Adventna Božja beseda nas spodbuja k obnovitvi odnosa z Gospodom. Današnja odlomka Svetega pisma nas pri tem opogumljata in izpostavljata, da Gospod dela in nas bo pritegnil k sebi. Ni vse izgubljeno, kot se nam zdi, ko je mir krhek; v Ukrajini divja vojna, preživeli smo epidemijo, ogrožajo nas energetska kriza in druge družbene in osebne stiske. Zdi se, kot da se je Gospod odmaknil od nas in ne vidi naših potreb.
Advent nas od sebe preusmerja k Gospodu, na bližnje in na njihove potrebe. Cerkev ne želi, da bi bila naša molitev omejena zgolj na osebne stvari, temveč je odprta tudi za potrebe drugih. Pravi tempelj je namreč Kristus, h kateremu bodo prišli, kot poudari prerok Izaija, vsi narodi. Ne samo mi! Advent nas vabi, da odpremo svoja srca in poleg sebe pomislimo na vse tiste, ki Gospoda še ne poznajo, ga nočejo poznati in ga kljub temu potrebujejo.
Evangelij nam pove, kako se lahko srečamo s Kristusom, ki prihaja. Pred tem je potrebno vedeti, kaj sploh potrebujemo in kaj bi radi. Pri ozaveščanju tega nam pomagajo upočasnjen korak, tišina in razmislek o svojem življenju.
Evangelij nam predstavlja zgodbo o stotniku, ki Jezusa prosi, naj reši njegovega služabnika. Slednji meni, da ni vreden, da bi Gospod prišel v njegovo hišo. Vse, kar potrebuje, je le njegova beseda in služabnik bo ozdravel. Veruje! Občudujemo vero tega stotnika in Jezusovo dobroto.
Tudi mi nismo vredni, da bi sprejeli Gospoda. Pred prejemom obhajila pri sveti maši ponavljamo stotnikove besede: »Gospod, nisem vreden, da prideš k meni …«. To so besede, ki naj izražajo ponižnost in zavest, da se približujemo Gospodu, ki na našo prošnjo lahko ozdravi nas in tudi druge.
Pomembne adventne drže so ponižnost, potrpežljivost, vera in gledanje Gospoda. Za priznanje in da sploh prosimo za pomoč, je potrebna ponižnost. Čeprav smo v stiski ali nesrečni, pred Gospodom nismo vredni. Gospod kljub temu želi, da mu povemo, kar nosimo v srcu, predvsem pa, da spoznamo in priznamo svojo nemoč in ga kličemo na pomoč.
Za ozdravitev je potrebna vera. Gospod deluje na svoj način. Ta je drugačen od naših želja. Sprejmimo, da stori, kar želi. Spontano se v nas rodi želja, da bi Jezus prišel osebno in na viden način naredil čudež. Stotnik se v ponižnosti temu odreče in dopusti, da Jezus ozdravi s svojo besedo. To je zelo pomembno. Nimamo pravice zahtevati, lahko le prosimo. To storimo v veri. Jezus izrecno poudari pomen stotnikove vere.
Advent je čas pričakovanja. Ne gre za pasivno držo, temveč aktivno pripravo na Božič in na dokončno srečanje z Njim ob naši smrtni uri. Če bomo zgolj pasivno čakali, nas lahko njegov prihod preseneti in najde nepripravljene. Na njegov prihod se pripravljamo z budnostjo, ozaveščanjem lastne poti in vztrajnim iskanjem Gospodovega načrta za naše življenje.
Čakanje je naporno. Pogosto se zdi, da se ni nič zgodilo. Potrebni sta potrpežljivost in vztrajnost. Mi bi radi, da nas Gospod usliši takoj in da bi vedeli, kdaj se bomo srečali z Njim. Želimo si takojšnje Gospodove tolažbe in se pritožujemo, če ta ne pride takoj. Naša neučakanost je znamenje sebičnosti, medtem ko nas vztrajno čakanje postavi v držo ponižnega sprejemanja daru.
Izaija opisuje čas priprave na srečanje z Njim kot očiščenje. Sami se ne moremo očistiti, ampak je Gospod tisti, ki nas očiščuje. Zaupajmo mu in glejmo, kako v teh dneh prihaja k nam. Prerok v današnjem odlomku poudari, da nas bo Gospod opral in očistil notranjost Jeruzalema s svojim Duhom, s Svetim Duhom, duhom pravičnosti, ki odpravlja greh.
Vprašamo se lahko, koliko adventov še potrebujemo, da se končno spreobrnemo? Koliko božičnih praznikov moramo še praznovati, preden se Kristus resnično rodi v nas? Naša želja in volja, da se srečamo z Njim, sta močni. Močni pa so tudi ugovori in počasnost našega srca. Liturgično leto je kot spirala, ki se vrača na isto točko, vendar na globlji ravni. S pogumom in vero lahko resnično zaživimo življenje, ki se vsakokrat znova obnovi in v globini ozdravi.
Papež Frančišek je nas včeraj med nagovorom vernikom na trgu sv. Petra povabil k budnosti in nas izzval z vprašanji o tem, kako živimo in kaj se dogaja v nas. Ali prepoznavamo Božjo navzočnost v vsakdanjih situacijah ali pa smo raztreseni in preobremenjeni s skrbmi tega sveta? Poudaril je še: »Če se danes ne zavedamo njegovega prihoda, bomo nepripravljeni tudi, ko bo prišel ob koncu časov«.
Msgr. dr. Andrej Saje,
novomeški škof in
predsednik Slovenske škofovske konference
