Umetniki (slikopleskarji) z lepoto gradite občestva. V umetnosti človek odkriva skrivnosti Boga,  v lepoti Bog išče človeka.

Pozno sem te vzljubil,

Lepota, večno davna, večno nova,

pozno sem te vzljubil!

In glej, bil si v meni, in jaz sem bil zunaj,

in tam sem te iskal,

nelep sem se gnal za lepimi stvarmi,

ki si jih tu ustvaril.

Z menoj si bil, jaz ne s teboj.

Daleč od tebe so me držale stvari,

ki sploh ne bi bivale, ko ne bi v tebi bivale.

Vabil si in klical – in prebil si mojo gluhoto.

Bliskal in žarel si – in pregnal si mojo slepoto.

Sladko si mi dehtel in srkal sem tvoj vonj – po tebi koprnim.

Okusil se te – in sem te lačen in žejen.

Dotaknil si se me – in zagorel sem po tvojem  miru.

(sv. Avguštin, Izpovedi,  X, 27)

Lepota izraža božjo nežnost do nas, ljudi. Sveti Frančišek Asiški je v svoji molitvi in pesmi preprosto govoril Bogu: "Ti si lepota, ti si naša ljubezen, ti si vsa naša sladkost." Božja ljubezen in lepota sta torej v samem bistvu združeni, še več, istovetni sta, ker je Bog Ljubezen in ker je Bog sam Lepota. Skozi ta Vir, edino pristni vir, priteka lepota. Mar umetnost ne odraža večne lepote, večnega sijaja? Kaj drugega naj bi bil smisel umetnosti? Od Jezusa pritekajo studenci vsakršne milosti, priteka življenje samo. To je "skrivnost, skrita od vekov, razodeta pa poslednji čas za nas". Kdor hoče razumeti, bo razumel. Kajti vsak iskren človek lahko odkrije "večne temelje". In kakšno je umetniško delo, ki tega ne odraža? Kakšen je umetnik, ki ne ljubi? Kaj ali kakšen je umetnik, ki ne odraža sijaja lepote in ljubezni kljub trpkosti križa, trpljenja?

Gledano s krščanske perspektive, lahko rečemo, da je umetnost (upodabljanje) približevanje tega (božjega) stvarstva prihodnji resničnosti – nebeškemu Jeruzalemu. Na skrivnosten način se ti dve resničnosti v podobi zbližata in prežemata. Kajti nič drugega kot to v umetniškem delu ne dviga človekovega duha (to se dogaja tudi bolj ali manj zavedno). Nič drugega kot to ne izpolni človeka z neko trajno srečo, v veri seveda, mogoče samo v nekem trenutku.

Ne gre za neko romantično sanjarjenje v duhu 19. stoletja o nekem boljšem svetu, ampak za božje razodetje tukaj in zdaj in za eshatološki smisel krščanstva. To so zaslutili tudi veliki nekrščanski umetniki, npr. Marc Chagall, ki se je zaradi svojih judovskih korenin krščanskemu čutenju približal predvsem zaradi svoje ljubezni.

Človek v veri sreča Boga in mu da vso ljubezen svojega srca, svoje duše in ga ljubi z vso močjo; takrat v resnici sreča svojega bližnjega. Ljubezen gleda na resnično globino biti. Dovoljuje vstopiti v odnos z njo, dovoljuje jo razumeti, videti dobro, ki drema v njej, imeti sočutje z njenimi vidnimi ali skritimi žalostmi. Človek, ki ljubi svojega bližnjega, se pusti od njega nagovoriti – na radikalen način, kakor dobri Samarijan. Približa se mu. Postane deležen človečnosti njegovih bratov, družine in znancev. Verujoči prav tu odkrije še več: odsev Boga, ki je ustvaril človeško bit, moža in ženo po svoji podobi. Kristjan se je naučil spoznati obličje drugega, posebno ubogega, globoko skrivnost Sina Človekovega. Izhajajoč iz srca, po delovanju Svetega duha, proti obličju, kjer se vtiskuje božji klic, potuje ljubezen. In ta ljubezen najde v umetnosti – sliki, pesmi, glasbi, literarnem delu – izraz svoje globine in čustev, ki jo spremljajo.

