delil svet bizantinizma pravoslavne Cerkve.« Drewermann nadaljuje, da bi morali bogoslovci odpreti Sveto pismo, da bi vedeli, kaj pomeni življenje v milosti ali brez nje. Pravi, kako nas zgodovina človeštva uverja v nujnost človeškega življenja v milosti. Dostojevski je znal zelo plastično opisati, kako hudo je, če človek doživi božjo odsotnost. Najbolj izrazito je to zapisano v delu Besi oziroma Demoni. Tema je vzeta iz petega poglavja Markovega evangelija, kjer je govora o obsedenem možu, ki se potika po pokopaliških votlinah v Geraški deželi. »Vsakega, ki pride v njegovo bližino, doživlja kot nasprotnika človeku, kot nečloveka, kot zatiralca, sužnja, kot nosilca verig, proti kateremu se mora zaradi svoje svobode postaviti po robu.« Skušali so ga sicer vkleniti, pa se je vedno razvezal, noč in dan se je tolkel s kamenjem. In vendar je prišel ta mož k Jezusu po pomoč.

A demoni v Besih igrajo svojo vlogo, ki jo jim je napovedal Dostojevski. Gre za premagovanje bolečine in groze človeškega življenja, ko se napovedujejo časi uničenja: »Takrat bodo zgodovino delili na dve polovici: od gorile do uničenja boga in od uničenja boga do…« Do gorile?«, sprašuje sogovornik. In Kirilov, zli duh nadaljuje: »Do spremembe zemlje in fizičnega človeka. Človek bo postal bog in se fizično spremenil. Tudi svet se bo spremenil, vsa dejanja se bodo spremenila in misli in vsa čustva. Kako se Vam zdi, se bo takrat človek fizično spremenil?« In sogovornik: »Če bo isti vrag, ali naj živi ali naj ne živi, se bodo vsi pobili in to bo mogoče edina sprememba.« Dostojevski (1960, 138) niza novi čas propagandnih učinkov, ko bo v kapelici namesto Marije v staji miš (str. 410-420). To bo čas zarotnikov, hladnokrvnih ubojev in velikih morij (sto milijonov glav – str. 475). Odsotnost Boga je, kot bi dejal Jozef Tischner ustvarila pekel Auschwitza in Gulagov, Teharij, Šentvida in vseh drugih koncentracijskih taborišč pri nas in po svetu in povzročila, da je vrag zavladal na zemlji.

Ehrlich se je iz izkušnje nemškega nacionalizma na Koroškem, iz poznavanja svetovnih političnih razmer, ki jih je dodobra spoznal kot član delegacije na Versajski konferenci, ob razsežnostih propagandne moči komunističnega režima vse bolj zavedal, kako ta gibanja načenjajo srž krščanskih korenin in tako samega človeka. Poznavalsko in dosledno se je zavzemal za spoznavanje teh stranpoti ter organiziranju kristjanov za preprečevanje njihovega vpliva. Že leta 1923/24 je v članku Ruski boljševizem, objavljenem v reviji Čas podrobno razčlenil in prikazal stranpoti sovjetskega boljševističnega totalitarizma. Odtlej v svojih ugotovitvah le vse bolj jasneje razčlenjuje zablodo komunizma ter z srčnostjo in odločno zavzetostjo deluje proti njihovi infiltraciji, posebno na Univerzi v Ljubljani. Komunistom je bil glede na njihove cilje in namere pri Slovencih nevaren že zato, ker je bil zelo dejaven duhovnik, teolog in duhovni vodja mladih in zavzetih katoliških izobražencev. S svojo značilno odločnostjo je bil trn v peti že nemškim nacionalistom v Celovcu: Kot profesor v bogoslovju med odmori ni iskal družbe kolegov profesorjev, temveč se je pridružil študentom na dvorišču ali pa je šel v cerkev, kjer je molil križev pot. Ko je nekoč med bogoslovce prišlo značilno obrekovanje, da je prenapet nacionalist in da sovraži Nemce, se je kolega takole odzval: »Poglej v kapelo, tam ravno moli križev pot. Si moreš misliti, da si tam nabira sovraštva do drugega naroda?« (Benetek, 1950, 177) Taki očitki so bili takorekoč na dnevnem redu, saj je 31. 3. 1906 strupeno nemško nacionalistično glasilo Freie Stimmen zapisalo, da je Ehrlich ekstremen nacionalist, poln »divjega slovanskega fanatizma«.

Ehrlicha kot odmevnega in dalekosežnega družbenega misleca jasno izraža razprava Ruski boljševizem (Ehrlich 1923/24), objavljena v Času. Lahko rečemo, da je razprava vredna F. Courtoisa (1999) in F. Fureta (1998) ali T. Snyderja (2012) in to skoraj sto let pred njihovimi tehtnimi analizami komunizma. Ta razprava in ostalo delovanje profesorja zoper komunistični monopol nad Slovenci dobro nakazuje vzroke Ehrlichove likvidacije na začetku revolucije v okupirani Sloveniji in pojasnjuje njegove ukrepe in nastope zoper komunistično dejavnost, posebno propagando na Univerzi, in nasprotovanje katoliškemu akademskemu društvu Zarja in njihovim idejnim usmerjevalcem kot Edvardu Kocbeku ter sindikatu Jugoslovanski strokovni zvezi, ki so se že dlje časa zavestno pripravljali na sodelovanje s komunisti, kot potrjuje Kocbekov članek Premišljevanje o Španiji v Domu in svetu leta 1937. Ehrlich je imel globok idejno-politični in narodnostno-obrambni čut, posebej za rastočo in agresivno dejavnost komunistov na Slovenskem v tridesetih letih, in zavedal se je nevarnosti teh dejavnosti za kristjane in Slovence. Že v razpravah o religiji, o misijonih ter o vplivu sodobnih idejnih tokov omenja to nevarno družbeno gibanje in svari pred posledicami njegovega širjenja med Slovenci. Njegov zgled in njegova krščanska odločnost sta lahko tudi danes opora in temelj globljih misijonskih prizadevanj v reševanju slovenske demokracije, za katero je Ehrlich živel in umrl. 

Razprava o boljševizmu je nastala po Leninovi smrti. Ehrlich (1923/24) vidi Leninov pomen v tem, da je skušal »po posrečeni politični revoluciji realizirati z vso resnobo Marxov socializem« z originalno »virtuoznostjo« (192), ker so revolucionarji izbrali »najugodnejši psihološki trenutek«, tj. vojne razmere za dosego svojih ciljev. Ehrlich je prepričan o važnosti in nujnosti preučevanja pojava boljševizma (193). Prvi del z naslovom Ustroj boljševizma obravnava nastanek in zgradbo nove boljševistične države ZSSR, vlogo (edine) komunistične stranke, njene tajne policije in našteva 'rezultate' njenega »delovanja« med leti 1918–1929: usmrtitev »6775 profesorjev, 8800 zdravnikov, 54.650 oficirjev, 12.950 veleposestnikov, 28 škofov, 1215 duhovnikov, 355.250 tako zvane 'inteligencije', 260.000 vojakov, 59.000 policistov, 193.350 delavcev, 815.000 kmetov« (196); skupaj torej 1.767.018 ljudi. To je popolnoma skladno z Leninovo trditvijo: »Kaj pa je na tem, če pogine 90 % Rusov, če se le zadnjih 10 % spreobrne h komunizmu.« (196)^[1]V drugem delu se dotakne presoje najvažnejših delov družbe v Sovjetski zvezi: ekonomske, šolske, verske politike sovjetov, kjer podrobneje prikaže strahotne posledice revolucije za Rusko pravoslavno še bolj pa za katoliško Cerkev. Komuniste označuje kot »prave virtuoze propagande« (292), ki so uspeli razpresti svoje mreže po vsem svetu. Dalekoviden je tudi kratek članek v Misijonskem koledarju za leto 1936, v katerem Ehrlich (1936) prikazuje poskuse ruskih komunistov, da bi prevzeli oblast tudi na Kitajskem. Čeprav je bil tam Čankajšek sprva naklonjen komunistom, jih je kasneje prepovedal. Kljub temu nevarnost komunizma na Kitajskem po Ehrlichu ni odpravljena, ker je »komunistična internacionala najboljše organizirana politična organizacija sveta«. 

Z isto resnobo in zavzetostjo je pisal o naših komunistih pred in med vojno. Začetek je že spomenica Slovenski problem leta 1941 (Ehrlich 2002a). Višek pa predstavlja njegova spomenica Italijanom Gravimina spomladi leta 1942 (Ehrlich 2002b) za katero je italijanski polkovnik, ki so mu jo prinesli, dejal, da bi bilo treba po njegovem prinašalce in pisca takoj ustreliti. Ehrlich v njej najprej razčlenjuje stanje v Ljubljanski pokrajini in opozarja italijanske oblastnike na nasilje, ki narašča: aretacije in zapiranje, policijsko uro, prepoved kolesarskega prometa, posebno pa požiganje vasi zaradi partizanskega terorja. Opozarja, da Italijani navadno pridejo prepozno, tako da partizani pobegnejo in potem skupaj naženejo kmete ter jih internirajo. Navaja primer Paradišča in Višnje gore. V prvem so »partizani ponoči prišli v vas, zahtevali živeža, sklicali fante in može in jih pozvali, naj gredo z njimi v hribe, češ da se borijo za slovenski narod. Možje in fantje so se temu protivili, ko so pa partizani odšli, so prišli italijanski vojaki, kot bi jih partizani na to opozorili, zažgali so vas, ki je bila partizanom 'oporišče' in vse moške odpeljali.« (270) Dalje opisuje dogajanje pri Višnji gori, kjer so »partizani s strojno puško streljali na vojaške avtomobile. Strojnico so pustili na cesti in zbežali. Italijanski vojaki so prignali pse in ti so sledili do vasi Brezovo. Ker so psi tu sled izgubili, so vojaki to vas smatrali za skrivališče partizanov, jo požgali, moške pa odpeljali« (270). Ugotavlja, da »partizani med ljudstvom širijo zlobne klevete, da papež, škof in duhovniki ukazujejo požigati vasi« (prav tam). Ehrlich poimensko našteva ljudi, ki jih je likvidirala Varnostno-obveščevalna služba OF (VOS) in italijansko oblast opozarja na pritožbe ljudi.

Ehrlich je zelo kritičen tudi do italijanske oblasti. Opozarja, da tako imenovana konzulta (14 slovenskih predstavnikov za svet Visokemu komisariatu, ki pa jih komisar ne sklicuje) ne deluje, poleg tega Italijani ne upoštevajo slovenske policije. Ehrlich dalje zahteva od Italijanov, da omogočijo propagando zoper OF, ki širi letake celo po Univerzi. Ehrlich opozarja, da so ljudje prepričani, da komunisti in Italijani marsikje sodelujejo in komunisti ovajajo zavedne Slovence Italijanom, da jih ti potem zapirajo in odpeljejo v taborišča ali jemljejo za talce. Za vosovskimi likvidatorji italijanska oblast ne izvaja nobenih preiskav, pač pa strelja nedolžne talce (po navadi ljudi, ki so proti OF). Ehrlich kritizira tudi fašizacijo slovenskega življenja: Italijani so odstranili dobre župane in jih nadomestili z »osebami, ki ne uživajo zaupanja«. Komunistični agitatorji se svobodno sprehajajo po Ljubljani. Zatira se slovenska kultura. Ugotavlja, da je sinteza vsega dogajanja, da je »namen sil osi popolno uničenje slovenstva kot takega« (263).

Ehrlich italijanskim oblastem zato predlaga:

Zagotovitev varnosti prebivalcem pokrajine, predvsem s tem, da Italijani preprečijo »beg zločincev«. Zahteva sodelovanje Slovencev z italijanskimi varnostnimi službami, da se prepreči nasilje Osvobodilne fronte. Za Slovence zahteva samostojno upravno oblast. Zahteva odprtje Tehnične fakultete in drugih šol, ki jih je zasedla oblast, izpustitev aretiranih, interniranih in konfiniranih Slovencev ter večjo svobodo časopisja. »Brezčastno ravnanje organov it. oblasti (kloftanje, suvanje, pretepanje, mučenje itd.), kakor pavšalno vklepanje aretirancev, naj se takoj preneha.« (277) .

Vsi njegovi predlogi potrjujejo, kako se je Ehrlich dobro zavedal vseh nevarnosti za slovenski narod in se pogumno odločil za varovanje narodnih interesov tudi v okupaciji in revoluciji. Zato je razumljiva izjava člana KPS in slovenskega zgodovinarja Ferda Gestrina, ko je Stanetu Grandi na vprašanje, zakaj so komunisti likvidirali Ehrlicha, odgovoril: »Bil je edini, ki je bil sposoben organizirati odpor proti okupatorju mimo komunistov. (Granda 2002, 322) 

Ehrlich kristjan, duhovnik in misijonar
Bistvo Ehrlichovega poslanstvo je bila živa in dejavna krščanska vera: Ehrlich je bil kristjan in duhovnik, zavezan Cerkvi in narodu, obenem je vse svoje življenjske moči do nesebičnega žrtvovanja posvečal temu delovanju. Dr. Franc Zeichen, župnik v Št. Rupertu pri Velikovcu je zapisal: »Vzgajal nas je ne samo z učeno, vneto besedo, temveč še bolj z lastnim zgledom pristne, otroške vernosti in vdanosti do sv. Cerkve. V tem pogledu je veljal med dijaštvom kot nesporna avtoriteta.« (Zeichen, 1950, 179) Zato se je Ehrlich zelo dosledno zavzemal za uveljavitev načel katoliške Cerkve, ki je nasprotovala revoluciji in drugim modernim prevratnim spremembam življenja. Cerkev uči, da se reforma v človeku in v družbi lahko zgodi le evolutivno, se pravi tako, da omogočimo človekov notranji osebni oziroma duhovni razvoj, kar so v svojih okrožnicah uveljavljali tudi papeži zadnjih stoletij. Temu naj služi misijonsko poslanstvo Cerkve: Iz vseh predavanj se je odražala v prvi vrsti ena sama velika ideja: »Misijonstvo je nujno potrebni protiutež proti razkrajajočim silam materializma, modernega poganstva, laicizma, sekularizma, navidezno znanstvenega ateizma, ki zastrupljajo kot najslabši evropski eksport dušo poganskih narodov in pripravljajo svetovno revolucijo.« (Ehrlich 1930/31, 114) Tako papež je Leon XIII. v okrožnici Rerum novarum (1891) pozival katoličane k dosledni pomoči najubožnejšemu stanu, da bi preprečili družbene prevrat oziroma revolucijo. Za njim to načelo povzame v okrožnicah Quadragesimo anno (1931), Mit brennender Sorge (1937) in Divini redemptoris (1937) Pij XI. (1995a, 1995b, 1995c). Vse je Ehrlich dosledno sprejemal in udejanjal. 

Življenje raste in se razvija. V tem smislu je razumeti Ehrlichovo misijonarsko zavzetost, ki temelji na osebni veri, ki sporoča in posreduje vero kot življenjsko ponudbo drugim. Življenje se upira vsaki nasilni spremembi, katera ga bistveno ogroža. Krščansko se življenje gradi na osebnih in medosebnih temeljih, kot jih razlaga in uči katoliška Cerkev. Ta svoja stališča Ehrlich (1919, 1924, 1927) primerjalno z drugimi nazori in verami razdela v svoji knjigi v treh delih z naslovom Katoliška Cerkev, kraljestvo Božje na zemlji ter v vseh drugih spisih oziroma v razpravah in člankih, objavljenih v revijah Čas, Bogoslovni vestnik ter časopisih oziroma glasilih, Bogoljub, Misijonski koledar, Katoliški misijoni, Vzajemnost (glasilu slovenske duhovščine). »V svojih člankih je raziskoval, kakšna je povezava med najstarejšimi oblikami verstev in verovanj, ki jih najdemo tudi danes pri primitivnih narodih. Neutemeljenost evolucionističnih trditev o prvotnem ateizmu najstarejših narodov je dokazoval z opisovanjem verovanj, kakršna imajo plemena, ki so še na zelo nizki razvojni stopnji, z njihovim ravnanjem in z običaji, ki imajo v njihovi kulturi očitno verski značaj.«(Tadina 2002, 182) Glavni poudarek njegovih razprav in člankov o misijonski dejavnosti Cerkve je, resničnost vere v Jezusa Kristusa. 

Ehrlich piše tudi tehtne in mednarodno primerljive razprave o primerjalnem veroslovju, kar potrjuje ocena za rednega profesorja leta 1922, v kateri je mnenje Oxfordskega profesorja Roberta Ranulpha Maretta (1866-1943), ki je ocenil Ehrlichovo leta 1922 izšlo delo »Origin of Australian Belifes«(Izvor avstralskih verovanj). Delo ga uvršča in potrjuje kot uglednega mednarodno primerljivega znanstvenika s področja človekovega verovanja.(Dekanat Teološke 1922) Razvil je antropološko paradigmo kot je ocenil drugi svetovno priznani veroslovec Alfred Reginald Radcliffe-Brown (1881‒1955), ki je napisal recenzijo istega Ehrlichovega dela in ga zelo ugodno ocenjuje(Ocvirk 2014). Ehrlich in Radcliffe-Brown veljata za pionirja primerjalnega veroslovja in antropologije. Ehrlich (1925) izhaja iz teorije (različnih) kulturnih krogov in piše o prvotnih verah narodov ter razvija katoliško oziroma krščansko misijonsko delovanje. Celo izkopavanju na slovenskih tleh Ehrlich (1938) posveča svojo pozornost, kar ga med vsem ostalim tudi potrjuje kot zavzetega Slovenca in rodoljuba. Razpravlja o kulturnih značilnosti narodov: Japoncev, Indijancev, v knjigi Cerkev božje kraljestvo na zemlji piše praktično o celem svetu in razčlenjuje položaj razvoja narodov, o problih suženjstva in kolonializma itd. Seveda se dotakne tudi sodobnih problemov izkoriščanja oziroma zatiranja afriških, azijskih in ameriških narodov. Predstavlja zavzetost misijonarjev, ki zaradi vere pomagajo narodom in skušajo preprečevati in odpravljati izkoriščanja, ki so ga zakrivili politiki. (Ehrlich, 1919 129 sl.) Govori tudi o delu slovenskih misijonarjev, posebej Ignacija Knobleharja,Friderika Ireneja Barage, Ivana Mesariča v Bengaliji in drugih. V njegovi zapuščini je obširen spis Evharistija in misijoni, v katerem pravi: »Bela rasa, krščanski narodi, krščanski državniki so tekom stoletij nad drugimi narodi strašno grešili in groza nas more biti bodočnosti, ako bo Bog zahteval obračune od krščanskih narodov.« (Ehrlich, fasc.) Kot že rečeno natančno in pooznavalsko piše o problemu komunizmu v Rusiji in poskusih uvedbe komunizma na Kitajskem ter drugih sodobnih ovirah in nasprotovanjih krščanski veri. Gre mu vedno za srž problema, kar bi danes lahko imenovali evangelizacija sodobnega sveta, ki se je bodisi odtujil krščanski veri kot v razvitem svetu, bodisi je še ni spoznal pri prvotnih narodih. V Evropi gre za nasilno prevratniško odtujitev totalitarnih režimov, drugod se uveljavlja praktično poganstvo, v misijonskih deželah pa se pod temi vplivi preprečuje, da bi prvotni narodi mogli srečati prek zavzetih krščanskih poslancev pristno veselo oznanilo Jezusa Kristusa.

Organizacijske oblike za širjenje misijonske zavesti in dejavnosti med Slovenci
Za širitev misijonske dejavnosti je Ehrlich organiziral vsestranske dejavnosti doma in v mednarodnem prostoru. Vse je potekalo v okviru misijonskih združenj in organizacij, ki jih je ustanovil bodisi sam Ehrlich ali pa jim je dal novega zagona. Spodbujal je ustanovitev ali razvoj misijonskih glasil, organizacij ter izobraževanja: misijonske kongrese, tečaje in študijska srečanja ter spodbujal k mednarodnemu sodelovanju na tem področju. 

Leta 1916 je bila v Ljubljani ustanovljena Misijonska mašna zveza. Že takoj po ustanovitvi je sredi vojne dr. Lambert Ehrlich 7. Avgusta 1917 iz Celovca v Ljubljano poslal pismo v imenu Sodalitete, slovenskih katoliških duhovnikov iz Koroške, v katerem koroški duhovniki izražajo željo po povezavi oziroma vključitvi v Zvezo. Vez se je okrepila, ko sta brata duhovnika Lambert in Martin Ehrlich prišla k Jegliču in mu potem poslala še dve pismi s prošnjo po povezovanju obeh organizacij, »za rast božjega kraljestva na zemlji«. Dodala sta tudi navodila, kako čim bolj učinkovito pripraviti srečanje. Potem je 3. aprila 1918 je prišlo v Ljubljani do srečanja duhovnikov slovenskih škofij. Društvo Misijonska zveza se je kot podružnica oziroma del priključila Družbi za širjenje vere (DŠV), ki naj vključi duhovnike vseh slovenskih škofij. Društvo je okrepilo dejavnost posebno, ko se je Ehrlich leta 1922 moral preseliti v Ljubljano. Organizirali so izdajo lista Katoliški misijoni in izdajali vsakoletni misijonski koledar. Ehrlich je na fakulteti predaval o misijonih ter organiziral narodno in mednarodno poglabljanje in širitev ideje o misijonski dejavnosti Cerkve, kakor jo je zasnoval v svoji knjigi Katoliška Cerkev, kraljestvo božje na zemlji. 

V misijonsko dejavnost se je poglabljal v času študija v Parizu in Oxfordu leta 1920 in 1921. Od leta 1924 je zelo dejano sodeloval pri mednarodnih kongresih akademikov za misijone (Congressus Internationalis Academicorum pro misionibus); na njegovo pobudo so jih potem prirejali vsako leto. Tudi v Ljubljani so ob priliki 5. Katoliškega shoda 1923 priredili veliko misijonsko zborovanje, kjer je govoril prof. Ehrlich in potem hitro udejanjil sklepe shoda: Ustanovili so Papeško misijonsko družbo za ljubljansko škofijo in začeli izdajati mesečnik Katoliški misijoni, ki so izhajali do leta 1944 , potem še štirideset let v Argentini. V Grobljah so prirejali misijonske tečaje. Ehrlich je bil večinoma v pripravljalnem odboru za mednarodne akademske misijonske kongrese v St. Gabrielu v Mödlingu na Dunaju, v Budimpešti, v Poznanu ter leta 1930 v Ljubljani od 6. 11. Septembra 1930, ki se ga je udeležilo okrog 200 udeležencev iz tujine. Ehrlich v poročilu govori o predavanjih in omenja delovanje drugih kristjanov ter pravi: »Zakaj bi ne bilo mogoče, da bi katoliški učitelji, profesorji žrtvovali po nekaj let pouku in vzgoji v poganskih deželah?« (Ehrlich 1930/31, 118), se pravi začasni laiški misijonarji kot jih poznamo danes. Kongresi so potekali potem tudi dalje do vojne.

Leta 1938 je Ehrlich organiziral tudi odmevno misijonsko etnografsko razstavo na ljubljanskem velesejmu. Dosegel je tudi, da je radio Ljubljana predvajal predavanja o misijonih. Tudi znani misijonar p. Schebesta je predaval po Sloveniji o Pigmejcih. Ehrlich je izdal življenjepise nekaterih znanih tujih misijonarjev. O misijonskih dejavnostih med Slovenci pa je pisal tudi v tuje liste. Povsod pa je spodbujal poznavanje misijonskega poslanstva katoliške Cerkve in k vsestranskemu prizadevanje vseh v Cerkvi za širitev in poglabljanje vere. Misijon je razumel kot graditev in krepitev Božjega kraljestva po vesoljni zemlji na temeljih katoliške Cerkve.

Ehrlich je torej v širši in ožji javnosti v predavanjih in govorih poglabljal misijonsko dejavnost, kar je razumel kot temeljni krščanski poklic vseh kristjanov: »Misijonstvo kot svetovni problem«, je bil naslov njegovega predavanja akademikom na prvem misijonskem tečaju v Bohinju in sv. Višarjah od 23.-27 julija 1928. Sledili so tečaji za slovensko in hrvaško akademsko mladino na Plitvicah, v Krapini, Celju, Zagrebu itd. Stalno pa je v Grobljah spodbujal misijonsko delovanje vseh študentov, ki so prihajali v stik z njim in se na to odzivali. V tem smislu je pisal tudi v Straži v viharju ter seveda spodbujal za to posebej bogoslovce pri svojih predavanjih na fakulteti. 

