Škof msgr. dr. Anton Jamnik je v sredo, 7.7.2021 daroval sv. mašo za več kot 100 udeležencev oratorija na Dobrovi pri Ljubljani. Tema oratorija je bila evharistija, zato je tamkajšnji župnik Janez Kvaternik vsak dan izpostavil Najsvetejše v češčenje in molitev. Po sveti maši je sledila nogometna tekma z animatorji, ki sta se jo aktivno udeležila tako škof msgr. dr. Anton Jamnik kot tudi domači župnik. 

Odlomek iz pridige škofa msgr. dr. Antona Jamnika pri sv. maši za otroke zbrane na oratoriju in animatorje ter starše:

V reviji Božje okolje (2003, št.3, str. 6-10 in št. 4, str. 6-27) je bil objavljen pogovor s kapucinom Cantalamesso, papeškim pridigarjem. V pogovoru navaja sv. Avguština in tako lepo poudari: «Marija je žena vere, ki je spočela najprej v veri in šele nato v telesu. Zato je vir navdiha, da na Božje darove in milost odgovorimo z vero. Marija je bila žena , ki je hodila v veri,  ki je v veri napredovala. Ki je morda poznala tudi napor v veri.« 

In končno nam je pri pobožnosti do Marije čudovit zgled Lojze Grozde, ki je bil na evharističnem kongresu leta 2010 v Celju  razglašen za blaženega. Z ljubeznijo do Svetega Rešnjega Telesa je bila pri njem kot nekaj samoumevnega povezana tudi iskrena pobožnost do Marije. »Marija, moja mati, jaz tvoj otrok!« je zapisal 19.12.1941. Kristus je sad Marijinega brezmadežnega telesa, Lojze je vsa gimnazijska leta ob njenem oltarju prejemal sveto obhajilo.

Ko razmišljamo o tem, da je evharistija hrana našega življenja, moramo najprej poudariti temeljne resnice naše vere, kajti potem bo vsaka sveta maša, obhajilo, obisk Najsvetejšega, ure molitve, predvsem izraz hvaležnosti našega srca ob veri in spoznanju teh čudovitih skrivnosti. Gotovo pa se je treba v češčenju tudi vaditi in se dati voditi Božjemu Duhu. Prepogosto molitev preveč izenačujemo s prošnjo in pri tem pozabljamo na Gospodove besede v pridigi na gori: »Vaš Oče ve, kaj potrebujete, preden ga prosite.« Temelj vse resnice češčenja Jezusove navzočnosti pod podobama kruha in vina je v tem, da je Bog, - Bog on edini, in da je človek zgolj človek, božja stvar, ki v spoštovanju in srčni svobodi stoji pred to Resničnostjo.

Jezus se v Janezovem evangeliju razodene kot »kruh življenja«, »kruh, ki je prišel iz nebes. Judje tega nočejo sprejeti, ampak namesto tega godrnjajo obremenjeni s tolikimi predsodki. Njihova preračunljivost in zagledanost v lastno logiko jim je zaprla pot do Kristusa. Jezus v Lukovem evangeliju lepo odgovarja na to vprašanje: »Slavim te, Oče, Gospod nebes in zemlje, da si prikril to modrim in razumnim in razodel malim.«

Češčenje evharistije ni beg pred svetom, nasprotno, le-to je temelj za to, da svet vzamemo resno in se trudimo, za lepe medsebojne odnose, ter ob tem gradimo občestva, kjer posebej čutimo navzočnost Kristusa. Ob češčenju evharistije se nam tako prepričljivo kaže, kakšno vrednost ima v božjih očeh vsak človek kot naš brat in naša sestra. Če je torej naše pojmovanje evharistije pristno in iskreno, mora v nas povečati in okrepiti zavest o dostojanstvu prav vsakega človeka. Zavest o tem dostojanstvu pa postane najgloblji nagib za naše razmerje do bližnjega. Tako bomo postajali vedno bolj občutljivi za sleherno trpljenje in stisko ljudi okoli nas, za vsako krivičnost in žalitev. Ob daritvi svete maše se naučimo spoštljivo odkrivati resnico o notranjem človeku, kajti prav ta človekova notranjost postane prebivališče Boga, navzočega v evharistiji.

Ko je mati Terezija 30. Junija 1980 obiskala Ljubljano, je med drugim dejala: »Naše veselje in naša moč je, da se nam Jezus daje kot kruh za življenje, ki pomirja našo žejo po ljubezni – po nas jo želi tešiti tudi pri drugih… Me nismo socialne delavke, kontemplativke smo sredi sveta. Vedno smo združene s Kristusom. V vsakem človeku ga vidimo… Ustanovil je evharistijo, iz katere moremo črpati moči, da bi živeli, kakor je on živel. Naš red je res težak. Toda z molitvijo in češčenjem Najsvetejšega zmoremo vse, to nas povezuje med seboj in z ubogimi.«

Knjiga pregovorov lepo pravi o Bogu, da je njegovo veselje bivati med človeškimi otroki. Morda je prav danes priložnost, da si postavim osebno vprašanje: Kaj pa meni pomeni Gospodova navzočnost v evharistiji, koliko o tem premišljujem in se za ta največji dar Božje ljubezni zahvaljujem, koliko dopuščam, da to božje bivanje vedno bolj prekvaša vse moje življenje in mi daje moči in poguma, da imam odprto srce za vsakega človeka, posebej tistega, ki je v največji stiski. Človeka ki potrebuje, da ga poslušam, znan najti zanj lepo besedo ali pa potrebuje materialno pomoč.