Na svoj način umetnost sama v sebi že pričuje o skrivnostnem zagonu, ki gre od srca enega k obličju drugega. Še več, kakor raziskovanje kakega pejsaža – ki predstavlja tudi lepo področje umetnosti – je odkritje in izraz zakritih obrazov druge osebe, njenega globokega veselja ali skrite bolečine, njene moči ali njene slabosti, njenih upov v iskanju razumevanja in ljubezni.

Ne samo da umetnost dovoljuje govoriti o skrivnosti človeka, ki se ga hoče spominjati, ga predstaviti, slikati, opevati, ampak ustvarja vez med vsemi ljudmi, ki se s to umetnostjo ukvarjajo, o njej premišljujejo in se v njej razveseljujejo.

Umetniško ustvarjanje odkriva skrivnosti lastne biti. Da, v teh najbolj avtentičnih oblikah je umetnost izraz človeka in v določenem pomenu tudi vsega človeštva. Privre iz izvira srca, dokler se ne razcepi v množico potokov. Umetnost je jezik človeka, njegove biti, ki ima zmožnost čuditi se, dokler se ne izgubi v množici stvari, dokler se ne pusti použiti od neštetih dejavnosti, ki ji dajejo vtis intenzivnega življenja. Ta čudež je za človeka ogledalo duše in po njej celotne resničnosti.

Umetniška dela so sad človekovega dela in človeka hkrati oblikujejo. Da, umetnost je privilegiran izraz simpatije enega človeka do drugega, izraz ljubezni, ki je dana tistemu najglobljemu v človeku. Svet brez umetnosti tvega, da bi bil zaprt za ljubezen. V najpomembnejših trenutkih umetnikovega dela je lahko zaznati, da je narava že odsev božje lepote, vendar je obličje človeka najlepša podoba (ikona) živega Boga. Nikoli obličje človeka ni tako lepo kakor takrat, ko se pusti prežariti z navzočnostjo Njega, od katerega je prejelo življenje.

Umetnost je tudi izraz vsega, kar je globoko človeško, kar je univerzalno ter kljubuje času in prostoru. Človeški spomin ne neha delovati. Skozi različne dobe in kulture resnična umetnost nagovarja vse ljudi. Zbira jih, kakor to dela ljubezen. Moč, ambicije, žeja po posedovanju so vzrok razklanosti. Toda če skupaj poslušamo koncert, če občudujemo umetniško delo, prejemamo ves ta dar, vsak na svoj način, to doživetje nas obogati. To pomeni, da tudi umetnost vsebuje svoje zahteve. Kakšen pomen ji daje človek? Kakšno podobo ljubezni predstavlja? Kakšne odnose med ljudmi navdihuje? S kakšnim spoštovanjem se obrača na človekovo vest, na njegov religiozni čut?

Drevo spoznamo po njegovih sadovih. Umetnikovo srce se razodene po njegovih delih. S svetim Pavlom želim tako reči: Vse, kar je resnično in častno, vse, kar je pravično in čisto, vse, kar je vredno ljubezni in spoštovanja, vse, kar je krepostno in vredno pohvale, imejte v mislih …Tudi Jezusova beseda apostolom se nanaša na umetniško dejavnost: "Naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih." Ta luč je za vas in v vas lepota vašega umetniškega dela.

Iskrene čestitke ob vašem prazniku!   Še naprej naj Sveti Duh navdihuje vašo ustvarjalnost, da bo Lepota večno davna, večno nova zasijala v vsem svojem žaru in razveseljevala vas same in vse tiste, s katerimi se boste v življenju srečevali. 

Msgr. dr. Anton Jamnik,

ljubljanski pomožni škof