Spoštovani bratje duhovniki in diakoni, drage sestre redovnice, dragi bogoslovci, dragi pevci in drugi bogoslužni sodelavci, dragi bratje in sestre.

»Razodela se je Božja milost, ki rešuje vse ljudi.« S temi besedami nas v sveti noči nagovarja apostol Pavel. Na kakšen način se nam je razodela Božja milost? Tako, da nam je rojeno dete, da nam je dan sin. Z rojstvom tega sina je ljudstvo, ki je hodilo v temi, zagledalo veliko luč, nad prebivalci v dežele smrtne sence je zasijala svetloba.

Svetloba je bila prva, ki jo je Božji stvarjenjski bodi priklical v bivanje. Prva, ki jo je Bog prepoznal kot dobro, kajti „Bog je videl, da je svetloba dobra“ (1 Mz 1,4). Presenetljivo je, da Bog s stvarjenjem svetlobe teme ni izničil, ni je odpravil. Prva Mojzesova knjiga nam pove samo, da je „ločil svetlobo od teme“ (1 Mz 1,4).

Res je, da je tukaj govora o naravnih pojavih, o menjavanju dneva in noči. Vendar vse to doživljamo še na globlji ravni, na bivanjski ravni, na ravni naših medsebojnih odnosov.  Pa tudi v našem osebnem doživljanju Pavlovega izkustva, da ne delamo dobrega, ki ga hočemo, marveč delamo zlo, ki ga nočemo (prim. Rim 7,19). V sebi od raja, od prvega greha naših prastaršev nosimo razpetost med dnevom in nočjo, med svetlobo in temo, med dobrim in zlom.

Zato v človeštvu in v človeku ostaja prahrepenenje po svetlobi, po luči. Globoko v sebi nosimo bolj slutnjo kot spoznanje, bolj čutenje kot vedenje, da ne noč in ne tema nista naše naravno bivanjsko okolje. Noč in tema namreč pomenita nezavedanje, smrt, odsotnost pogojev za življenje. Mi pa želimo živeti, želimo rasti, želimo videti in srečati: Boga, človeka in tudi sami sebe. Od tod v nas nezaustavljivo hrepenenje po luči, mogočen krik po svetlobi, po Bogu, po odrešenju.

Naše hrepenenje po svetlobi in po luči, ta vedno znova nepotešena žeja po življenju in po polnosti, nikakor ni beg pred žalostno, morda kar kruto resničnostjo sveta. To ni zapiranje oči pred vsem hudim, v katero je potopljen ta naš svet. Nikakor. To je spomin, pravzaprav več kot spomin, da svet in mi prihajamo iz Božjega „bodi“, iz Božje stvariteljske ljubezni, kar pravzaprav pomeni iz Božje očetovske ljubezni, po kateri hrepenimo in se po njej stegujemo, dokler si naša srca ne odpočijejo v njem, ki je Ljubezen. Zato je Luč, ki jo nosimo v sebi, ena izmed tistih potez naše podobnosti Bogu, ki je ne morejo zabrisati in uničiti nobene sence in nobene noči.

Ko evangelist Janez v uvodu v svoj evangelij govori o luči, pravi takole: „luč sveti v temi, a tema je ni sprejela“ (Jn 1,5). Filozof Semjon Frank ob razmišljanju o tej vrstici Janezovega evangelija pravi: „Čeprav je luč zasijala in sveti, pa – v nasprotju s tem, kar se dogaja v fizičnem svetu in kar bi bilo naravno pričakovati – teme ne prežene, je ne razkroji; evangelist ugotavlja nenavaden, nerazumljiv in kakor nenaraven pojav. Luč sveti, a naokoli ostaja nepredirna gmota teme, ki luči ne sprejme in se zato ne razkroji pred njo. In svet ostaja kraljestvo teme, čeprav v njegovi globini sveti večna, neugasljiva luč“ (Luč v temi, 12).

Ta tema namreč ni povsem ločena od nas. Doživljamo jo. Zaznamuje nas. Tema nas boli. Najprej tista tema v velikem svetu. Veliko jo je in strašna je. Kot bi dragega Boga udarjali v obraz z vsemi grehi človeka proti človeku. Žal pa nas ta tema v velikem svetu pogosto ne zadene, ne zaboli v naši globini, v naši notranjosti. Vsaj ne za daljši čas. Potem je tema, ki jo doživljamo v naši Cerkvi. Ta tema se nas dotika. Te teme nas je sram in ta tema nas boli. Nehote ugotavljamo, da smo del te teme in da njena senca pada tudi na nas, čeprav je nismo povzročali sami. In končno je še tema, ki je naša tema, ki je znotraj nas samih. Včasih je naša izbira in velikokrat se nam zgodi. Žal nas tudi ta tema velikokrat ne boli dovolj, ker imamo občutek, da ostaja skrita, da je ljudje ne vidijo.

Mi bi si seveda želeli, da bi luč pregnala temo, še bolje, da bi luč premagala in uničila temo. A to si želi še neodrešeni, še ne spreobrnjeni del v nas samih. Zato moramo ponovno zaslišati Božje sporočilo pri preroku Izaiju, ki nas pouči, da „moje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti“ (Iz 55,8). Nam bi se zdelo najbolj učinkovito, da bi Bog uničil temo in bo povsod obstajala samo luč. Zato moramo pozorno prisluhniti Jezusovi priliki o pšenici in ljuljki. Mi bi ljuljko poruvali, Jezus pa pravi: „Pustite, naj oboje skupaj raste do žetve.“ (Mt 13,30).

Za nas je to težko razumljivo in še težje sprejemljivo. Vendar skušajmo biti pozorni, s katero besedo Jezus začne svoje javno delovanje. Prva beseda, ki jo spregovori v Markovem evangeliju, je: „Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju“ (Mr 1,15). Bog si namreč ne želi krivičneževe smrti, ampak „da se spreobrne od svojih poti in živi“ (Ezk 18,23).

In v tej Božji odrešenjski logiki, ki je tako zelo drugačna od našega razmišljanja o reševanju težav in problemov, obhajamo praznik Jezusovega rojstva. Mariji so se dopolnili dnevi, ko naj bi rodila, pravi evangelist Luka. „In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli“ (Lk 2,7).

Strmim nad Božjim načinom delovanja. Knjiga Modrosti pravi: „Ko je bilo namreč vse zavito v molčečo tišino in je noč prišla na pol svoje poti, je tvoja vsemogočna beseda iz nebes, s kraljevskega prestola, kakor srepogled bojevnik poletela v sredo pogubi izročene dežele“ (Mdr 18,14-15). Medtem ko so poganski bogovi ostajali vzvišeni nad človeškimi usodami in se z njimi poigravali, je Bog v Jezusu Kristusu vzel nase človeško usodo. Kot molimo v veroizpovedi, „se je utelesil po Svetem Duhu iz Marije Device in postal človek.“ To nam evangelist lepo prestavi z navajanjem zgodovinskih okoliščin, v katerih je bil rojen Jezus. Ne v nekem imaginarnem času, v nekih nekonkretnih okoliščinah, ampak v času cesarja Avgusta, ko je bil Kvirinij cesarski namestnik v Siriji in ko je bilo ukazano popisovanje vseh prebivalcev mogočnega cesarstva.

Pri vstopanju v človeški svet ne Oče in ne Sin ne odstranita vsega tistega, kar predstavlja temo. Kristus namreč ne prihaja na svet, da bi izničil temo. Kristus vstopa v temo, da bi jo od znotraj razsvetlil in ji dal možnost, da se tudi ta tema spremeni v svetlobo. Skraja meja te Božje ljubezni do vsega ustvarjenega je njegova molitev na križu k Očetu: „Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!“ Ker je vstopil v temo, da bi jo razsvetlil, tudi v skrajnosti svojega trpljenja ne prosi za uničenje teme, ampak prosi za odpuščanje. Kako veliko je Dete v jaslih in kako velik je Božji Sin na križu.

Evangelist pravi, da se je Jezus rodil ob jaslih, v katere ga je položila Marija, potem ko ga je povila v plenice; zanju namreč v prenočišču ni bilo prostora. Še ena izrednost Božjega prihoda v naš svet, med ljudi. Za svoj prihod ne potrebuje fanfar, ne potrebuje velikih protokolov in sprejemnih odborov, ne potrebuje razkošnih palač in vsega drugega, kar se nam zdi nujno potrebno za človeka vredno življenje. Ne da bi zanikal, da so potrebni osnovni pogoji za človekovo življenje, nas Jezusovo rojstvo uči, da je za Božje rojstvo med nami dovolj človeško srce, ki mu izreče svoj brezpogojni da, svoj fiat, svoj „zgodi se mi po tvoji besedi“ in drugo srce, ki brez velikih besed sprejema Božjo voljo in jo spremeni v dejanja. Marijina in Jožefova odprtost za Jezusov prihod sta ustvarila dovolj velik prostor, da je Božji sin mogel postati človek in se roditi kot človeški otrok.

To je temeljno sporočilo upanja tudi za naš svet, za našo Cerkev in za vsakega izmed nas. Ne v svetu, ne v Cerkvi in tudi mi sami v sebi ne bomo nikoli odpravili vsega tistega, kar meče senco in povzroča temo. Ker je Jezus prišel v temo, ker je takrat, ko je noč prišla na pol svoje poti, prišel med nas, mu tudi tema v svetu, tema v Cerkvi in tema v nas samih ne bo preprečila, da bi se tudi letos ne rodil kot Odrešenik sveta.

Sprejmimo ga nekje ob jaslih, ki so v nas. Povijmo ga v plenice svoje skesanosti in svoje nežnosti in ga položimo v te jasli, kakor ga je v jasli položila Marija. Naj tudi v naših jaslih leži kot tisti, ki je prišel, da bi se mogli hraniti z njim, ki je pravi kruh, ki je prišel iz nebes za življenje sveta. V Betlehemu, v hiši kruha, je ležal v jaslih, pri zadnji večerji se je položil v roke apostolov, pri tej sveti maši in pri vsaki sveti maši leži na naših oltarjih, da bi potem dobil prostor v naših srcih. Sprejmimo ga. Sprejmimo ga z veseljem, ponižnostjo in hvaležnostjo. Naj se ne zgodi, da pri nas ne bi bilo prostora zanj, pa čeprav je morda prostor našega srca še tako skromen, majhen in neugleden. Zanj bo dober. Sprejel ga bo kot Gospod, ki prinaša odrešenje.

Dragi bratje in sestre. Dovolite, da Jezus kot prava luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, vstopi v vaše življenje in zasveti v vaših srcih. Če ga bomo sprejeli, bo njegova svetloba razsvetlila naša pota drug do drugega in ta drobna luč bo sijala v temo, da bomo lahko tudi mi oznanjali veliko veselje, veselje za vse ljudstvo: „Danes se nam je rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod.“ Amen.

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit