Dragi mladi prijatelji, spoštovani bratje salezijanci, spoštovani organizatorji tega športnega, prijateljskega in duhovnega dogodka, dragi prostovoljci. Iskreno vas pozdravljam na tem osrednjem dogodku letošnjih mednarodnih salezijanskih iger mladih. Tekmovanja potrebujejo samo še piko na i, da ugotovimo, kdo bo za spoznanje boljši od drugega in bo domov odšel s priznanjem, da je bil najboljši.
Res je, da je bila glavnina dogajanja v teh dneh namenjena športnim dogodkom, tekmam in merjenju moči. Le da je to merjenje moči potekalo pod geslom letošnjega srečanja: „Igrišče združuje“. Kar pomeni, da so bili tudi športni dogodki uglašeni nekoliko drugače, kot so običajno. Navadno beremo ali slišimo, da je nek klub igral proti drugemu klubu. Dve ekipi sta bili postavljeni druga proti drugi. Ena je zmagala, druga pa je bila poražena.
Na vaših igrah pa, dragi mladi prijatelji, kjer igrišče združuje, ekipi nista igrali druga proti drugi, nista bili postavljeni druga proti drugi, ampak sta igrali druga z drugo. Takšen način tekmovanja oziroma takšna miselnost na igrišču pa ne ustvarja poražencev, ampak so vsi zmagovalci. Igrišče nas združuje v tem smislu, da človek potrebuje človeka, da bi lahko rastel kot človek. Igralec potrebuje soigralca, ravno tako pa potrebuje tudi igralca, s katerim tekmuje, sicer ni igre. Igrišče nas združuje v zavesti, da potrebujemo drug drugega, da potrebujemo spretnosti drug drugega, da moramo napredovati v svojih spretnostih in v obvladovanju veščin, ki našo igro delajo bolj privlačno in jo odlikujejo z večjo lepoto.
In kot rečeno, smo sedaj pri osrednjem dogodku celotnega srečanja. Zbrali smo se okoli oltarne mize, na kateri se bo Gospod Jezus Kristus za nas daroval nebeškemu Očetu. On je središče našega srečanja. Z Njim ste se že srečali v adoraciji v sklopu duhovnega večera v četrtek zvečer. Prepričan sem, da se vas je večina z Njim srečevala v jutranjih in večernih molitvah, pa tudi v tolikih trenutkih preko dneva, ko se včasih samo mimogrede spomnite Nanj, ga počastite v srcu, mu pošljete tiho prošnjo ali se mu zahvalite za nekaj lepega, česar ste bili deležni.
To dopoldne se bomo srečali z Njim v izpolnjevanju njegove obljube, da bo ostal z nami vse dni do konca sveta. To obljubo izpolnjuje prav v daritvi svojega telesa in krvi. V tej daritvi se zgodi nekaj čudovitega. Mi mu darujemo sad zemlje in dela človeških rok, on pa to posveti in nam podari svoje telo in svojo kri, da bi mogli v Njem živeti. Ko bomo pri tej sveti maši Očetu prinesli sad zemlje in dela človeških rok, bomo zraven položili tudi vsa vaša prizadevanja na igriščih in povsod drugod. Naj tudi vas in vaše prizadevanje Jezus sprejme in ga posveti, da bo moglo biti po božje rodovitno v življenju vsakega izmed vas. Na ta način nas bo Jezus združil na veliko močnejši in veliko trdnejši način, kakor nas more združevati igrišče. Povezal nas bo v eno telo – združil na bo v svoje skrivnostno telo, v katerem vsi postajamo eno.