Vpliv in moč Ehrlichove misijonske zavesti doma in po svetu
Iz tega skromnega pregleda Ehrlichove vsestranske misijonske dejavnosti lahko sklepamo, kako vplivna osebnost je bil kristjan in duhovnik Ehrlich. Njegova požrtvovalnost, namenjena predvsem mladim je imela en sam cilj: Vse prenoviti v Kristusu in spodbuditi Slovence in ostale narode, posebno še mlade za krščansko vero. Na podlagi tega je spodbujal širjenje krščanske vere doma in njeno najširše uveljavljanje povsod po svetu. Slovencem in drugim narodom je poznavalsko in svetovno-primerljivo razvijal čut za podobo človeka po božji podobi, torej v luči krščanstva. Tako je ljudi pripravljal tudi na zahtevne čase, ki so jih ustvarjale napete politične razmere. Ocvirk (2014, 94). je zapisal: »Drugo, kar velja omeniti v zvezi z Ehrlichom, zadeva njegov prispevek k širjenju obzorij, tudi antropoloških, na slovenskih ozemljih. Gotovo je eden prvih Slovencev, če ne prvi, ki je dodobra poznal tudi antropološko-etnološko znanost svojega časa in s svojim delovanjem in učenjem to vednost širil med rojaki. Tega ni počel le v kabinetu ali za katedro, marveč je svoja spoznanja znal preliti v jezik širših množic, najsi bo to s prižnice in govornice, ali v obliki knjige in članka.«

Tega ne moremo razumeti zgolj kot akademsko prizadevanje, pač pa kot osebno, zavzeto in požrtvovalno delo, da bi po njegovem osebnem zgledu tudi drugi živeli iz globin krščanske vere in z njo napajali vsak svoje življenje in delo in bi se v tem odlikovale tudi zavzete, odločne in družbeno angažirane krščanske skupnosti, kakor so bili njegovi stražarji. Podobno kot sam Ehrlich jih je več kot polovica dala za to tudi svoje življenje, ostali pa so morali zapustiti ljubljeno Slovenijo. 

Ehrlichovo zavzeto in premišljeno vsestransko misijonsko dejavnost je napajala živa in stalno poglabljajoča se vera in ljubezen do slovenskega, posebno mladega človeka. Za to je bil pripravljen na različnih forumih študentov oziroma akademikov kot so takrat rekli, potrpeti zasmehovanje, ki so ga uprizarjali komunistični, liberalni in žal celo katoliški intelektualci zoper njega. Ehrlich je kljub temu vztrajal na sejah ter trezno, ponižno in zavzeto odgovarjal na izzive in tudi organizacijsko speljal sestanke in razprave s pomočjo svojih stražarjev tako, da se je ohranjala zdrava krščanska usmeritev. Za ta življenjski cilj je živel, deloval in umrl. Zaradi svoje odločnosti, ki ji je zgodovina dala prav, je žel razumljivo nesoglasje pri nevernih, a so mu žal pogosto nasprotovali celo katoličani, saj sta imela spor npr. celo s Finžgarjem in vemo, da je tudi Kocbek odobraval njegov umor. 

Ehrlicha je to zmogel ker je bil naslonjen na Kristusa kot je slikovito prikazal eden prvih ujetnikov v KZ Auschwitz Marian Kołodziej, ki je moral kot jetnik graditi prve zgradbe taborišča in je po vojni naslikal trpina Kristusa na križu, na katerega je naslonjen sam kot taboriščnik. V vseh preizkušnjah je bil na Križanega naslonjen tudi Ehrlich in jih je zato ob vsej teži in nerazumevanju in nasprotovanju voljno in vdano nosil svoj križ do mučeniške smrti. To je bilo njegovo pričevanje. Prepričan je bil, da je narodni in svetovni dom treba graditi na veri, kajti edino krščanstvo bo na ruševinah Evrope moglo zgraditi nove temelje. To so potrdili tudi očetje skupne Evrope, ki so kot Ehrlich gradili svet na krščanstvu. Kljub zahtevnim časom, ki so posledica opuščanja v preteklosti, kot je napovedoval Ehrlich, je to naloga in dolžnost tudi kristjanov danes, kot nam Ehrlich govori: »Svoj narodni dom moramo ohraniti v (krščanskem) občestvu nove svobodne Evrope, ki mora vstati na ruševinah te velike vojne, v novem evropskem občestvu, na katerega vstajenje je usoda navezala obstoj malih narodov.« (Ehrlich 1940, 115) Tudi danes in v prihodnje je to naša misijonska obveza.

Besedilo je posredoval prof. dr. Janez Juhant.