Generalno tajništvo je v torek, 7. septembra 2021, besedilo pripravljalnega dokumenta in Vademekuma za usmerjanje poti škofovske sinode, ki je posvečena sinodalnosti in se bo začela 9. – 10. oktobra v Rimu, 17. oktobra pa v krajevnih Cerkvah, končala pa bo v Vatikanu leta 2023. Slovenska škofovska konferenca je pripravila slovenska prevoda obeh dokumentov.
Poslušati, »brez predsodkov«. Spregovoriti pogumno in s paresijo. Pogovarjati se s Cerkvijo, z družbo in drugimi krščanskimi veroizpovedmi. Generalno tajništvo sinode objavlja pripravljalni dokument in Vademekum, da bi pokazalo smernice, po katerih se bo usmerjala pot sinode o sinodalnosti, ki se bi slovesno začela 9. in 10. oktobra v Rimu in 17. oktobra v krajevnih Cerkvah, zaključila pa se bo z zasedanjem škofov vsega sveta v Vatikanu leta 2023.
Namen dokumenta je predvsem spodbuditi prvo fazo poslušanja in posvetovanja Božjega ljudstva v krajevnih Cerkvah, ki se bo začela oktobra 2021 in se bo končala aprila 2022: »Nekakšno gradbišče ali pilotna izkušnja, ki nam omogoča, da takoj začnemo zbirati sadove dinamike, ki jo postopno sinodalno spreobrnjenje vnaša v krščansko skupnost.«
Na začetku besedila je temeljno vprašanje: » Kako se danes na različnih ravneh (od krajevne do univerzalne) uresničuje tisti 'hoditi skupaj', ki omogoča Cerkvi, da oznanja evangelij v skladu s poslanstvom, ki ji je bilo zaupano; na katere korake nas Duh vodi, naj jih naredimo, da bi rasli kot sinodalna Cerkev?«
Za odgovor na to vprašanje nam Tajništvo sinode pokaže konkretne korake. Predvsem je potrebno »živeti cerkveni proces sodelovanja in vključevanja, ki vsakemu – zlasti tistim, ki se iz različnih razlogov nahajajo na obrobju – daje priložnost, da se izrazi in da je slišan«; nato »prepoznati in ceniti bogastvo in raznolikost darov in karizem, ki jih Duh podarja v svobodi«, v dobro celotne človeške družine. Pa še »preučiti, kako se v Cerkvi živita odgovornost in oblast, ter strukture, po katerih se upravljata, ko se razkrijejo in skušajo spremeniti predsodki in izkrivljena ravnanja, ki nimajo korenin v evangeliju.« Potem se zahteva, da »se krščanska skupnost potrdi kot verodostojen subjekt in zaupanja vreden partner na poteh socialnega dialoga, ozdravljenja, sprave, vključevanja in sodelovanja, obnove demokracije, spodbujanja bratstva in družbenega prijateljstva.« Pa tudi »za obnovo odnosov« med kristjani, s predstavniki drugih veroizpovedi in z drugimi družbenimi skupinami, organizacijami civilne družbe, ljudskimi gibanji. Konkretni koraki torej, ki se dogajajo v zgodovinskem okviru, »zaznamovanem z epohalnimi spremembami družbe«, začenši z »globalno tragedijo« Covid-19, ki je povzročila, da so že obstoječe neenakosti »eksplodirale«, pa tudi v kontekstu, v katerem se mora Cerkev sama soočiti s pomanjkanjem vere in s pokvarjenostjo tudi v sebi.« Ne da bi pozabili »na trpljenje, ki ga doživljajo mladoletni in ranljive osebe zaradi spolnih zlorab, zlorab oblasti in vesti«, ki so jih zagrešili kleriki.
Ravno v teh »brazdah, ki jih je naredilo trpljenje vseh vrst«, pa se vendarle razcvetajo »novi jeziki vere« in »nove poti« za ponovno vzpostavljanje »krščanske in cerkvene poti.« Za Tajništvo sinode »je veliko upanje, da je veliko Cerkva že začelo bolj ali manj strukturirana posvetovalna srečanja in procese Božjega ljudstva.« To je priložnost za ponujanje dovolj širokega prostora sodelovanja in uveljavljanja laikov, predvsem žena in mladih, kakor je bilo zahtevano na predhodnih sinodah.
Glede laikov dokument poudarja, da so vsi krščeni »dejavni subjekt evangelizacije«, zato je temeljnega pomena, da se na sinodalni poti pastirji »ne bojijo prisluhniti čredi, ki jim je zaupana.« V sinodalni Cerkvi se vsak lahko »nekaj nauči«: verniki, škof, tudi sam rimski škof. »Eden posluša druge, vsi pa poslušajo Svetega Duha,« je poudarjeno. To vključuje tudi poziv k poglobitvi odnosov z drugimi krščanskimi Cerkvami. Poleg tega je »sinodalna Cerkev preroško znamenje predvsem za skupnost narodov, ki ni sposobna ponuditi skupnega projekta, po katerem bi uresničevali dobro vseh.«
Bolj konkretno pripravljalno besedilo predlaga vprašanja, ki bodo vodila posvetovanje Božjega ljudstva. Vse izhaja iz temeljnega vprašanja: Kako »se hoditi skupaj« danes uresničuje v vaši krajevni Cerkvi?
Vprašati se moramo torej, kakšne izkušnje v lastni škofiji to vprašanje prikliče v spomin; kakšne radosti, težave ali celo rane so bile povzročene; kakšni so obeti za spremembe in kašne korake je treba narediti.
Primerno je, še pojasnjuje dokument, upoštevati tri ravni, na katerih je izražena sinodalnost: raven sloga, katerega Cerkev redno živi in po katerem deluje; raven struktur in cerkvenostnih procesov; raven sinodalnih procesov in dogodkov, na katere Cerkev skliče pristojna oblast. Tri različne ravni, ki »jih moramo skladno ohranjati skupaj, sicer posredujemo proti-pričevanje in spodkopavamo verodostojnost Cerkve.«
Pri pregledu izkušenj je treba upoštevati notranje odnose v krajevnih Cerkvah med verniki, pastirji, župnijami, skupnostmi, pa tudi med škofi (med njimi in s papežem), z vmesnimi organi, potem pa tudi povezovanje različnih oblik redovnega in posvečenega življenja, združenj in gibanj, različnih ustanov (šole, bolnišnice, univerze, fundacije, dobrodelne ustanove, itd.). Upoštevati je treba tudi odnose in morebitne skupne pobude z drugimi verstvi, z ljudmi, oddaljenimi od vere, s svetom politike, kulture, financ, dela, sindikatov, manjših.
Končno pripravljalni dokument predstavi deset tematskih jeder, ki izražajo različne odtenke »žive sinodalnosti«. Za bogatejši prispevek k posvetovanju jih moramo poglobiti.
Tovariši na poti: razmisliti o tem, kdo je del tega, čemur pravimo »naša Cerkev«, kakor tudi kdo so »tovariši« zunaj cerkvenega obsega in ali so puščeni na obrobju.
Poslušati: mlade, ženske, posvečene osebe, zavržene, izključene.
Spregovoriti: premisliti torej, če se znotraj skupnosti in njenih organizmov spodbuja »svoboden in pristen duh komunikacije, brez dvoličnosti in oportunizma.«
Praznovati: premisliti, na kakšen način molitev in bogoslužje navdihujeta in dejansko usmerjata »skupno hojo« in kako se spodbuja dejavno sodelovanje vernikov.
Soodgovorni v poslanstvu: razmislek o tem, kako skupnost podpira svoje člane, ki so dejavni v določeni službi (pospeševanje družbene pravičnosti, človekovih pravic, našega skupnega doma).
Dialog v Cerkvi in v družbi: premisliti kraje in načine dialoga v krajevnih Cerkvah s sosednjimi škofijami, z verskimi skupnostmi, z ustanovami, s tistimi, ki ne verujejo, z ubogimi.
Z drugimi krščanskimi veroizpovedmi: kakšne odnose imamo z brati in sestrami drugih krščanskih veroizpovedi, katera področja zadevajo, kakšni so sadovi, kašne težave.
Oblast in soudeležba: vprašati se moramo o tem, kako se v krajevni Cerkvi izvaja oblast, kašne so prakse timskega dela, kako se pospešujejo laiške službe.
Razločevati in odločati: vprašajmo se, po kašnih postopkih in po katerih metodah se sprejemajo odločitve; kako je razčlenjen postopek pripravljanja odločitve s sprejemanjem odločitve; kakšna sredstva se spodbujajo za preglednost in odgovornost.
Vzgajati se za sinodalnost: v bistvu pogled na formacijo, ki je ponujena tistim, ki imajo v krščanski skupnosti odgovorne vloge, da bi postali bolj sposobni poslušati drug drugega in se pogovarjati.
Tajništvo sinode prosi, da se sadovi razmišljanj strnejo na največ desetih straneh, ki se po potrebi poglobijo z drugimi podpornimi besedili. Cilj »ni proizvajati dokumente«, ampak vzbuditi sanje, preroštva, upanje.
Povzeto po Vatican News.
