Spoštovani bratje in sestre!

Nazadnje, ko je trg sv. Petra v Vatikanu sameval na Veliko noč, je bilo pred okoli 220 leti, ko je Rim zavzela Napoleonova vojska in je sam Napoleon v svojem napuhu posvetnega vladarja prepovedal javno obhajati Velikonočno vigilijo. V zadnjem tisočletju se je tako letos primerilo morda šele drugič, da v samem srcu krščanstva največji praznik ni praznovan, kot si zasluži – da bi lahko papež, drugod po svetu pa škofje in duhovniki, zbrani množici razglašali vstajenjski »aleluja«! Način praznovanja letošnje Velike noči nam pove, da smo vstopili v poseben čas. 

Zopet se majejo kraljestva in oblasti. Zaradi enega majhnega virusa. Mi pa smo mislili, da teh kraljestev in oblasti res nihče več ne more omajati, destabilizirati, kaj šele zrušiti. Toda padel je Napoleon, padli so že vsi veliki in mogočni pred njim in padajo tudi za njim. 

Bila so že sveta cesarstva in kraljestva s krščanskim imenom, pa tudi od njih je ostalo samo sramotno breme križarskih pohodov in globoke, še vedno nezaceljene rane nedavnih vojn.  

V teh propadlih kraljestvih in oblasteh ni bil ustoličen Bog, ampak človek. Krone, žezla in prestoli – vse to v rokah nesrečnikov, ki so zapisovali človeško zgodovino krvi in pepelu. 

Ta večer vstopamo v noč, v kateri pa se nam razodeva čudovita, ljudomila in neskončno blagodejna prijaznost Božjega kraljestva. V tej noči se je tiho, neopazno in skrito prebudila nezlomljiva moč večno živega Boga. V tej noči se iz smrtnega sna prebuja na križu zasramovani judovski obsojenec in umorjenec, ki so mu v posmeh nad njegovo glavo zapisali: Jezus Nazarečan, judovski kralj. Ne s črnilom, temveč z lastno krvjo je ta kralj zapisal v ustavo svojega kraljestva, da imamo odslej vsi pravico do večnega življenja in do svojega zelo častnega mesta v tem kraljestvu. 

Kot Sin nebeškega Očeta nam je oznanil, da to kraljestvo ni od tega sveta, temveč je večno in neuničljivo. Njegovo območje so nebesa. Njihovo skrito navzočnost med nami pa že lahko začutimo tudi v svojem srcu in seveda tam, kjer so med nami mir, pravičnost in veselje v Svetem Duhu. 

Velikonočna vigilija, ki jo sedaj obhajamo, je mati vseh vigilij, kajti to je noč čaščenja Gospoda vsega stvarstva in vseh narodov. Kajti On, Gospod, je neskončno svet in vsa zemlja je polna njegovega veličastva. Tudi naš slovenski narod je Gospod vseh narodov povzdignil iz majhnega in neznatnega naroda na raven velikih narodov. Do sedaj smo vzdržali na prepihu zgodovine. Živeli smo iz Življenja, ki nam ga je omogočila Velika noč. 

Vedeli smo, kakšna je sveta volja Gospoda vsega stvarstva in vseh narodov. Njegova volja je, da bi ljubili življenje. In zato smo Slovenci znali in hoteli živeti iz roda v rod. V sebi smo znali poslušati glas vesti in spolnjevati Božje zapovedi, zato smo lahko vedeli, kaj večno živi Gospod vsega stvarstva in vseh narodov pričakuje od nas. 

Zemlje in nebes nismo dojemali kot dva svetova, kjer bi bil Bog v nebesih gospodar, na zemlji pa bi mu uhajale stvari iz rok. Bog ni nekje bolj ali nekje zopet manj navzoč. Bog je povsod enako navzoč. Z Veliko nočjo smo na Zemlji pričeli zoreti za nebesa. Ko so Jezusa položili v grob, nas je dvignil iz prahu zemlje, da ne bi zgrešili poti do nebes, marveč bi v polnosti dosegli Boga. 

Na Pepelnico smo se obredno posuli s pepelom in tako pričeli postni čas. Nihče takrat ni pomisli, da bo pa tokrat šlo zelo zares. Nismo še otresli z glave pepelničnega pepela, že smo bili zaznamovani s koronavirusom. Nenadoma. Mimogrede so nam splavali stari dobri časi v nepovratnost. Če do sedaj nismo verjeli, da je satan naš največji nevidni sovražnik, pa moramo verjeti nevidnemu virusu, da lahko na nas skoči izza vsakega vogala. Ta mikroskopski ubijalec ne izbira med žrtvami. Zanj ni ne bogatega in ne revnega sveta. Zanj ni slavnih in ne pomembnih. Zanj je koristen za napad vsak, samo da je človek. 

Kaj naj sedaj z raketami, ki jih pripravljamo za polete na Mars? Še do sosedovih sedaj ne moremo in ne smemo iti. 

Kaj naj s topovi, s katerimi smo se oborožili drug proti drugemu, sedaj streljamo vrabce? 

Kaj naj sedaj s teleskopi, s katerimi kukamo v vesolju nedosegljive planete, menda podobne Zemlji, še bolj fantaziramo po nedosegljivem preživetju tam daleč v vesolju?

Edino, kar nas sedaj lahko še reši, je prvi pozdrav, ki ga je Jezus po svojem vstajenju od mrtvih namenil učencem: »Mir vam bodi«. Samo mir in njegovi sadovi – solidarnost, pomoč, bratstvo, sodelovanje…, lahko v kali zatrejo virus, ki je bil spočet v »laboratoriju smrti«.

Danes dopoldan je Gospod vsega stvarstva in vseh narodov poklical velikega apostola miru na Slovenskem, nekdanjega ljubljanskega nadškofa Alojzija Urana, da se mu pridruži v slavi Vstajenja. Nasmeh tega škofa nam je pomenil razodetje velikonočnega veselja, njegova pesem pa blagodejno prijaznost, s katero nam je njegov mir vedno pobožal dušo. 

Nadškof Uran nas tudi zdaj, v času naše stike in v času njegovega odhoda k nebeškemu Očetu spodbuja, da ne smemo moliti zgolj: »Bog, reši nas. Pomagaj nam. Usliši nas. Usmili se nas.« K vsemu temu je potrebno dodati še bistveno: »Razsvetli nas. Spreobrni nas. Prenovi nas. Preusmeri nas.«

Tudi močna, zaupljiva vera nadškofa Urana, ter dan njegove smrti nam več kot preroško oznanjata gotovost, da je vstali Jezus ves čas ob nas. Zato Velika noč nikdar ne more miniti. Zunaj Jezusa ni nobene druge stalno veljavne in za vse večne čase obstojne resničnosti. Samo vstali Jezus ostane za vse večne čase. V njem živimo, se gibljemo in smo, celo iz njegovega rodu smo (prim. Apd 17, 28). 

Letos za Veliko noč moremo s ponižnim sprejemanjem svoje nemoči v tem ranjenem svetu postati drug drugemu znamenje in priča blaženih in rešilnih sadov Jezusovega vstajenja, ki nas hrabrijo, da naj nadaljujemo pot do končnega cilja, ki je nebeški Jeruzalem. 

Dragi bratje in sestre. Naj vam bo blagoslovljenja in tolažilna Velika noč. 

Dragi sobrat, nadškof Alojzij. Vstali Gospod naj vas pridruži občestvu blaženih v nebesih. Hvala dobremu Bogu za vas. 

Amen.

Msgr. dr. Peter Štumpf, soboški škof