V berilu smo slišali apostola Pavla, ki je učencu Timoteju razodel svoje srce. „Izlivam se kot pitna daritev.“ Boji so izbojevani, teki so dokončani in vera je ohranjena. Zanj je pomemben samo še Gospod, ki mu je dajal moč. In moč je potreboval, zelo potreboval. Koliko morij je preplul. Trikrat je doživel brodolom in eno noč in en dan je preživel na odprtem morju. Koliko poti je prehodil. Koliko stisk je doživel. Trikrat so ga bičali, enkrat so ga kamnali. Nasprotovanja pa ni doživljal samo v odnosu, ki so ga imeli do njega ljudje ali v nenaklonjenih naravnih danostih. Tudi sam v sebi je moral izbojevati boj, dokončati tek. V sebi je čutil, da mu je bil dan v meso trn, satanov sel. Pravi, da je trikrat prosil Gospoda, da bi ga umaknil od njega, Gospod pa mu je odvrnil: „Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti“ (2 Kor 12,7-8). Vse je zmogel, ker je k njemu stopil Gospod in mu dal moč, da je dopolnil oznanjevanje.
Tudi vsi mi, dragi mladi prijatelji, smo kot Pavel poklicani in poslani, da oznanjamo. Ne z vzvišenostjo svojih dejanj, ne z naslovi, ki jih podedujemo ali si jih pridobimo, ampak z velikim zaupanjem, da je Bog zvest svojim obljubam, kajti sam sebi se ne more izneveriti. V njegovi zvestobi je naša moč. Tudi mi vse premoremo v njem, ki nam daje moč, kakor je dejal sveti Pavel.
Odlomek iz Lukovega evangelija, ki smo ga slišali, pa nas povabi v najpomembnejšo in najtršo tekmo našega življenja. Dva človeka sta šla v tempelj molit, farizej in cestninar. Farizej se je postavil na oder za zmagovalce. Poglej me, dragi Bog, poglej me in priznaj, kako sem dober. Vse zapovedi izpolnjujem in ni ga pod soncem, ki bi mi mogel očitati kakršnokoli slabost ali napako. In Bog se je ozrl proč. Ta človek je bil tako poln samega sebe, da je bil slep za Boga in za ljudi. Cestninar pa je vedel, da je grešnik, zato se je trkal na prsi in prosil:“ Bog, bodi milostljiv meni, grešniku.“ In Bog se je ozrl nanj, vstopil v njegovo srce in ga očistil. Domov je odšel opravičen.
In prav to je najtrša tekma našega življenja – biti pristen, biti iskren. Kako težko je priznati, da nismo popolni in da potrebujemo Boga in da potrebujemo njegovo odpuščanje. Najraje bi bili vsi najboljši, najpopolnejši, najsposobnejši, najlepši … Seznam naših želja po popolnosti je dolg, predolg. In prevečkrat na ta seznam gledamo, kot da je v marsičem že uresničen. Pri tem pa pozabljamo, da to, kar je popolno, ne more več rasti. Samo, kar je majhno, lahko še naprej raste. Kar je postalo veliko, je izpostavljeno samo še manjšanju, propadanju.
Zato je pomembno, da danes prosimo Jezusa, da nam po svojem Svetem Duhu odpre oči, da bomo sami sebe videli in sprejeli v vsej resničnosti. Takrat bomo doživeli čudoviti trenutek, v katerem bo Jezus postal naš gost in nam pomagal iti naprej, nam pomagal rasti. Pomagal nam bo preživeti naše brodolome in pomagal nam bo, da bomo zdržali v različnih oblikah bičanja in kamnanja, ki smo jih deležni. In naučili se bomo, kako lepo je z Jezusom dobojevati dober boj in dokončati tek.
Dragi mladi prijatelji. Ob vseh dosežkih letošnjih mednarodnih salezijanskih iger mladih vam želim, da bi nikdar ne odložili športne opreme duhovnega boja, v katerem se človek prekali v zvestobi. Naj vas v tem boju spremlja pomoč Jezusa Kristusa, ki je Pavlu rekel: „Dovolj ti je moja milost.“ Obenem pa prosim nebeško Mater Marijo, naj varuje vašo mladost in vaša prizadevanja, da se boste mogli veseliti sadov svojega življenja. Amen.
Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit
